Zaščiteni krajinski park
Sečoveljske soline: kraj nepogrešljivih piramid

5.9.2018

Naš mali narod je od nekdaj povezan s soljo. Ta mu je pomagala preživeti in morda imamo prav zato v povezavi z njo kar nekaj pregovorov o bistroumnosti. Zaščiteni krajinski park v Sečovljah ob ustju dveh rek, ki se začneta na črko D – Dragonje in Drnice – je edinstven, dragocen ne le za Slovence, temveč ves svet. Čarobni kraj smo obiskali, ko so se v kupih zbrani kristali soli, obsijani z žarki počasi zahajajočega sonca, posebno lepo lesketali.


V krajinski park Sečoveljske soline oziroma mokrišče, ki obsega površino 6,5 km², se zaradi skrbnega varovanja oziroma ohranjanja tamkajšnjega življa in kulturne oziroma etnološke dediščine ne sme zapeljati z osebnim vozilom. Na letni ravni imajo približno 50.000 turistov, naših in tujih. Obiskovalci in zaposleni odidejo na ogledne točke s prevoznimi sredstvi na električni pogon, ki jih čakajo pri vhodu. Naju s fotografom sprejme naravovarstvena nadzornica Maja Makovec in pokliče sodelavca voznika kombija, da nas zapelje na prizorišče žetve soli.



Več kot 700-letna tradicija

Kot kažejo nekateri podatki, so naši predniki na tem območju pridelovali sol že v antiki, uradno pa gre le za 700-letno tradicijo. Zaradi posega človeka v naravo se je oblikovalo edinstveno okolje, vredno negovanja in ohranjanja. Solinarji še vedno uporabljajo staro znanje in orodje, razloži Makovčeva. Večina delavcev ima na glavi tipične, ročno narejene slamnike, ki jih posebej zanje izdelujejo v Ljubljani. Od sonca močno zagoreli solinar Osman Dedić pove, medtem ko s tipičnim strgalom oziroma gaverom oblikuje še en kupček soli piramidaste oblike, da delo poteka zjutraj in pozno popoldne; včasih tudi ponoči, ko si prižgejo luči. Kadar se napoveduje deževje, morajo posebno hiteti, da še pravi čas postorijo najnujnejše. Letošnji julij jim ni bil najbolj naklonjen, medtem ko so si v prvi polovici avgusta zaradi visokih temperatur in obilo suhih dni meli roke. Pa vendar trenutno težko rečejo, ali je letina primerljiva z lansko oziroma je morda celo boljša. Delali bodo, dokler bo zdržalo vreme oziroma bo še zadosti toplih dni. Najprimernejše vremenske razmere so, kadar imajo poleg žgočega sonca še veter, kot je maestral ali burja.



Sv. Jernej, gremo domov!

Solinarska sezona traja od začetka marca, ko je treba temeljito očistiti bazene, kanale in okolico pa do poznopoletne žetve. Nekoč so ljudje množično odhajali delat na praznik sv. Jurija 23. aprila, domov pa so se odpravili takoj po zahvalnem obredu za letino na god sv. Jerneja 24. avgusta. Letošnji že 16. tradicionalni večdnevni solinarski praznik s prikazom pridelave soli in drugimi spretnostmi so domačini sicer zaradi deževja obeležili malo pozneje, preteklo soboto, 1. septembra.



Konzervans, začimba in razkužilo

Kogar bega, zakaj delavci po nizkih bazenih hodijo bosonogi oziroma obuti v natikače, imenovane taperini, naj se pomiri, saj je sol sama po sebi ne le konzervans in začimba za izboljšanje okusa, temveč tudi izvrstno razkužilo. Nadvse zanimiv je tudi podatek, da solinarji ne poznajo revme, prav tako jim je tuja golšavost, sicer pogosta bolezen prebivalcev Srednje Evrope. Prav v ta namen, da bi jo preprečili oziroma pozdravili, se soli v proizvodnji pogosto dodaja jod. Makovčeva pojasni, da imamo kot kupci naše morske soli – nanjo prisega okoli 70 odstotkov Slovencev – na voljo tri kategorije in prav vse že po naravi vsebujejo jod.



Tri kategorije soli

Kadar se petola, tj. nekaj milimetrov debela mikrobna preproga, ki pokriva dno kristalizacijskih bazenov in preprečuje mešanje soli z morskim blatom, poškoduje oziroma uniči, nastane sivkasta sol, imenovana industrijska, in ta je najcenejša.

Uporabljamo jo za živino in posip cest. Naslednjo, višjo kategorijo soli, imenujemo tradicionalna; gre za kuhinjsko različico, ki včasih ni popolnoma bela ali pa je, vendar zanjo velja, da vsebuje manj mineralov. V tej liniji sta kupcem na voljo tudi fino mleta različica – med drugim jo prav tako uporabljamo v pilingih – in sol z dodatkom joda. Ta se priporoča le za tiste, ki trpijo zaradi pomanjkanja joda oziroma imajo težave s ščitnico. Po kakovosti in cenovno je najviše uvrščena t. i. piranska sol z geografskim poreklom. Ta je snežno bela in groba; fino mlete ni na voljo. V njej je izjemno veliko mineralov.



Solni cvet, smetana smetane

To prav tako velja za t. i. solni cvet, ki sodi v povsem svojo kategorijo, saj ne nastaja na dnu bazena, temveč na površini. Na lastne oči se prepričamo, da je videti kot kakšna skorjica, sestavljena iz drobnih, finih kristalčkov v piramidasti, luskasti strukturi. S solnim cvetom je najbolje oplemeniti hladne jedi, denimo solate. Piramidasti kristalčki soli v svetu vrhunske kulinarike veljajo za nepogrešljive in so hkrati najdražji, saj kilogram stane malo manj kot tri desetake. Prav zato jo nekateri imenujejo tudi smetane smetane oziroma elitna sol. Njeno pridobivanje je še bolj zahtevno kot običajno grabljenje, saj jo mora delavec s posebno lopato s sitom potrpežljivo pobirati oziroma loviti po površju slanice.



Zdravilni sprehodi ob bazenih

Zadnje čase se vse več govori o škodljivi, očesu nevidni mikroplastiki, ki jo na globalni ravni uživamo že s pitno vodo, nič manj pa je ni v morju. Po besedah Makovčeve na to žal nimamo več vpliva in nič bolje ne bo, če ne bomo drastično omejili uporabe plastike. Po drugi strani gre za zares majhne količine; v soli so denimo zaznali manj delcev mikroplastike kot v pivu. Vprašanje, ali je s tega vidika morda kamnita sol celo boljša, žal ostane brez odgovora. Vsekakor pa sprehodi ob solinah oziroma solinskih bazenih zaradi večje koncentracije joda v zraku ter uporaba slanice in morskega blata od nekdaj veljajo za zdravilne, posebno kar zadeva rahitis in kožne bolezni.



Od umetnosti do ljudskega gostoljubja

V nekaj kilometrov oddaljenem središču Portoroža se je pred več kot sto leti izjemno razvil zdraviliški turizem. Nič nenavadnega, da torej za t. i. Marijino pristanišče vrtnic – nekdanje ime v italijanščini se je glasilo S. Maria delle Rose oziroma Porto Rose – pravimo, da je zrasel na solinah, mesto Piran pa na soli. Prav zaradi te nepogrešljive začimbe je namreč postal zanimiv za trgovce slovite Beneške republike, katere del smo bili več stoletij tudi Slovenci. Za današnji, prav tako kulturno zaščiteni Piran je splošno znano, da arhitekturno-umetniško gledano temelji na italijanskih renesančnih in baročnih vzorih. Med običajnimi ljudmi pa v slovenski Istri še vedno živi navada, da za dobrodošlico ponudijo na kocke narezan kruh, gosti pa ga pomakajo v olivno olje in sol.



Četverica ptic gnezdi le tukaj

Pridelke na stran, obiskovalcem je najbolj všeč opuščeni del solin, imenovan Fontanigge. Tam poleg več kot sto opuščenih in porušenih solinarskih hiš, kjer so nekoč živele in delale celotne družine od starih staršev in staršev do otrok, pogled ujame tipično rastje. Na enem od travnikov slanuš oziroma slanoljubnih rastlin, ki potrebujejo velike koncentracije soli, med našim obiskom umirjeno sestankuje jata galebov. Sicer so raziskovalci ptic v Sečoveljskih solinah poleg prav tako tipične bele čaplje opazili že več kot 300 vrst. Od tega najmanj četverica gnezdi oziroma biva le tukaj, kar zadeva slovensko ozemlje. Podobno velja za nekatere druge edinstvene živali tega območja, kot so solinski rakci, školjke, ribica solinarka, solinska čebela, primorska kuščarica, pajčki škržatki, ki si za svoj dom ponavadi izberejo trstje in ostrouhi netopirji. Prve primerke teh so opazili prav v naših solinah. Takoj ko se spusti mrak, jadrajo naokoli kot imenitni jezdeci na posebni misiji. Na Primorskem dolgolase deklice od nekdaj strašijo, da se jim bo netopir zapletel v lase, če bodo poredne.



Fango, najbolj cenjeno blato

Pred slovesom si na hitro in bolj od daleč, da ne bi motili gostov, ogledamo še prav poseben zdravstveno-lepotilni kotiček, SPA Lepa Vida. Ta bo odprt le še toliko časa, kolikor bo lepo vreme, saj se vse storitve dogajajo na prostem oziroma v posebnih lesenih hiškah. Najbolj cenjen izdelek je fango, blagodejno blato, ki nastane s kristalizacijo vode v bazenih. Pomaga pri revmatičnih boleznih in težavah s kožo. V krajinski park Sečoveljske soline poleg solin v Sečovljah in SPA Lepa Vida sicer sodijo tudi Strunjanske soline, vse skupaj pa s koncesijo upravlja zasebno podjetje v lasti nacionalnega telekomunikacijskega podjetja Telekom Slovenije. Tako zelo blizu sta si še vedno komunikacija oziroma govorjenje in sol; kot bi lahko povzeli nekaj naših starih pregovorov: Komu je lepše živeti, nekomu, ki ponavadi govori brez zrnca soli, ali tistemu, ki zna izgovorjeno razumeti s ščepcem soli?


Foto: Jana Urbas

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE