Povejmo otrokom

Sočutje ni uboganje

Vsak starš si želi, da bi njegov otrok odrasel v človeka, ki razume stiske drugih. V človeka, ki se zaveda posledic svojega ravnanja in razume, da imajo tako dejanja kot besede svojo moč. Ali jih sočutja lahko naučimo? Se rodijo z njim? In kakšno vlogo pri tem igrajo razvajenost, nepoznanje besedice ne in krmarjenje skozi materialno bogat svet? Vse to nam pomaga razumevati dr. Maša Vidmar, doktorica psihologije, zaposlena na Pedagoškem inštitutu.

Ali lahko otroke naučimo ali priučimo sočutja pozneje?
Sočutje je zelo osnoven odziv, ki se pojavi že pri dojenčkih. Dojenček se namreč najprej odzove na stisko drugega z lastno stisko – ko sliši jok drugega, bo zajokal tudi sam. Pozneje, v prvih dveh letih, se začne na stisko drugega človeka odzivati tako, da naredi kaj, kar bi pomagalo njemu – žalostnemu človeku recimo prinese svojo igračko. Ko se pojavi pravo sočutje, šele zmoremo razumeti, kaj bi neki osebi res pomagalo v določenih okoliščinah. S sposobnostjo čustvenega odzivanja na stisko drugih smo rojeni, človek je družabno bitje, in čeprav so včasih mislili, da je novorojenček avtist in se ne odziva na zunanje dražljaje, danes vse raziskave kažejo nasprotno: da želi ta odnos in ga potrebuje za svoj razvoj.

Pogosto se zgodi tudi obdobje »jaz, jaz, jaz« in takrat lahko občutek sočutja zvodeni ...
Odvisno je od tega, kako razumemo sočutje. To ni uboganje, ko otrok naredi nekaj v situaciji, za katero mi ocenimo, da naj bi se odzval nanjo, in sicer tako, kot si mi želimo, da bi se. Obdobje, ko je usmerjen v »jaz in moje«, je razvojno in ga sploh ne vidim v nasprotju s sočutjem.

Starše pa to včasih skrbi.
Res je, in pri tem ga lahko spregledamo v stiski, »da moj otrok ne bo postal sebičen, egoističen pamž«. Obdobja »moje moje moje« nočemo prepoznati in mu ga dovoliti, ampak otroka, takoj ko se začne tako vesti, prepričujemo, da mora posoditi igračko in da ne sme tako ravnati, saj ni vse njegovo itd. V strahu, kaj se bo zgodilo in kako bi kot dobri starši to preprečili, spregledamo svojega otroka.




Kakšna je škoda?

Če se v tej razvojni točki prepoznavanja in uveljavljanja sebe ne počuti videnega, občutja nevidenosti ostanejo, sploh če gre za takšno dolgotrajnejše sistematično odzivanje staršev. Ostane pečat, sled v otroku, pri čemer je seveda odvisno, kaj bo z njo naredil in kakšne sklepe bo potegnil. Če si bo mislil, da nič nikoli ne sme biti njegovo, je to drugače, kot če bo sklepal, da se bo vedno boril na žive in mrtve do konca. Po mojem ni strahu, da zaradi »moje moje moje« ne bi zmogel sočutja. Zanikanje teh občutij pa ni prava pot za njegovo razvijanje. Ta občutja so razvojno zelo pomembna. Gre za izkušnje, socialne interakcije, ki jih doživlja. V hipu, ko začuti prepričanje »moje moje moje«, je vsako prepričevanje brezplodno. Bolje je počakati in situacijo reševati pozneje. Velikokrat že samo to, da otrok od nas doživi sočutje, močno zmanjša potrebo po uveljavljanju svojega.


S sposobnostjo čustvenega odzivanja na stisko drugih smo rojeni, človek je družabno bitje, in čeprav so včasih mislili, da je novorojenček avtist in se ne odziva na zunanje dražljaje, danes vse raziskave kažejo nasprotno: da želi ta odnos in ga potrebuje za svoj razvoj.



Otrokom dandanes dajemo veliko več materialnih stvari kot pred desetimi ali petnajstimi leti. Ali zato trpi njihova čustvena plat?
Bilo bi nerealno verjeti, da so se včasih več ukvarjali z otroki, ker denimo ni bilo tabličnih računalnikov. V resnici se niso, ker je bilo več boja za preživetje, dela v tovarnah, na polju, delali so osem ur v službi, potem pa so morali še dozidati hišo, okopati vrt ipd. Otrok ni bil v središču sveta. Današnji način življenja ga bolj postavlja v središče, in to kljub protislovju, da je po drugi strani še vedno velikokrat neviden, neslišan, nerazumljen, neprepoznan. Da bi zato čustveno bolj trpel kot nekoč, ne verjamem. Posledice in občutek pa so zelo podobni. Ali te starši ne vidijo, ker so zaposleni z gradnjo hiše ali ker imajo ves čas pomembne službene klice tudi doma, je v resnici za izkušnjo spregledanosti nepomembno.
Sodobni svet je ponudil veliko dobrih »varušk«, ki dajo staršem občutek, da otrok vsaj igra didaktične igrice na tablici ali razvija neke spretnosti. Dokler je to v določenih mejah, odnos med starši in otroki ni slabši, kot je bil nekoč. Danes se z njimi ukvarjajo drugače, kot so se včasih, kar pa ni nujno slabo.



S tem prideva do preobilja oziroma afluence, ki jo nekateri celo uporabljajo kot razlago ali obrambo za določeno vedenje. Pred kratkim je bil v ZDA izpuščen Ethan Couch, ki je povzročil prometno nesrečo, v kateri je ubil štiri ljudi, devet pa jih ranil. Njegovi zagovorniki so trdili, da je nezmožen povezovati svoja dejanja s posledicami, ker so ga starši učili, da bogastvo kupi tudi privilegij. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Konkretnega primera ne morem presojati, a mogoče je, da določeno okolje, ki je lahko povezano tudi z materialnim izobiljem, na neki ravni otroku ves čas umika frustracije, ki jih sicer normalen otrok potrebuje, dobi in doživlja. Takšen primer so otroci holivudskih zvezd, ki jim ugodijo v vsem, kar si zamislijo v tistem trenutku. V resnici pa nimajo izkušnje frustracije, ne poznajo besede ne, čeprav je to nujno, da bi premagali občutke grandioznosti, večvrednosti in prepričanja, da se ves svet vrti okrog njih, kar je razvojno zelo pomembno in običajno pride samo po sebi, ker starši preprosto ne morejo vedno takoj skočiti. Te frustracije se pojavljajo postopoma, ko je mama odsotna, se vrne v službo, ko pride sorojenec ipd. Življenje jih prinese samo.
V nekaterih okoliščinah se da frustracijam vsaj do določene starosti izogniti in življenje zaradi tega izobilja prirediti. Pomembno vlogo pri tem igrata odnos med otrokom in staršem ter to, koliko je nevidenosti in neslišanosti otroka. Vse to lahko pozneje vpliva na izbruhe, ker navidezno nikoli ni bil frustriran, v resnici pa morda velikokrat ni dobil tistega, kar je želel: ni bil viden. Tak otrok nima izkušnje, da svet ni po njegovem, in ko se to zgodi, tega sploh ne razume, zato se ne zna niti odzvati na to.

Ljudje vedno pričakujemo, da se bo oseba (naj bo otrok ali odrasel), ko se bo zgodilo nekaj res groznega, nenadoma začela zavedati, da sta tudi njeno vedenje in ravnanje prispevala k rezultatu, a običajno ni tako preprosto.
V psihoterapiji velja, da večvrednost skriva ranljivost, občutek sramu, nemoči, nasprotnost temu in je le prikrivanje tistega, kar je spodaj. To zelo boli, zato je toliko teže stopiti stran od večvrednosti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE