Demeter Bitenc, eden bolj prepoznavnih slovenskih filmskih igralcev, se je rodil leta 1922 v Ljubljani. Otroštvo in mladost je preživel na Gorenjskem, ker sta bila starša med letoma 1924 in 1934 oskrbnika Staničeve koče pod Triglavom, od leta 1932 do začetka druge svetovne vojne pa tudi športnega hotela Ilirija v Planici. Diplomiral je na Trgovski akademiji v Ljubljani, a se je že v času študija navdušil nad gledališčem, filmom in igralstvom. Med vojno je obiskoval zasebne učne ure pri gledališkemu igralcu in režiserju Slavku Janu in leta 1943 opravil avdicijo za sprejem v ansambel ljubljanske Drame. Po koncu vojne je zaključil še štiri semestre na novo ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani.


Dobri stari pianino (1959)


Med letoma 1943 in 1954 je bil član SNG Drama Ljubljana, nato pa je odšel v Hrvaško narodno gledališče na Reko, kjer je deloval do leta 1958. Za tem je nekaj časa ustvarjal v Beogradu ter v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Z željo po novih izzivih je leta 1960 kot eden prvih slovenskih igralcev prešel v svobodni igralski poklic. Prvo, zelo kratko filmsko izkušnjo je dobil v prvem slovenskem celovečernem filmu Na svoji zemlji leta 1948, pravi filmski debi pa je doživel leta 1959 s stransko vlogo nemškega oficirja v filmu Dobri stari pianino. V naslednjem desetletju je posnel skoraj štirideset t. i. koprodukcijskih filmov, ki so jih tuji producenti snemali v tedanji Jugoslaviji.


Rabanek vražji gusar (1963)


Do danes je ustvaril več kot sto deset vlog v celovečernih kinematografskih filmih, od tega dvainštirideset vlog v slovenskih, ostalo pa v filmih drugih jugoslovanskih republik ter v koprodukcijah. Nastopal je v stranskih in epizodnih vlogah, pogosto v vlogah negativnih likov, edino naslovno vlogo je odigral v zgodovinski drami Rabanek, vražji gusar (Il pirata del diavolo, r. Roberto Mauri, 1963). Zelo bogat je tudi njegov televizijski opus, ki obsega več kot 80 filmov in serij, nastalih v produkciji slovenske televizije, v produkciji drugih jugoslovanskih republik ter tujih televizijskih hiš, ki so snemale v nekdanji Jugoslaviji.


Minuta za umor (1962)


V Divači se bodo slovenskemu igralskemu velikanu poklonili s projekcijo filma iz leta 1962 Minuta za umor, o katerem je Štefančič ml. v monografski publikaciji Poklon demetru Bitencu, ki bo preimerno predstavljena nocoj, zapisal: »Kdor danes gleda Minuto za umor, ki je posneta tako, kot da iščejo tatu, ne pa morilca, se sprašuje: pa zakaj tako skrivajo, kdo je morilec? Saj je jasno, da je Bitenc! Tako kot je bilo v Dmytrykovem Navzkrižnem ognju vnaprej jasno, da je morilec Robert Ryan. Zakaj so to tako skrivali? Bitenc – ves eleganten, vzvišen in zapeljiv, s pipo v roki in Dušo Počkaj na rami – je izgledal kot vic: v film so ga dali zato, da bi vsi mislili, da je morilec on, na koncu pa se izkaže, da je morilec res on. Zakaj se delate, da je morilec, če je pa res morilec?« o igralcu pa dejal: »Bitenc je originalni Anakin Skywalker – Jedi, ki je podlegel temni strani sile in postal slovenski Darth Vader.« 

Pod zvezdnatim nebom kraškega dvorišča MSFI bodo mojstrovino s 35-mm filmskega traku danes ob 21.30 uri predvajali brezplačno, na prireditvi pa bosta prisotna tako Bitenc kot Štefančič ml., z obema pa bo mogoče poklepetati tudi po koncu projekcije.