Branko Gradišnik

Spreminjal sem se, da mi ne bi dala noge

Branko Gradišnik; človek, za katerega se zdi, da pove, kar mu pade na pamet. A prebrisanec vse ovije v besede, ki so že bile precejene skozi sito zgodnježivljenjskih neumnosti. Dobršen del svojega časa na Zemlji analizira vse blato, ki je kalilo vodo njegovih misli (če ni prevajal ali dušebrižniško svetoval ljudem v duševni stiski). In zdaj zapisuje, hitro, kolikor se le da. Dokler ta svet še vidi s svojimi očmi.

Človek nima občutka, da sledite sinusoidi, po kateri vrhuncu sledi kak upad. Ali pač? Mislim, vsakič neka nova »obsedenost«.

Obsesivna je pri pravem pisatelju pač potreba po tem, da iznese pred svet avtentično podobo svojega notranjega sveta. Brez značajsko obsesivnih (in shizoidnih) ljudi ne bi bilo umetnosti in znanosti. Kar se mene tiče, pišem zagotovo obsedeno. Ne po količini morda, ampak prav v tej potrebi, da se avtentično izrazim. Tu gre za nekajdesetletni projekt, ki se šele zdaj bliža dovršitvi.

Kakšni dovršitvi?

Ja, da bom povedal vse, kar se mi zdi potrebno. Ta čas ni tako daleč, ker se mi hitro slabša vid. Ako bog da. 

Ako bog da?

Reklo, s katerim se zavarujem pred lastno domišljavostjo, tudi če ravno ne verjamem v koga tam zgoraj, ki bi se kaj menil zame.

Edini otoček potencialnega zadovoljstva je po mojem družina. A ta je žal v procesu napredujočega samorazpada. 

Prav, nazaj k samospoznavanju. Zdi se mi, da ste ta proces pripeljali do popolnosti. Vtis je, da vedno znate pojasniti vsak svoj vzgib. A kako pri tej presunljivi avtoanalizi – recimo v romanu Roka voda kamen – najdete možnost/priložnost, da kratko malo ste? Če se pošalim: če je vaša žena na primer zavoljo kakšnega dogodka razočarana, ji najbrž ne dopovedujete, da je tako, ker še vedno, kaj vem, ni predelala pričakovanj svoje matere?

Roka voda kamen (RVK) je pisan po mojem dnevniku iz časa, ko nisem imel pojma o sebi. Saj zato je junak v prvem delu tako zoprn. V roman sem ga transponiral leta 2006, a se nisem nič vmešaval. Človek se spoznava vse žive dni, saj se tudi vse žive dni spreminja, nekaj tudi zaradi samospoznavanja, še veliko več pa v samem mlinu življenja. Glede tega, ali sploh lahko živim življenje, če toliko mislim o njem, pa samo zagotavljam, da nimam problema. Moj kontemplativni del je strogo omejen na pisanje in kako svetovanje, ves preostali čas pa sem zelo normalno človeško bitje s kompletnim čustvenim registrom. Že dolgo dajem prednost čustvom pred razumom. Tudi v kak silovit prepir se znam spustiti z ženo, zadnji tak je bil leta 2012, raje, kot da bi okamnel in se racionalno distanciral od spopada, ki si zasluži izrazenje, saj tudi ima takšen ali drugačen vzrok.

Nisem si mislila, da se sploh kdaj skregata.

Dobro razmerje se odlikuje po tem, da sproščeno prenaša tudi prodore sovraštva, ki je, tehtano po afektu, le druga plat ljubezni.



V RVK je opaziti, da ste človek, ki se lahko na ljudi do popolnosti fiksira. Če samo pomislimo na to, kako ste osvajali svojo bodočo soprogo ... No, zato me zanima, ali se je ta fiksacija razširila tudi na spremljanje otrok in njihovega odraščanja.

Hej, tisto v RVK se je dogajalo pred 27 leti! Bil sem, čustveno gledano, mlad fante devetintridesetih let. Še to ne. Prej sem bil shizoiden, se pravi, bal sem se čustvene bližine. Ljubezen mi je pomagala le toliko, da sem se je nehal bati – a sem se začel bati njene izgube! Seveda sem se Bernarde potem oklepal kot dojenček, resda bister, a utapljajoč se dojenček. Na srečo je življenje najboljši terapevt. Bernarda mi je omogočila »eksistencialno zdravljenje«. Če se ne bi bil skuliral, bi jo bil izgubil, saj je dojenčka, ki nikoli ne odraste, še lastna mama prej ali slej sita. Spreminjal sem se, da mi ne bi dala noge. Kako mi je to uspelo, še vedno ne vem. Ampak nekako je prišlo, da sem se je nehal oklepati, da sem ji pustil dihati, da sem se bil že pripravljen žalibog umakniti, če drugače ne bi šlo – no, takrat se mi je pa do kraja prepustila. Se pravi, da je dahnila da. Glede poroke namreč. Dvorjenje je trajalo tri mesece, osvajanje pa dve leti. Tako je tudi Frane, junak RVK, v drugem, še bolj v tretjem delu vse manj zatežen.

