Mlade raziskovalke

Svet potrebuje znanost. Znanost potrebuje ženske.

Nacionalni program L'oréal – Unesco »Za ženske v znanosti« že dvanajst let spodbuja mlade raziskovalke. Nagrajuje znanstveno odličnost žensk in izhaja iz istoimenskega globalnega programa, ki letos praznuje 20-letnico. Tudi letos so trem mladim raziskovalkam, tokrat Eriki Jež, Gabrijeli Horvat in Tei Lenarčič, podelili štipendijo po 5000 evrov. To so ženske, ki spreminjajo svet na bolje in pomembno prispevajo k razvoju znanosti.

Biti znanstvenica zahteva veliko discipliniranosti, vizije, ki se ne vda pod pritiski vsakdana. Kdaj vam je bilo najteže in ali se vam zdi pravično, da uspešnih moških nikoli ne vprašajo, kako usklajujejo družino in kariero?

Erika: »Najteže v poklicu znanstvenice je usklajevati družino in kariero. Mlada raziskovalka sem postala točno eno leto po rojstvu hčerke, zato zelo dobro poznam vse negotovosti in krize, ki jih mladi znanstvenici prinese starševstvo. Imam čudovitega moža in razširjeno družino, vedno mi stojijo ob strani in mi je zato veliko laže. Ko pa pridejo težki trenutki, si vseeno postavljam vprašanja o tem, kako bi bilo, če bi lahko več časa posvetila otrokoma, ali bi bil njun razvoj drugačen, ali me pogrešata ... In nasprotno, kaj vse zamujam s tem, da se vsak dan takoj po službi vračam domov k družini. Koliko raziskav, rezultatov, priložnosti več bi imela, kam bi me peljala pot, če ne bi imela družine? Vseeno, delo znanstvenice me osrečuje, družina izpolnjuje. Ničesar ne bi spremenila.«

Gabrijela: »Najteže mi je bilo, ko so mi prvič zavrnili članek. Takrat še nisem dobro razumela sistema recenzije člankov; zdelo se mi je krivično, da je bil zavrnjen brez pravih in utemeljenih razlogov. Sčasoma takšne situacije laže sprejmeš.
Pred enim letom sem postala mama, pred mesecem pa sem se vrnila na delovno mesto. Vidim, da bo več usklajevanja nujno. Trenutno si ne morem privoščiti, da bi vsak dan ostala v službi do večera, saj me doma nekdo potrebuje. V tej luči je moškim gotovo laže; običajno smo vedno ženske tiste, ki prilagajamo urnike in hitimo iz službe, da še pravi čas poberemo otroke v varstvu. A te 'krivice' ob otroškem smehu hitro pozabiš.«

Tea: »Najteže je bilo po približno letu ali dveh doktorskega študija. Na začetku si zagnan, prepričan o svojem pridobljenem znanju. V šoli je vse sistematizirano, nič kaj podobno resničnemu življenju. A pri doktorskem študiju se srečaš z življenjskimi okoliščinami, ki se jih ne da naučiti vnaprej. Recimo, točno veš, koliko časa potrebuješ, da se za določen izpit ustrezno pripraviš; ko ga opraviš, je tvoja naloga končana. Tega, kako uspešno bodo potekali eksperimenti v laboratoriju, pa se ne da napovedati. Posledica je lahko vrsta dnevnih razočaranj.
Ne zdi se mi pravično, da uspešnih moških nikoli ne vprašajo o usklajevanju družine in kariere, je pa jasno, da za vsakim uspešnim moškim ponavadi stoji ženska, ki je njegova muza.«



ERIKA JEŽ
V svoji doktorski nalogi se raziskovalka in mama dveh otrok ukvarja z ovrednotenjem čiščenja onesnažene zemlje v Mežiški dolini s kelatnim liganidom in ocenami tveganja takšnega čiščenja za okolje. Med njene najpomembnejše znanstvene objave sodijo članki v revijah Geoderma, Journal of Hazardous Materials in Chemosphere.


Ste imele v urah, ki ste jih namenile (in jih še vedno namenjate) raziskovanju, kdaj v mislih velike ženske v znanosti, ki so tlakovale pot?

Erika: »Zelo rada spremljam zgodbe drugih znanstvenic; priznati moram, da so to največkrat žalostne zgodbe. Vprašam se, ali bi sama zmogla delovati v njihovem okolju in zbrati toliko volje in poguma. Mislim, da ne. Seveda sem vztrajna in nepopustljiva na poti za dosego cilja, ki si ga postavim. Imam srečo, da v mojem delovnem okolju prevladujejo ženske; ni moške prevlade, ampak z njimi lepo sodelujemo.«

Gabrijela: »V zadnjih letih se je na tem področju že marsikaj spremenilo; nimam občutka, da bi bile ženske zaradi spola prezrte. Bolj kritično se mi zdi taktiziranje s številom avtorjev, z vrstnim redom avtorjev, z avtorji, ki to niso ... in to zgolj zato, da bo članek na koncu sprejet. Samo poglejte članke s petimi stranmi, ki imajo dvesto avtorjev in več! Ali celo več kot tisoč avtorjev. Mislite, da je res vseh tisoč prispevalo k nastanku članka?
Pri svojem delu sem, predvsem če sem naletela na kakšno težavo, večkrat pomislila na znanstvenice v preteklosti, ki jim je bilo gotovo teže, kot je nam danes. Življenjska pot Marie Curie mi je bila vedno v navdih. Ne glede na to, da ji je bila branjena pravica do šolanja, ker je bila ženska, je kasneje dobila Nobelovo nagrado.«

Tea: »Zagotovo sem ženskam, ki so utirale pot v svet enakopravnosti, hvaležna. A bolj kot njihova slika v svetovni javnosti me navdušuje njihovo trdo prigarano znanje, ki so ga predale naslednjim generacijam.«



GABRIJELA HORVAT
Mlada raziskovalka na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Mariboru danes poleg raziskovalnega dela opravlja tudi pedagoško delo v vlogi asistentke. Njene znanstvene članke lahko zasledite v revijah, kot so RSC Advances, Carbohydrate polymers in Microporous and Mesoporous Materials. V svoji doktorski nalogi se raziskovalka in tudi mama ukvarja s preučevanje aerogelov, ki so lahko pomožna snov v zdravilih.


Znanstvenoraziskovalno delo je kot vsako karierno »vzpenjanje« pospremljeno s točkovanjem, objavami, denarjem ... Kako ohranjate sebe in svoja interesna področja v raziskovalnem sistemu, ki je velikokrat tudi krut in mednarodno »zaprt«?

Erika: »S shemo financiranja Mladih raziskovalcev (ARRS) imamo mladi zelo veliko podporo in spodbudo, da se lahko posvečamo izključno svojim interesnim področjem. Kot mlada raziskovalka lahko sama načrtujem potek svojega dela in tako znotraj raziskovalne skupine delujem samostojno. Se pa s strahom oziram v prihodnost, ali sem bila ta tri leta dovolj uspešna in pridobila dovolj točk, imela dovolj objav v mednarodnih znanstvenih revijah, da bom lahko tudi v prihodnje pridobila sredstva za nemoteno delovanje.«

Gabrijela: »Sama imam očitno to srečo, da je moje raziskovalno področje kar perspektivno, še posebno ker se ti materiali, torej aerogeli, delno že prodajajo in uporabljajo v vsakdanjem življenju. Z objavami nimam ravno slabih izkušenj; v treh letih in pol nam je uspelo objaviti devet izvirnih člankov in enega preglednega v revijah z visokim faktorjem vpliva. Sem pa dobila občutek, da je zelo težko objaviti prvi članek v boljši reviji, vse naslednje objave gredo laže. Slabe izkušnje imam z objavami v najboljših revijah na področju, tiste z res visokim faktorjem vpliva, ki članke zavrnejo brez pregleda. Pogosto slišim, da je zanje treba med avtorje dodati znamenite profesorje, raziskovalce s področja. To pomeni, da začetniku raziskovalcu verjetno, ne glede na rezultate, ne bo uspelo objaviti v najboljši reviji, če ni zraven zapisano 'pravo ime'.«

Tea: »Trenutno sem še premalo izkušena na področju točkovanja, objav in pridobivanja projektov, saj komaj končujem doktorsko delo. S takšnimi izzivi se bom spopadala v prihodnjih letih.«



TEA LENARČIČ
Svojo akademsko pot danes uresničuje kot mlada raziskovalka na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, in sicer v sklopu interdisciplinarnega doktorskega študijskega programa biomedicina, ki ga izvajajo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. V doktorskem delu preučuje molekularno evolucijo proteinske domene za vezavo na površino celic, s poudarkom na preučevanju proteinov NLP za racionalno načrtovanje fitofarmacevtskih sredstev. Rezultate svoje raziskave je objavila tudi v znanstvenem članku v reviji Science.


Vsak človek, če ga vprašamo o tem, ali se spomni svojega najljubšega učitelja v osnovni šoli, nemudoma izstreli ime. Enako velja za ime onega, ki ga niso marali. Se spomnite svojega najljubšega učitelja/učiteljice in besed, dejanj, ki so vas motivirale, spodbudile, dale vedeti, da zmorete? So bili poleg njih v življenju še kakšni »usodni« posamezniki, ki so zaznamovali vašo življenjsko pot, ki ne pozna besedne zveze »ne da se«?

Erika: »Vsako življenjsko obdobje mi je pripeljalo vsaj enega človeka, ki je zaupal in verjel vame, da sem zdaj to, kar sem. Vse svoje 'angele' moram omeniti! Prva, ki je opazila moj potencial, je bila moja mama. Spomnim se, da sem v šestem razredu osnovne šole za odlični uspeh dobila za nagrado udeležbo na biološkem raziskovalnem taboru, ki ga organizira Zveza za tehnično kulturo Slovenije. Od takrat nisem več čakala počitnic zato, da bi šli na morje, temveč sem se veselila tabora. Tam sem spoznala veliko znanstvenikov raziskovalcev, posebna zahvala gre vodji tabora ga. Ireni Kodele Krašna, ki mi je s svojo pozitivno energijo vedno stala ob strani in me spodbujala. V srednji šoli sem kljub njeni družboslovni usmeritvi – obiskovala sem klasično škofijsko gimnazijo – hito našla oazo miru za svojega raziskovalnega duha. Vse pohvale biologinji prof. Ireni Breščak, da je z menoj preživela ure in ure na terenu, ko sva skupaj popisovali, fotografirali in uživali v botaniki. Pod njenim mentorstvom sem izdelala tudi svojo prvo raziskovalno nalogo. Na Fakulteti za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici sem že izoblikovala svoja raziskovalno-interesna področja in velika zahvala gre prof. dr. Tomažu Podobnikarju, da me je uvedel v svetuporabe računalniških podpornih programov za prikaz analitskih rezultatov v prostoru, ki jih zdaj s pridom uporabljam. Seveda pa brez vodenja in podpore sedanjega mentorja, prof. dr. Domna Leštana, nikoli ne bi verjela, da je kemija gonilo razvoja za mnogo panog v našem življenju. Brez njega tudi ne bi imela možnosti za prejem tako lepe nagrade, kot je ta štipendija.«

Gabrijela: »Takoj povem, da je to moja profesorica kemije v Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, ga. Mateja Godec. Pri vpisu na fakulteto sem omahovala med študijema medicine in kemijske tehnologije. Odločila sem se za zadnjo, prav zaradi nje, ker je vedno znala kemijo razložiti tako, da so jo res vsi razumeli, in mi je bila pri svojem delu velik vzor. Imam pa občutek, da je navijala, naj se vpišem na medicino. (Smeh.) Danes mi nikakor ni žal; še več, zelo sem vesela, da sem študirala kemijsko tehnologijo in da sem jo študirala v Mariboru. Vzdušje v letniku je bilo fantastično, s sošolci smo postali res pravi prijatelji; še vedno se pogosto dobivamo. Tudi s profesorji smo imeli izredno dobre in celo prijateljske odnose. Vse to je seveda pripomoglo, da mi je bil študij v veselje in da se nikoli ni bilo težko učiti za izpit. Prof. dr. Zoran Novak ima največ zaslug za moje uspešno končano raziskovalno delo v okviru doktorske naloge. S svojimi idejami, znanjem in kritičnimi vprašanji je ves čas skrbel za moje učenje in izpopolnjevanje na področju aerogelov. Danes sem zelo hvaležna za njegovo zaupanje in vero, da sem lahko uspešna raziskovalka, še preden sem to postala. Seveda pa se moram za vse dosežke še najbolj zahvaliti svojim staršem, ki so me že vse od osnovne sole spodbujali, mi pomagali in verjeli vame. In dajali zgled, da se da z delom doseči marsikaj. Šele zdaj vidim, kaj so njune besede pomenile. Hvala možu za razumevanje med študijem, ko sem prihajala pozno domov, delala od doma in ponoči. Ves čas me je spodbujal in ob slabem dnevu znal pomiriti, me spomniti, zakaj to rada delam.«

Tea: »V življenju je najbolj zaznamovala mojo življenjsko pot družina, ki mi je bila v podporo na vsakem koraku. Z učitelji v osnovni oziroma srednji šoli sem bila zadovoljna, a sta po mojem mnenju izstopali dve profesorici Gimnazije Bežigrad, in sicer profesorica telovadbe Slava Suhač in profesorica angleščine Aleksandra Žerjav. V nasprotju z drugimi sta poleg predpisane snovi poudarjali tudi druge življenjske vrednote, ki se jih še danes z veseljem spominjam.
Prav tako me je v življenju spodbudilo več ljudi v odbojkarskih vodah. Prvi, ki me je vključil v odbojkarsko sfero, je bil trener Jože Časar. S svojim znanjem, tehniko in pozitivno miselnostjo nas je vse 'okužil'. Kasneje je to vlogo prevzel trener Oleg Gorbačov, s katerim smo preživeli veliko zabavnih trenutkov. Pri prehodu v člansko reprezentanco je bila moj zgled tudi ena najboljših slovenskih odbojkaric Tina Lipicer Samec, ki je vedno zagovarjala disciplino, trdo delo in medsebojno spoštovanje.« 


Vir: Statistični inštitut Unesco in Surs

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE