Za intervju sva se dogovorili na mednarodni dan knjige. Takrat sem izvedela, da praznik knjige pravzaprav izhaja iz Katalonije, kjer imajo prebivalci na dan svetega Jurija posebno obdarovanje: fantje podarijo dekletom rdečo vrtnico (lepoto), one pa njim knjigo (znanje). So bile podarjene vrtnice letos rumene?

Doslej so fantje poklanjali zgolj rdeče vrtnice. Letos so prvič izpostavili, da bi bilo lepo, če bi med dekleta razdelili tudi rumene, saj je v Kataloniji rumena barva prepovedana. Postala je namreč prepoznavni znak gibanja za neodvisnost Katalonije in hkrati opozorilo, da je to edina evropska država, v kateri so politiki v zaporu, ker so hoteli izpolnjevati obveze, ki so jih sprejeli pred volitvami. Zaporniki so postali povsem miroljubni ljudje, o katerih pa španska oblast očitno meni, da so krivi, da Katalonci čutimo, kar čutimo, in delamo, kar delamo. Najhuje je, da so ti ljudje zaprti zaradi domnevne zmožnosti terorizma in da doslej sploh še niso imeli nobene možnosti povedati svojo plat zgodbe. Med zaprtimi sta, na primer, tudi Jordi Sanchez in Jordi Cuixart, ki ju zadržujejo že šest mesecev le zato, ker promovirata katalonščino in katalonsko kulturo. A sta med najbolj mirnimi ljudmi, ki jih lahko srečaš.

Ko Španci nekaj prepovedo, mi Katalonci zato še toliko bolj trmarimo. Če ti nekaj prepoveduješ, bo to doseglo le nasprotni učinek, zato zdaj ljudje nosijo rumeno še toliko bolj.  

Težko je doumeti in razumeti, da je nošenje rumene barve v 21. stoletju lahko prepovedano.

V Madridu je bila nedavno nogometna tekma med Sevillo in Barcelono in navijače Barcelone, ki so hodili na tribune stadiona, so pregledovali bolj kot na kakšnem letališču. Če so naleteli na rumeno majico, jo je moral navijač takoj sleči. Dekle, ki je imelo s sabo rumen plakat z napisom Llibertad – svoboda v podporo svojim nogometašem, je moralo plakat vreči v smeti. Res je čudno, kako je to v današnjem času mogoče. Uradni odgovor se je glasil, da organizatorji tekme preprečujejo morebitne teroristične napade. In vse, kar je rumeno, očitno sodi v terorizem. Jaz tega preprosto ne morem razumeti.

Če sva že pri nogometu: javnost je prav ob katalonski krizi brala o nogometnem geniju Pepu Guardioli, ki trenira za Manchester City in je z rumeno pentljo sporočal svojo solidarnost z zaprtimi in ubežnimi politiki. Toda v angleški nogometni zvezi so v njegovi pentlji prebrali premočno »politično sporočilo« in si je moral zato rumeni simbol sneti.

Ne le da si je moral rumeno pentljo sneti, naložili so mu celo denarno kazen, ki jo je moral plačati. Vsi navijači so seveda vedeli za »rumene pentlje« in njihov pomen. Prav primer rumene pentlje je tudi lep dokaz, kako lahko s takšnimi prepovedmi dosežeš ravno nasprotni učinek. Če ilustriram nekoliko drugače: ko si otrok nečesa zaželi, začne trmariti, da bi to tudi dobil. A če ga pustiš pri miru, je stvar hitro rešena. Ko Španci nekaj prepovedo, mi Katalonci zato še toliko bolj trmarimo. Če ti nekaj prepoveduješ, bo to doseglo le nasprotni učinek, zato zdaj ljudje nosijo rumeno še toliko bolj.

Toda mar niso boji z rumeno barvo že nekoliko bizarni? Pentljo je mogoče prepovedati, ne pa tudi uničiti solidarnosti.

Vse skupaj je že tako neumno, da navaden človek tega ne more razumeti. Po nobeni logiki. (smeh)

Ko je sredi aprila v Barceloni več tisoč ljudi protestiralo proti priporu zagovornikov neodvisnosti Katalonije, sem na fotografijah množice videla tudi španske zastave. Kako si je to mogoče razložiti?

Z logiko preprostega človeka: ali je prav, da ljudi tepejo, ali to ni prav? In tu ni več pomembno, ali gre za Katalonca, Slovenca ali Kitajca. Smo na točki, ko govorimo o boju za svobodo, za človekove pravice. Če ti izraziš svoje mnenje, ali moraš zato v zapor? Kje je tu pravica? In tako tudi ne moreš prepovedati zastav s simboli, ki obstajajo že stoletja. To mora biti dovoljeno. Rumena barva pa zdaj kar naenkrat ni dovoljena. Kje je tu logika?

Zdi se, da po Evropi sočustvujejo s Katalonci, a uradna Evropa je še vedno tiho.

Ne bi ravno rekla, da vsi Evropejci sočustvujejo s Katalonci. Z njimi mogoče bolj sočustvujejo Slovenci. Tudi sama sem dobila veliko sporočil iz Slovenije, kako hudo jim je zaradi Katalonije in da mislijo name. Zadnjič sem na Radiu Koper poslušala odličen intervju z nekdanjim slovenskim zunanjim ministrom Ivom Vajglom. Med drugim je povedal, da evropski in slovenski politični vrh dejansko ne sme povedati, kaj si misli o vprašanju katalonske neodvisnosti. Da si tega ne upajo, ker bi jih dobili po riti. In da bi bili na ta račun zagotovo deležni sankcij. Zato so tiho, nihče si ne upa ničesar reči. Razen Iva Vajgla, Milana Kučana pa Dimitrija Rupla seveda. Torej politika EU ne dovoli, da poveš svoje mnenje. Sicer pa še nobena od največjih in najmočnejših držav EU doslej ni uradno kritizirala dogodkov v Kataloniji 1. oktobra 2017 niti niso o vprašanju katalonske neodvisnosti doslej še ničesar rekle.



Nehvaležno vprašanje, pa vendar: kako se bo po vašem mnenju razpletla katalonska kriza, še zlasti zdaj, ko je bil za predsednika katalonske vlade izvoljen Quim Torra?

Rekla bi, da je z izvolitvijo predsednika katalonske regionalne vlade konec dela krize, ne pa krize v celoti. Ta bo za nas trajala, dokler ne bomo svobodni. Izvolitev predsednika katalonske regionalne vlade je brez dvoma velik korak naprej, čeprav seveda ne tudi končna postaja. Smo pa Katalonci tako dobili nazaj vsaj malo samozavesti. Trenutno predsednika republike, Carlosa Puigdemonta, in šefa države, Quima Torro, zato bomo počasi lahko začeli zidati vse strukture za republiko, ki si jo več kot dva milijona ljudi že dolgo želi. Ponovno bomo lahko nadzorovali upravljanje javnih storitev, kot so policija, šolstvo in zdravstvo, ki so bile doslej ukinjene, saj so Španci vse nadzorovali iz Madrida. Zdaj ko imamo vlado, bomo te javne storitve znova dobili. Težava v zgodbi je zagotovo denar. Španija je finančno zelo šibka država, v kateri so oropali veliko ljudi. Izjema ni niti španska kraljeva družina, saj so moža princese Cristine Iñakija Urdangarina lani obtožili na šest let in tri mesece zapora zaradi finančnega kriminala, očitali pa so mu, da je poneveril šest milijonov evrov javnih sredstev, in ga obtožili tudi prevare, pranja denarja in ponarejanja dokumentov. Najbrž mi ni treba povedati, da je na prostem in srečno živi. Banke so dobile denar od navadnih ljudi, da lahko preživijo, ljudje pa nimajo več denarja. Evropa hoče Španijo obdržati, zato ne vem, ali se bo vse skupaj tako hitro končalo. Pričakovala sem, da bo šlo pri nastanku Republike Catalunye malce hitreje, a ne vem, katera država bo prva udarila po mizi in to zahtevala. Mislim, da bi morala ena od držav jasno povedati, da je bilo vsega skupaj dovolj, da je to, kar se dogaja, nepravično. Toda vse države se svoja stališča o tem vprašanju očitno bojijo jasno povedati.

Po toliko letih življenja v Sloveniji mislim, da imate nekaj v sebi, zaradi česar se ne morete sprostiti in biti preprosto srečni. In da je to najbrž res genetsko, da so celotne generacije čutile pritisk in da to nosijo še nove generacije.   

Kaj bi bil v tem trenutku najboljši možni prvi korak za Katalonijo in Katalonce?

Najboljši prvi korak bi bil, da bi zapornike končno izpustili in da bi se izgnanci lahko vrnili domov. A to bi morala reči Evropa. Drugi najboljši korak bi bile še ene volitve, na katerih bi sporočili, da si želimo biti samostojni. Kot Škoti. A tega Španci ne bodo dovolili, ukaz mora priti iz Evrope. Očitno bomo zdaj igrali šah in videli, kako se bodo stvari odvrtele.

Kako po vašem mnenju gledajo na katalonsko vprašanje Slovenci, ki imajo izkušnjo osamosvojitve in lastne neodvisnosti?

Vi ste imeli srečo, ker je ravno ob osamosvojitvi Slovenije razpadel prejšnji družbeni sistem. Katalonci smo imeli volitve za lastno neodvisnost že dvakrat, šli bi tudi desetkrat, če bi bilo treba. A težava naših volitev je, da je njihov rezultat neugoden za druge. Toda mi moramo iti naprej. Španci se s Katalonci nočejo usesti za skupno mizo, zato bi moral po mojem mnenju iz mednarodne skupnosti priti ukaz, naj izpeljemo referendum, njegovi rezultati pa naj bodo obvezujoči za vse. A tega ni doslej rekel še nihče, niti Španci niti Evropska unija, zato bo kriza še trajala. Španci ne bodo popustili, Katalonci pa bodo vztrajali pri svojem, dokler vsega tega ne bo mogoče več zdržati. Jaz bi se za neodvisnost Katalonije vsekakor borila, pa čeprav nas bodo tepli do konca. A mi Katalonci smo tako potrpežljivi … Preveč.

Pri katalonskem vprašanju ne gre za etnični nacionalizem, kajne?

Ne, seveda ne. Vse se je začelo kot želja, sledile so težnje po avtonomiji, zdaj gre le za svobodo. Jaz ne morem živeti v državi, v kateri me povsod sovražijo. Če se bojim, da nas bo nekdo tepel, tam pač ne morem živeti. Včasih imam občutek, da smo Katalonci prav geto. Tisti, ki nosimo rumeno, smo geto.

Ste bili v zadnjem času kaj v Kataloniji?

Ne, od 1. oktobra lani nisem bila, bila sem avgusta. Ne vem, ali bi šla zdaj nazaj … Čakam, da bom imela državo.

Prej ste govorili o potrpežljivosti. Smo si v tem pogledu Katalonci in Slovenci podobni?

Da, Slovenci in Katalonci imamo podoben karakter. Zmeraj smo imeli in imamo nekoga, da nas komandira. In mi se pustimo komandirati. Oboji smo pridni in marljivi, spoštljivi. A to nas velikokrat tepe.

Otrokom povem, da je svet veliko večji od tistega, ki ga poznajo, zato jim skušam predstaviti tudi druge otroke sveta. Seveda jim včasih povem kaj o Kataloniji in o rumenih vrtnicah, ki sem jih omenila na začetku najinega pogovora. No, vsi poznajo nogometni klub iz Barcelone in Messija. Zadnjič me je eden od otrok prepričeval, da je Barcelona nogometni klub, ne mesto; in da to ni Katalonija. Na srečo imamo nogomet, sicer bi jim bilo Katalonijo še teže predstaviti … (smeh)    

V enem od intervjujev ste izjavili, da Slovenci ne znamo ceniti tega, kar imamo. In da pravzaprav ne znamo biti srečni.

Staršem in učencem sem na eni od šolskih prireditev – ta ni bila na osnovni šoli Kobarid, da ne bo pomote – rekla, naj se poskusijo zjutraj zbuditi in nič jamrati. Samo en dan. In naj poskusijo gledati drugače na vse. Ko jim bo hudo, naj se spomnijo na tiste, ki so resnično v težavah. Trdno verjamem, da je zmeraj v vsaki stvari mogoče najti kaj pozitivnega. A Slovenci imate to gensko zapisano … (smeh) Po toliko letih življenja v Sloveniji mislim, da imate nekaj v sebi, zaradi česar se ne morete sprostiti in biti preprosto srečni. In da je to najbrž res genetsko, da so celotne generacije čutile pritisk in da to nosijo še nove generacije. Poglejte mene: pijem kavo z vami in sem zraven še srečna. Povsem nezaslišano za Slovenca! Zmeraj mora biti negativa zraven. A jaz nisem taka kot vi, pa ni nič narobe z mano. (smeh) Nisem tako čudna. Jih je več takih. Samo poiskati je treba tisto nekaj, kar te napolni. Tako bi bili občutno bolj srečni. Vem, da življenje ni vedno enostavno, da se je treba boriti za službo, plače, za vse. Ampak ali ni lepo, da te zjutraj pozdravi otrok, da imate v Sloveniji brezplačne šole, da prav zdaj pijem kavo s prijateljico, se pogovarjam.

Vi ste v Sloveniji očitno srečni.

Jaz sem svobodna! In če ne bi bila srečna pri vas, tudi ne bi mogla tu živeti.

Koliko vaši učenci poznajo Katalonijo? Kako jim o njej govorite?

Naša šola se povezuje z različnimi državami in šolami v tujini. Otrokom povem, da je svet veliko večji od tistega, ki ga poznajo, zato jim skušam predstaviti tudi druge otroke sveta. Seveda jim včasih povem kaj o Kataloniji in o rumenih vrtnicah, ki sem jih omenila na začetku najinega pogovora. No, vsi poznajo nogometni klub iz Barcelone in Messija. Zadnjič me je eden od otrok prepričeval, da je Barcelona nogometni klub, ne mesto; in da to ni Katalonija. Na srečo imamo nogomet, sicer bi jim bilo Katalonijo še teže predstaviti … (smeh)