Ko ste šli pri 17 letih prvič s prijatelji na morje, je mama odnesla vašega morskega prašička Franka v živalski vrt, da ga je pojedel piton. Moje sožalje.

Hvala. Še vedno imam njegovo fotko. Objavljena je v Evoluciji za rejce ljubiteljev malih živali.

Svojim strankam, ljudem v psihološki stiski, berem v tej vaši neverjetni Evoluciji, priporočate, naj si priskrbijo psa ali mačko?

Nimam več človeške klientele, razen nekaterih stalnih strank še od prej, pred »samoupokojitvijo«. Ni časa. Če me kdo vpraša, koliko imam let, odvrnem: »Petnajst.« Čudno se jim zdi, dokler ne pojasnim: »Še petnajst, nominalnih 66 pa nimam več, sem jih že porabil.« In zdaj ta potencialna slepota. Zdaj gre vse za uresničitev življenjskega načrta. In celo za branje. Trideset let nisem bral drugega kot strokovne reči. Zdaj pa si vzamem v posteljo že pozabljenega Borgesa, Selmo Lagerlöf, Milčinskega. Otročji užitki.

Nezadovoljstvo je posledica obžalovanja nepopravljive preteklosti ali sanjarjenja o nedosegljivi prihodnosti. To breme je za mano. Zadnje čase se mi dogaja, da za po nekaj sekund, morda minuto preidem v naravno stanje, jaz pravim, da zdajskosti. 

K temu načrtu se še vrneva. A glede živali: vi navijate za pse. Že Temple Grandin je napisala, da živali človečijo. Pa vas, kako so vas očlovečile?

Mene so oživalile. Naredile so me veliko bolj normalnega. Namreč normalnega v tem smislu, da nimam pripomb. Nezadovoljstvo je posledica obžalovanja nepopravljive preteklosti ali sanjarjenja o nedosegljivi prihodnosti. To breme je za mano. Zadnje čase se mi dogaja, da za po nekaj sekund, morda minuto preidem v naravno stanje, jaz pravim, da zdajskosti. Budisti bi rekli, da meditiram, a to počnem, ne da bi moral za to s prstom migniti. (Ali pa sem delal za to pač 66 let, tudi tako se da reči.) Nekako se svet pritiša, a postane bolj živ. To se dogaja praviloma v naravi, posebno v gozdu. Od tega ni nobenega nauka, nobenega spoznanja. Mogoče tako zaznava svet otročič, ko se mu precizirajo čuti. Ko je svet še mlad. Mogoče je pa tudi napoved možganskih sprememb, ki se ne bodo ugodno iztekle, kaj jaz vem. Najbolj pa mi je všeč misel, da za hip vidim svet po pasje. Ali po mačje. Veste, eni so za eno, drugi za drugo. Psi so za ljudi, ki se morajo naučiti živeti z drugim. Mačke pa za ljudi, ki se morajo osamosvojiti.

Po čem, menite, se vas bodo spominjali tisti, ki vas imajo radi? Otroka iz prvega zakona gotovo drugače kot otroka iz drugega, ali ne? Mislim, predvsem me zanima, kaj vam bodo očitali. To je namreč neizogibno, se mi zdi. Vsi otroci prej ali slej – očitajo.

Vsi otroci tega sveta v nekem času odraščanja zamerijo, a to ne pomeni, da se ne bodo vrnili. Glede svojih štirih ne verjamem, da mi bodo kaj očitali, nasprotno. Hvaležni bodo lahko tudi za mojo zapuščino. Ne govorim o objavljenih knjigah, ampak o dnevniškem ciklusu Knjiga naših dni, razdeljenem na štiri debele knjige: Bernardino in Brankovo, Tatekovo in mamino, Ivanino in Mitjevo ter Klemnovo in Anino. Vsaka je sestavljena posebej zanje iz njim pripadajočih izpiskov iz mojega megadnevnika. Seveda je moja zapuščina tudi tisto, kar se je od mojega ravnanja in vedenja ponotranjilo v teh otrocih, tudi kak popizditis je morda vmes, večinoma pa sta le dobra volja in resnična skrb.



Pa bo to branje samo za njihove oči? Ob tem sem se spomnila prizora iz filma Najini mostovi, ko otroka osupla prebereta materino resnico in jo prvič vidita kot – žensko.

Lahko bodo s tem delali, kar bodo že hoteli. Lahko da se bo kateri odločil, da raje niti bral ne bo. To ni lahko branje, življenje ne glede na okoliščine zastavlja kar težke psihološke naloge. Že od malega. Ni pa to kaka analitična morija, večinoma so avtentični opisi dogodkov in zapisi povedanega. Meni je bil dnevnik neprecenljivo orodje, zakaj ne bi še njim lajšal življenja?

Super, če mene vprašate. A če greva širše – menite, da se človek (z)more učiti iz tujih napak?

Nikoli. Tudi iz svojih ne. Moj oče je kdaj rekel: »Branko, pazi, vaja dela mojstra. Če se boš učil iz svojih napak, boš postal mojster zanje.« Reklo o učenju iz napak je dejansko izgovor. Gre bolj za to, da napako sploh prepoznamo in jo priznamo, pred sabo in pred drugimi. V tem pa je res ponižnost, ki obeta.

Menda naj bi bil človek vsako leto bolj zadovoljen s svojim življenjem. Vam peša vid, ste rekli. Morda je to olajševalna okoliščina?

Po mojem se veča samo asortiman sredstev za samozamotenje – z elektroniko, igricami, internetom, fejstbljukom, pornom, drogo, tračarjenjem, e-varanjem. Ponudba je iz leta v leto bolj pestra. Edini otoček potencialnega zadovoljstva je po mojem družina. A ta je žal v procesu napredujočega samorazpada.

Veste, jaz drog ne uživam, tudi statinov ne in podobnega. To so po funkciji sredstva podjarmljenja, družbenega nadzorovanja, enako kot vsa elektronika. 

Pa sva pri povečevanju uživanja antidepresivov. Zdravnica Sanela Banović je v svojem predavanju TEDx odlično povedala, parafraziram: »Če avtomobilu poči guma, ne rečemo, naj še malo stisne in pelje dalje. Ljudje pa si to o sebi govorimo nenehno.« Kdaj se bomo ustavili?

Veste, jaz drog ne uživam, tudi statinov ne in podobnega. To so po funkciji sredstva podjarmljenja, družbenega nadzorovanja, enako kot vsa elektronika. Geslo »kruha in iger« je samo dopolnjeno v »kruha in iger in tabletk«. Je pa vsak še vedno sam odgovoren zase, mislim. Dokler nam ne bodo vlivali statinov in antidepresantov v javni vodovod. Tudi to je mogoče. Da bomo kot uboge ptičice, ki pri minus deset zaman iščejo vode. Takrat se bo zares treba znajti.

Ena anekdota. Ko sem bil zadnjič v svojem ljubem kampu Lazar pri Kobaridu, je bila voda obupno klorirana. Vprašal sem, zakaj. »Predpis terja, da se na mesec da v vodo toliko in toliko klora,« je pojasnil Edo Lazar. »Naša je drežniška, s planote 1000 metrov više, planinska, čista kot solza. Zdaj torej vsujejo enkrat mesečno vso predpisano količino klora v rezervoar. Po treh dneh odteče vse naprej in lahko spet pijemo dobro vodo.« No, zdaj pred kratkim pa sem bral, da jih oblasti stiskajo, češ da je treba klor enakomerno dozirati.

Kako pa vi dozirate porabo energije? Te vam ne manjka. Pišete nenehno. Da odgovorite na sporočilo, v povprečju traja pet minut. Pravite, da ne uživate ničesar. Kaj vas dela tako živega? In predvsem – kaj je tisto, kar vas žene, da kar ne jenjate rojevati novih idej za knjige?

Odgovorim, brž ko je mogoče, že iz spoštovanja do osebe, ki mi piše. Delam tudi res več in hitreje kot kdaj prej, a za to imam razlog. Če ali ko bom izgubil centralni vid, ne bom mogel več tipkati. Slepo sem znal, a mi je nagajal karpalni živec, tako da tipkam z dvema. Potem bo res slepa kura zrno iskala. Vse zahtevnejše načrte, to so tisti, ki rabijo moji življenjski potrebi po avtentični predstavitvi svoje notranjosti, moram torej spraviti pod streho prej, ko sem si mislil, da bo treba. Sicer je pa že kar čas. Dne 7. avgusta letos bom, akobogda, star dve tretjini stoletja! Konkretno: pri CZ izide Evolucija; pri založbi Pivec sem podpisal za serijo osmih potopisov, ki so hvalabogu že napisani, pet je še neobjavljenih, no, in prvi izide spomladi pod naslovom Julij avgusta pod Kavkazom. Zdaj pa končujem Moje življenje z Megličem, avtobiografijo, navito okrog neke neverjetne, a resnične literarne potegavščine izpred 30 let.

Nove ideje – odkar sem se, kot jaz temu pravim, našel – zgodilo se je res pozno – pač imam kaj povedati. Judge Judy pravi: »Če govorite po resnici, se nimate kaj bati zapletov.« No, in jaz govorim po resnici, nič si ne izmišljam, torej niti idej ne potrebujem, čeprav ne bom rekel, da me ne obiskujejo, še posebno na pasjih sprehodih. Od teh mi je lepše samo še doma.



V zavetju zveste družinice torej?

Ja. Prej sva govorila o zadovoljstvu. Danes nas pred vabami tehnike in diktati oblasti rešuje skoraj samo še srečna družina. Ta je pod totalnim udarom tistih sil, ki želijo iz nas narediti anomične sužnje (razvad, hedonije, denarja, dela, oblasti). Izkoriščajo zgodovinske napake moških – njegovo dominacijo – da bi razdvojili zavezo med spoloma. Feministke ponavljajo staro napako moških šovinistov, ker na to tako osvobajajoče skupno razmerje gledajo po navpičnici, kot da gre za boj za prevlado, za »kdo bo koga«, namesto da bi ga umevale in gledale po vodoravnici, kot priložnost za sodelovanje. Med spoloma tako nastaja vojna, kjer je prostor za ples.

Ker so ženske pametnejše, so spoznale, da so na svetu pomembnejše, hvaležnejše reči, kot je možata kariera v taki ali drugačni obliki grabežljivosti: kuhanje, nega, bdenje ob bolnem otroku, vse tisto, kar sestavlja 99 odstotkov človeške sreče. V reži te razlike se potem hočeš nočeš razkomodi moška izkoriščevalskost. 

Ja, ampak kaj pa je potem z enakostjo med spoloma?

Naša spola – in verjemite, da sem ljubitelj vašega, ne svojega – se biološko razlikujeta in prav posledica ene od teh bioloških razlik povzroča objektivno neenakost. Gre za razliko v delovanju možganov. Ženski možgani kratko malo bolje prenašajo življenjska protislovja. Veliko bolj jim je mar soljudi, še sploh bližnjih, imajo talent za to, da negujejo, da crkljajo, talent, ki se je razvil iz potrebe po ohranjanju zaroda. Moški pa so ta zarod vseskozi varovali pred grožnjami od zunaj, pred zvermi, pred tujci, zato so njihovi možgani veliko bolj nagnjeni k agresivnosti – ne samo fizični, tudi miselni. In miselna agresivnost je raziskovalska. Z drugimi besedami, med t. i. geniji so skoraj sami moški, pa ne zaradi indoktrinacijskega kastriranja ženske ambicije, ki se začenja že v vrtcu, kakor menijo feministke, temveč iz moškega nezadovoljstva – zato ker moški možgani nimajo potrpljenja za samoumevnost življenjskih protislovij. Na kratko: nesrečni moški rod išče odgovor na našo končnost v samoslepilu o posmrtnem življenju – v tem je pravir vere in filozofije in umetnosti – podobno kot išče odgovor na snovna življenjska pomanjkanja in stiske v ropanju, vojni, zasužnjevanju, krotenju, ne le drugih ljudi, narave nasploh, za kar moški razvijajo tehniko in znanost. Ženske vsega tega fobičnega zaganjanja ne potrebujejo, saj imajo bolj samoumeven, eksistencialen odgovor že v svojem daru porajanja in negovanja. Kje so vse tiste odličnjakinje z gimnazije, me vpraša kak bivši cvekar, ki je zdaj doktor prava, kam so se izgubile? Jaz pa odgovarjam: ker so pametnejše, so spoznale, da so na svetu pomembnejše, hvaležnejše reči, kot je možata kariera v taki ali drugačni obliki grabežljivosti: kuhanje, nega, bdenje ob bolnem otroku, vse tisto, kar sestavlja 99 odstotkov človeške sreče. V reži te razlike se potem hočeš nočeš razkomodi moška izkoriščevalskost. A blagor ženam, pravim jaz, blagor ženam. In njihovim prelepim očem.

Hvala za intervju. In za kompliment.

Prosim, prosim, pa še kdaj.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE