Vzrokov za to je kar nekaj. Prvi je povezan s tem, da je materinski dan izum zahoda. In je zato njegov uvoz v Slovenijo treba razumeti kot posebni vidik procesa, ki ga v antropologiji postsocializma razumemo kot proces vesternalizacije. Torej proces 'pozahodnjenja' nezahodnih družb. Ta proces pa je treba razumeti kot posebni vidik globalizacije. Ker pa je globalizacija trenutno zadnja faza kolonializma, je zato tudi 'pozahodnjenje' treba razumeti kot posebni vidik kolonializma. Oziroma kot proces kolonizacije tistih družb, v katerih ta proces poteka. Pretvarjanje Slovenije v kolonijo se mi nikoli ni zdel kak posebej navdušujoč proces, ki bi ga morala kakor koli podpirati. Ne glede na to, v katerem vidiku se uveljavlja. In če gre za materinski dan kot obliko pozahodnenja slovenske družbe, za ta dan velja isto, kot za vse druge vidike tega procesa – namreč, da je treba biti do njega skeptičen.

Lik žrtvujoče se slovenske matere – torej lik, na katerega so Slovenci in morda posebej še Slovenke (kot je izpostavil tudi Rugelj) tako ljubeče in intenzivno navezani – je namreč izrazito socialno problematičen. 

Drugi razlog, zaradi katerega materinskega dne ne praznujem, je, da je v postsocialistični Sloveniji to še eden od praznikov, ki je v resnici nadomestek prejšnjih socialističnih praznikov. Materinski dan nadomešča 8. marec. In ga s tem tudi izrinja. Izrinjanje praznikov, ki so bili značilni za predhodno družbo, in njihovo nadomeščanje z novimi prazniki, ki imajo (na videz) podobno vsebino in ki se pojavijo ob podobnem času kot prazniki predhodnih družb, sicer ni kakšna originalna postsocialistična praksa. Zgodovinarji o njen poročajo že, ko gre za izrinjanje poganskih praznikov in za uvajanje krščanskih praznikov, ki so bili časovno in vsebinsko nadomestek poganskih praznikov. Pri tem gre to prakso razumeti kot pametno obliko spreminjanja družbe, ki za razliko od postsocialističnega eksperimenta, ki temelji na teoriji 'velikega poka' (torej na teoriji diskontinuitete), razume, da uspešnih družbenih sprememb ni mogoče utemeljiti na diskontinuiteti, ampak na kontinuiteti s preteklostjo. In zgoraj opisani način preformuliranja starih praznikov v nove je gotovo takšna oblika spreminjanja družbe. Kar bi bilo torej treba tudi, ko gre za materinski dan, razumeti kot pozitivno prakso. Če bi ne bilo vsebine. Vsebinska razlika med 8. marcem in materinskim dnevom pa je ključna: če je prvi praznik slavil aktivno socialno vlogo žensk v družbi, drugi slavi njihovo reprodukcijsko vlogo. S katero sicer ni nič narobe. Narobe pa je misliti, da gre za isti tip vlog. Skrajšano: s tem ko materinski dan nadomešča 8. marec, se v simbolni realnosti slovenske družbe izrinja pozitivno razumevanje žensk kot aktivnega socialnega akterja in se to razumevanje nadomešča s pozitivnim razumevanjem ženske kot matere. Za to razumevanje pa v slovenski preteklosti obstaja zgodovinska podstat v obliki žrtvujoče se slovenske matere.



Ta podstat je tretji razlog, zakaj materinskega dneva ne praznujem. Lik žrtvujoče se slovenske matere – torej lik, na katerega so Slovenci in morda posebej še Slovenke (kot je izpostavil tudi Rugelj) tako ljubeče in intenzivno navezani – je namreč izrazito socialno problematičen. Ne le, da je v svojem jedru sadomazohističen. Kar seveda je problem. Ampak na neki ključni ravni generira na primer alkoholizem kot značilen slovenski pojav. Kar povedano drugače pomeni, da generira odvisniško strukturo. Ki se danes pri Slovencih in Slovenkah ne kaže več izključno ali morda predvsem v alkoholizmu. Ampak v celi vrsti drugih odvisnosti. V jedru geneze katerih je trpeča mati. Ki vpelje Zakon. Torej moralno instanco, ki jo namesto klasične vesti vodi strah. Ki je najprej strah pred mamo. In nato strah pred vsakim, ki je v poziciji Velikega Drugega.

In ne nazadnje: materinski dan je eden od značilnih načinov vpetosti Slovenk v potrošniško logiko današnjih družb. Seveda je to logiko mogoče lažje in uspešneje promovirati tam, kjer jo njene žrtve podpirajo in pozitivno vrednotijo. In materinski dan je natančno tovrstna promocija.        


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.