Andreja Gregorič

Sem kot majhna kradljivka drobnih trenutkov

Andrejo Gregorič so od nekdaj privlačili lepo, estetsko oblikovani izdelki, a ni vedela, da študij oblikovanja sploh obstaja. Po naključju je izvedela zanj, ko je nekega dne pri družinskih prijateljih občudovala doma posebno lepo narejene etikete za marmelade ter steklenice kisa in sadnih sokov. Kasneje je opravila sprejemne izpite za smer vizualne komunikacije in se vpisala na študij oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Tam se je »zaljubila« še v slikarstvo ter ilustracijo, iz katere je tudi diplomirala. Njena dela so res nekaj prav posebnega, navdihujočega.

Kaj vas navdihuje pri ilustriranju voščilnic in zakaj menite, da je pomembno vzdrževati to klasično obliko pisanja?

Ilustriranje voščilnic mi pomeni predvsem priložnost, da na majhni površini izrišem najlepše in najboljše želje ter zamisli. Ker nisem zavezana nobenim posebnim naročilom, temveč zgolj svoji domišljiji, mi hkrati predstavljajo tudi velik užitek in sprostitev vseh hudomušnih idej. Zelo rada v ilustracije vpeljem vsaj malo veselja ali odtenek humorja. Ker pa voščilnice zahtevajo vsaj nekaj časa tudi za zapis dobrih misli, so odlična priložnost za ohranjanje klasične oblike pisanja na roke, ki daje voščilu še poseben čar. Tudi trenutki, ko nas te želje pričakajo v nabiralniku, so nepogrešljivi. 



Diplomirali ste na temo oblikovanje in ilustriranje sodobne mladinske literature - oblikovanje knjige kot vizualno bralnega organizma. Kako se vživite in nato z ilustracijo obudite junake zgodb?

Diplomirala sem iz oblikovanja poezije. Knjigo pesmi sem opremila predvsem z vtisi in občutki, ki sem jih ob prebiranju pesmi doživljala. Diplomska naloga je kasneje dočakala zanimiv razplet, sprva v obliki razglednic, ki so izšle kot promocijsko gradivo Mobitela in bile razstavljene tudi na prvem Bienalu vizualnih komunikacij v Narodni galeriji v Ljubljani, kasneje pa tudi v obliki dveh malih knjižic in z nekoliko drugačno likovno opremo (»Navodila za randi« in »Tri pike...«, ki sta izšli pri založbi Viharnik). Pri teh pesmicah je bilo v ospredju življenje najstnikov, njihovih dobrih in malo manj dobrih najstniških trenutkov, zapletov, prvih zaljubljenosti, nerodnosti, samospraševanj in še mnogo ostalega, kar zapolnjuje najstniški svet.

Mesto me je zaznamovalo tudi do te mere, da sem se intenzivneje lotila motivov Ljubljane ter nekaterih starih mest, Pirana in Škofje Loke. V načrtu imam še nekatera druga lepa stara slovenska mesta. 

Ste kdaj tudi sami napisali kakšno pravljico ali to še čaka?

Ta želja se mi je prvič uresničila dve leti nazaj, in sicer pri slikanici brez besed, ki je izšla pri založbi Zala (slikanica »Darilo«). V knjigi sicer besede res niso zapisane, so se pa ideje sproti zapisovale v mislih. Kljub tej zelo lepi izkušnji zapisane besede raje prepuščam tistim, ki jih z veseljem, znanjem in talentom predajajo naprej. Slikanico smo kasneje nadgradili še s kamišibaj predstavo in likovnimi delavnicami, kar me zelo veseli, saj slikanica tako lahko živi naprej svoje življenje in v različnih oblikah prihaja med otroke.



Kakšni motivi so vam sicer najbližji?

Zelo rada upodabljam motive, vezane na občutja najstniškega in otroškega obdobja. Zadnje čase pa še posebej vzdušje mestnih ulic, s katerim sem odraščala. Mesto me je zaznamovalo tudi do te mere, da sem se intenzivneje lotila motivov Ljubljane ter nekaterih starih mest, Pirana in Škofje Loke. V načrtu imam še nekatera druga lepa stara slovenska mesta.

Ali pri otroških obrazih zarišete tudi kakšnega resničnega?

Vsekakor so mi podobe iz realnega življenja v pomoč. Tudi v inspiracijo ali izziv. Včasih je že spomin na nekoga dovolj, da se izriše lik odraslega ali otroka.



Katera tehnika risanja je najbolj vaša oziroma s kakšnimi barvami najraje ustvarjate? Ste tudi tu za klasiko?

Najraje ustvarjam z akrilnimi barvami, najbolj »moj« pa je zagotovo kolaž, mešana tehnika, s katero sem pravzaprav pričela. Kar nekaj prvih knjig je bilo narejenih v tehniki kolaža, še posebej pri pesmicah se v tej tehniki najlažje izražam. Zadnje čase se vračam tudi k suhim barvicam in svinčniku, s katerimi najlažje upodobim risbice mest, vendar so barve še vedno svet, brez katerega bi težko ilustrirala.
Tudi kolaž sem pravzaprav odkrila po naključju, ko sem brskala med tujimi avtorji ilustratorji in naletela na ilustratorko Saro Fanelli. Ravno v tistem času je bil na študiju v Londonu moj prijatelj, ki je izvedel, da mi je ta ilustratorka še posebej pri srcu. Čez nekaj dni me je poklical in sporočil, da se odpravlja na pogovorni večer prav z njo, ki v Londonu tudi živi in ustvarja. Ko se je vrnil v Slovenijo, mi je izročil njeno na novo izdano knjigo s posvetilom meni in podpisom. V tistem trenutku sem se v kolaž zagledala še bolj in sama pri sebi pomislila, da imam vzornico, ki me motivira bolj kot sem mislila. Občutek, da je vse mogoče, če le slediš svojim sanjam, se je s tistim momentom še bolj okrepil.



Vas ob delu spremlja kakšna glasba oziroma imate kakšen poseben ritual?

Edini ritual, ki je že nekakšna stalnica, je, da pred začetkom ilustriranja nove knjige oziroma pred začetkom novega projekta, mizo vedno popolnoma pospravim, pripravim barvice, papir in čopiče, da je miza povsem urejena. Tako si tudi v mislih ustvarim nekakšen red, v katerem lahko pričnem ustvarjati.

Nekoč sem v nekem intervjuju zase dejala, da sem kot majhna kradljivka drobnih trenutkov, in to lahko zapišem še danes. Verjetno se bom vedno znala čuditi stvarem okrog sebe kot majhen otrok in videti detajle, ki jih mnogi nikoli ne opazijo.  

Nam zaupate, kaj je trenutno v vaši skicirki?

V skicirki je trenutno kar nekaj idej za nove mestne risbice, nove mestne motive, kar nekaj načrtov za sprehode po ulicah, ki jih še želim upodobiti. V drugi skicirki se »kuhajo« ideje za knjigo novih najstniških pesmi, v tretji pa nekaj čisto posebnega, česar še ne smem izdati in za zdaj ostaja skrivnost (smeh).
Zelo se tudi veselim, da bom svoja starejša in nova dela lahko pokazala na razstavah v letošnjem letu. Prva razstava, ki se je veselim, bo marca v knjigarni Lutkovnega gledališča, kjer so že sedaj na voljo nekatera moja mesta in predvsem ilustracije za otroke. Brez razstav bi težje predstavili svoje delo in ga pokazali ljubiteljem lepega in zanimivega. 



Kako bi pravzaprav opisali svoj slog ilustracij? Ste romantična duša ali bolj realno doživljate svet?

Ne vem, ali sem v resnici tako velik romantik, kot je morda videti navzven ali kot me doživljajo mnogi. Zelo rada opazujem življenje okrog sebe, skiciram konkretne situacije na ulicah, v mestu, na koncertih ... Tudi zelo rada poslušam zgodbe drugih, njihove prigode in razpoloženja. Nekoč sem v nekem intervjuju zase dejala, da sem kot majhna kradljivka drobnih trenutkov, in to lahko zapišem še danes. Verjetno se bom vedno znala čuditi stvarem okrog sebe kot majhen otrok in videti detajle, ki jih mnogi nikoli ne opazijo. 



Ste že od nekdaj vedeli, da bo to vaš poklic? Imate morda tudi kakšnega vzornika?

Od nekdaj sem si želela ustvarjati. Prepričana sem sicer bila, da bom nekoč uspešna oblikovalka, a so me različne situacije vedno znova vračale v ilustracijo. Danes sem teh priložnosti zelo vesela in hvaležna vsem, ki so mi jih ponudili. Zelo lepa sodelovanja nastajajo tudi, kadar lahko združimo ilustracijo v oblikovanju in se tako prepletata dve meni ljubi področji. Moja velika želja ostaja, da bi nekoč z ilustracijo opremila embalažo za katerega od prehrambenih izdelkov ali kakršno koli drugo embalažo, saj sem med študijem veliko delala tudi na tem področju. Malo se mi je ta želja že uresničila, ko sem sodelovala z blagovno znamko Nelipot in smo skupaj ustvarili podobo ene od embalaž za njihove izdelke. Tudi oblikovanje promocijskega gradiva mi je v veselje in izziv. Lansko leto sem bila povabljena k oblikovanju promocijskega gradiva slovenskih glasbenikov na Japonskem. Zelo lep projekt, ki je prinesel tudi nova poznanstva in morebitna nova sodelovanja v prihodnosti. Seveda pa je vse odvisno, s kom vstopam v sodelovanja, saj so odnosi in razumevanja tista, ki nas vodijo do lepega rezultata. Velikokrat tudi rada poudarim, da drug brez drugega ne moremo in da so sodelovanja ključnega pomena. Nekateri to razumejo in tam sodelovanja trajajo na dolgi rok, drugod se po končanem delu zaključijo. Vsekakor pa so lepša tista, ki se nadaljujejo.
Lepih sodelovanj in konstruktivnih odnosov ter izmenjave idej, sem se pravzaprav naučila že tekom študija na fakulteti, zahvaljujoč nekaterim mentorjem, katerim sem še danes hvaležna za posredovano znanje in izkušnje. Študij sem namreč pričela povsem »neoborožena« s strokovnim znanjem, tako rekoč sem pričela povsem brez informacij, a morda je bilo ravno to tisto najboljše, da sem v likovni svet vstopila povsem od samega začetka, kot nepopisan list. 



Kdo pa je vaš najljubši junak?

Najljubšega junaka, iskreno, nimam, se pa vedno znova navdušujem nad raznovrstnimi upodobitvami različnih znanih likov. Zato zelo rada listam po slikanicah tujih avtorjev, spremljam novosti in se navdušujem nad ilustracijami svojih kolegov. Tudi ta »strast« navdušuje kar nekaj meni ljubih oseb in prijateljev, tako da si z veseljem izmenjamo informacije in skupaj uživamo v novostih. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE