1.12.2018

Sabina Obolnar

Si Ana želi preveč?

Sem Ana, 37-letna mati samohranilka treh otrok (13, 10 in 6 let). Pred dvema letoma in pol sem se, zaradi hudega psihičnega in fizičnega nasilja, ločila od moža. Sama najprej nisem našla izhoda in bila sem povsem nemočna. Potem so me k odločitvi spodbudili otroci, nad katerimi je tudi izvajal nasilje. Za kratek čas smo zavetje poiskale pri moji mami, vendar tudi tam nismo našle svojega miru.«

Sabina Obolnar

Odgovorna urednica One, Oneplus in Onaplus.si

Tako začne pismo Ana. Mama treh deklic, ki so od letošnjega februarja razseljene. V nadaljevanju natančno popiše, na koga vse se je obrnila in kdaj, kje vse je kandidirala, da bi pridobila stanovanjsko pravico, vendar so jo doslej vse pristojne službe zavrnile kot neurgenten ali celo neupravičen primer. Ampak Ana ni sama, ona ima za božjo voljo tri deklice.

V Anini družini je v začetku ljubezen prikrivala vse slabosti in grobosti moža, in ko se je v zadnjem letu skupnega življenja začel zapijati, je postalo neznosno. Po petnajstih letih bivanja pri moževih starših so na prigovarjanje otrok zbežali daleč stran. Stran od udarcev, trpinčenja, groze. Ana ni bila sposobna razumeti, zakaj se je v odnos, ki je obetal varen in ljubeč dom, prikradla tako silovita agresija. Izobražena je, zaposlena in doma jo je vedno čakalo še veliko dela. Bila je vse tisto in mnogo več, kar se je od nje, v družini tašče in tasta in seveda tudi moža, pričakovalo. Ni bilo malo, ampak je sprejela, kasneje pred deklicami prikrivala nerazumne pritiske in ponižanje. A kaj ko otroci vidijo več kot mi odrasli. Zaman je iskala odgovore. Zaman je poskušala spremeniti vedenje moža. Tega noče več podoživljati niti z besedami.



Ko so odšle – vsaka s svojo potovalko najnujnejšega – pod začasno streho mame, so bile deležne sodb in obsodb. Zakaj niso potrpele. Kako bodo sedaj živele. Vrnite se k možu in očetu ter se opravičite za odhod. Ja, vidite, to je prekletstvo življenja, ko je človek v dreku, te bo prvi najbližji porinil še globlje vanj. Natančno tako se je zgodilo Ani. Deklice se pod stalnimi očitki sorodnikov in »dobrih« znank niso mogle umiriti. Popustile so v šoli, najmlajša je v vrtcu postala nemirna in prestrašena, zato je Ana po posvetu z vzgojiteljico poiskala terapevtsko pomoč. Nakar so jo klicali tudi v šolo, kajti deklici sta anemično sedeli med poukom, ena izmed njiju je celo prenehala govoriti. In Ana je iskala rešitve, sama, spet sama. Medtem ji je mama dejala, naj si čim prej poiščejo svoje stanovanje, kajti skupaj večno ne morejo živeti. Iskanje stanovanja je trajalo dolge mesece. Nihče noče matere samohranilke s tremi otroki! In končno se je pokazala rešitev, Ana je vzela v dolgotrajni najem lepo stanovanje v hiši ostarelega para, za katerega so ljubeče skrbele. Dobro leto in pol so živeli kot širša družina, dokler nista lastnika drug za drugim umrla. Nič ni pomagala pogodba o dolgotrajnem najemu in rednem plačilu, kajti potomci so se, zaradi finančnih težav, odločili hišo prodati takoj. Čez noč so morale zapustiti stanovanje. In znova iskati streho nad glavo (kar traja še danes).

Začasno rešitev so našle pri dveh prijateljicah, ker pa nimajo dovolj velikih stanovanj, so se morale ločiti. Večji dekleti živita pri eni, najmlajša pa z mamo pri drugi. In to v različnih krajih. Ni treba omenjati, da sta osnovnošolki močno popustili v šoli. Tudi ne, da je najmlajša znova v pleničkah. Varnost deklic je kljub mamini neizmerni skrbi – usahnila.

Z očetom nimajo stikov, redko plačuje alimente. Vendar bistveni problem Anine družine ta hip ni denar, temveč stanovanje, varen dolgoročni najem doma, kjer bi lahko dekleta ponovno zaživela skupaj.


Morda pa je Ana res samo birokratska zmota? So zmota tudi njene tri deklice?


Ana še zapiše: »V drugi polovici oktobra sem oddala prijavnico za stanovanje in povedali so mi, da imam zelo veliko možnosti, ker smo enostarševska družina, ker so osnovnošolski otroci in ker prvič urejamo stanovanjski problem. Kasneje sem jim po e-pošti in faksu oddala še zdravniška potrdila in prosila, naj nam pomagajo zaživeti pod eno streho in da so moje zadnje upanje. No, 15. novembra 2018 smo izvedele, da nismo izbrane. Naj mi kdo pove, v kakšni državi živimo. Zakaj ne morem živeti s svojimi deklicami?«

Ja, v kakšni državi živimo? V takšni. Ki ne razume stiske človeka. Ki ne razume človeka, ki nima. Ker Ana je najbrž samo birokratska zmota.

P. S.: Spoštovane bralke, cenjeni bralci, morda poznate koga, ki potrebuje družbo, manjšo pomoč, koga, ki bi družinici nudil miren dom. Prosim vas, da pomagamo Anini družini. Za vse informacije se obrnite na gospo Anito Ogulin (01/5443 043), ZPM Ljubljana Moste-Polje. Hvala, ker razumete stisko sočloveka.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE