Saša Einsiedler

Nisem si zmogla reči: Lepa si

Ena prvih dam zlate dobe slovenske televizije že trinajsto leto živi v ižanski vasi Golo daleč od mesta in velikih studiev. Še vedno žari, se nalezljivo smeji, le da je v njenih očeh tudi navdihujoča umirjenost. Potem ko prispem do njene hiše, ob kateri se na pašniku pasejo krave, me z laježem pozdravi družinska psička Gola.

Pogovarjava se na terasi z razgledom na trato in gozd. Pravo idilo imate tukaj, lepo je in mirno. Obkroženi ste z živalmi.

(Se nasmehne.) Ja, še muca je nekje v bližini.

Iz okolja sem dobivala nežne pripombe in sporočila, a ko si v svojem filmu, jih sam ne moreš videti, tega niti nočeš, tudi ko gredo stvari v odnosu narobe. Saj poznamo zgodbice v stilu, vsi so vedeli, le jaz ne. Bila sem zadnja, ki je izvedela. To sem preizkusila na lastni koži. 

Ima tudi ona kakšno nenavadno ime?

Oh, ja. Njena zgodba je, da sem hotela eno od hčera poimenovati Mica, a so se drugi družinski člani zgražali, zato sem ime namenila mucki. Potem ko jo je najmlajša hči, ki še ni znala dobro govoriti, prvič zagledala, je dejala: Kaka, kaka. Od takrat je ta maček Kaka in še vedno nimam Mice. (Nasmeh.)



Ta hiša je vaš dom trinajsto leto zapored. So vsi otroci zadovoljni tukaj?

Hja, eden ni preveč navdušen, ker pravi, da smo predaleč od vsega. Drugim je všeč. Res pa je, da veliko časa porabijo le za vožnjo. Srednji sin, ki obiskuje srednjo šolo, mora vstajati pred peto uro zjutraj, da prispe pravočasno.

Dobro desetletje se posvečate poklicu oziroma bolje rečeno poslanstvu komunikacijske svetovalke.

Svoje podjetje imam že skoraj dvajset let. Prav zdaj tudi to obdobje nekako končujem oziroma počasi odpravljam ta naziv.

Kadar se partnerja nikoli ne objameta, ne poljubita, si ne izkazujeta resničnega spoštovanja, nimata lepega odnosa, kakšen zgled dajeta svojim otrokom? Mislili bodo, da je to model, po katerem si morajo tudi sami poiskati svoje partnerje. Bolje je, da otrok gleda lep odnos z novim partnerjem, kot pa da opazuje slabo partnerstvo svojih staršev. 

Res? Zakaj?

Ne vidim se več kot le komunikacijska svetovalka in trenerka, temveč bolj celostno. Prav zato sem testno v svoj podpis v elektronskih sporočilih dodala še »odkrivanje in razvoj lastnih zmožnosti«, torej talentov in darov, ki jih imamo. V vseh teh letih dela z ljudmi sem namreč opazila, da je prav to tisto, česar se pogosto ne zavemo. Torej, kaj vse bi lahko dosegli, pa namesto tega kar ždimo.

Vi ste še vedno v srcih in spominu vseh, ki smo vas spremljali predvsem v oddajah Sobotna noč in Videonoč. Takrat ste bili še najstnica. Si še želite takšnega dela, glede na to, da je vodenje zrelih, izkušenih voditeljev vsaj v teoriji najbolj cenjeno?

Priznam, da bi še zdaj z veseljem nastopala na televiziji, vendar bolj kot soustvarjalka strokovnjakinja za osebno rast in razvoj lastnih zmožnosti. Tega nisem povedala še nikomur, namreč da z ekipo različnih strokovnjakov razmišljamo o zagonu prav posebnega resničnostnega šova na temo popolne preobrazbe, ki zadeva tako finančno okrepitev kot osebno rast. Kmalu bo zasnova zrela za to, da oddajo tudi izpeljemo. Končna nagrada za udeležence šova ne bo le denar, ki ga bodo prihranili z več znanja o upravljanju svojega proračuna, ampak popolno opolnomočenje za življenje, torej sprememba miselnosti in navad. Ljudi ne bomo zapirali, živeli bodo normalno življenje, le da jim bomo na vsakem koraku v oporo mentorji. Pomembno je pokazati, da se vse da, če ne iščemo izgovorov.



Ste mama petih otrok, Mance, Gašperja, Martina, Polone in Urške. Dva sta iz prvega zakona, drugi trije pa iz drugega. Materinstvo nas lahko zelo obogati, ločitve pa precej manj. Koliko ran so zadale vam in vašim otrokom?

S to pametjo, ki jo imam zdaj, velikokrat razmišljam, kaj se je dogajalo in zakaj. Rane so zelo različne. Ob moji prvi ločitvi se v medijskem svetu še ni tako zelo veliko govorilo o tem. Bila sem ena prvih, ki je javno in iskreno spregovorila, kakšno razočaranje prinese razveza in kako sem se počutila. Bilo je zelo težko. Moja temeljna težava je bila, da sem se izjemno krivila. To je začelo najedati samopodobo oziroma občutenje sebe, pa čeprav sem bila zelo popularna, dobro sem zaslužila, bila sem videti krasno, z dvema luštnima otročkoma; na videz mi prav nič ni manjkalo. V resnici pa se nisem zmogla pogledati v ogledalo in si reči: Lepa si. Nekaterih stvari ne bom nikoli pozabila in jih tudi nočem, ker si jih ne želim več. Vsakič sem jokala, ko sem si pred ogledalom poskušala reči: Lepa sem. Tako grozno je bilo, ker sem se počutila slabo, nevredno ljubezni, nesposobno ohranjanja zakona s človekom, ki sem mu rekla da.

Velikokrat opazujem ženske, ki veljajo za svetnice, saj vsem pomagajo, hkrati pa so nesrečne. Rada bi jim rekla, če bi me vprašale za nasvet: Hej, ti daješ iz prazne vreče! Čakaš, da ti bo to povrnjeno oziroma bo tvojo prazno vrečo nekdo napolnil s hvaležnostjo ali kakšno drugo potrditvijo? To se seveda ne zgodi. 

Kje vidite bistvene vzroke za takšen odklonilen odnos do sebe?

O svetu na splošno ne bom govorila, a Slovenijo dobro poznam in lahko trdim, da smo ženske vzgajane zelo drugače kot fantje. V našem kolektivnem nezavednem je še vedno zakoreninjeno splošno pričakovanje, da moramo biti vse to, kar smo si zadale same ali so nam zadali drugi. Pričakovanja od vsepovsod. Kadar tega ne izpolnimo, se počutimo, kot da nismo zadosti dobre. Sama od doma sicer nimam kakšnih travm. Moji starši so še vedno poročeni in se imajo radi.

Vaša mama je bila učiteljica, oče pa podjetnik oziroma ekonomist.

Drži. Oba sta imela dobro službo in bila oziroma sta še uspešna tudi v partnerstvu. Imela sem krasno otroštvo, ljubeče starše, super brata, nihče mi ni nikoli storil žalega. Prav zato sem se spraševala, kaj je narobe z menoj, da se mi dogajajo razhajanja. Prav zato, ker sem izšla iz popolne družine, sem imela še več dela sama s seboj, še bolj sem se krivila. Na nezavedni ravni sem od sebe pričakovala, da bom popolna žena, mama, delavka; pozabila sem nase, da bi služila drugim. Kar sem hotela še povedati v zvezi z ločitvijo, je to, da si seveda želiš dati vse od sebe, ko se enkrat razideš in greš v nov odnos. Hočeš dokazati sebi in drugim, da zmoreš in nisi zguba, da ti pa bo zdaj uspelo, sploh z novorojenimi otroki. Posledično, ker se tako zelo trudiš in se identificiraš v prvi vrsti le z vlogo mame in žene, ki skrbi za urejeno družino, se v resnici pahneš iz ravnovesja.



Izgoriš.

Ne, jaz nisem izgorela, ker imam očitno kljub petim otrokom veliko energije. Res pa je, da sem ponovno popolnoma pozabila nase. To pomeni, da sem sprejemala kompromise v odnosu, samo da bi družina obstala. Danes vem, da me je prav to stalo obeh zakonov.

Pa verjetno tudi niste poslušali, če vam je kdo od bližnjih, ki vas ima najraje na svetu, dejal, da morate misliti tudi nase, se postaviti zase?

(Pokima.) Iz okolja sem dobivala nežne pripombe in sporočila, a ko si v svojem filmu, jih ne samo ne moreš videti, tega nočeš, tudi ko gredo stvari v odnosu narobe. Saj poznamo zgodbice v stilu, vsi so vedeli, le jaz ne. Bila sem zadnja, ki je izvedela. To sem preizkusila na lastni koži.

Menim, da bo preteklo še kar nekaj vode, preden se bo vzpostavilo pravo ravnovesje. Za zdaj je še preveč posameznic, ki so do moških izjemno sovražne, vzvišene in posmehljive oziroma se imajo v primerjavi z njimi za boljše, pametnejše in bolj sposobne. 

Učijo nas, da si je treba v partnerskem odnosu zaupati in ne smemo dregati drug v drugega oziroma imeti ljubosumnih izpadov.

Takšni stavki lahko zelo zavajajo. Še en podoben se glasi: Delaj z njim tako, kot si želiš, da bi on delal s teboj. Jaz nikomur nočem ničesar hudega, vsem ljudem na svetu želim dobro. Z vsemi sem prijazna in z njimi ravnam lepo. Zakaj se potem drugi do mene ne vedejo enako, ne dajejo enakega, kot dajem sama? Ali je s tem rekom oziroma pravilom kaj narobe? Ne, ni, le da sem pozabila na enega človeka, do katerega se ne vedem lepo. To sem jaz. Dokler nisem dojela, da moram imeti najprej rada sebe, če želim od drugih dobiti lepe odzive, ta rek v mojem življenju ni deloval. Velikokrat opazujem ženske, ki veljajo za svetnice, saj vsem pomagajo, hkrati pa so nesrečne. Rada bi jim rekla, če bi me vprašale za nasvet: Hej, ti daješ iz prazne vreče! Čakaš, da ti bo to povrnjeno oziroma bo tvojo prazno vrečo nekdo napolnil s hvaležnostjo ali kakšno drugo potrditvijo? To se seveda ne zgodi.

Hkrati pri drugih ljudeh, do katerih so tako uslužne, vzbujajo slabo vest.

Tako je in to ni tisto pravo dajanje. Ti daješ in se lahko razdajaš za druge le iz polne vreče. Pa vas vprašam: Ali nas je tega, kako napolniti svojo vrečo, kdo učil?



Ne bi rekla. Mnogo sogovornikov v intervjujih pove, da nas nihče ni učil pristnega sobivanja v partnerskem razmerju in družini, ki se začne prav s tem, da sprejmeš sebe.

Ja, niso nas naučili, kaj v resnici pomeni, da se imaš rad oziroma znaš pri sebi videti tudi svoje lepe lastnosti, ne pa se v prvi vrsti le grajati. Kje se vidi, da smo moški in ženske drugače vzgajani? Banalen primer: naše mame so nam rekle, ko smo se poročile: No, malo potrpi! Nikoli še nisem slišala, da bi kdo od staršev moškemu po poroki dejal enako. Torej naj bi trpele le ženske? To ni enakovredna vzgoja. Če že, morata oba biti potrpežljiva in se potruditi, ne le eden. Tudi ko sebe opazujem pri vzgoji svojih treh hčera in dveh fantov, se zalotim, da določene vzorce nehote prenašam naprej. Prav tako opažam veliko žensk, v katerih je nakopičene ogromno jeze oziroma zamere do moških. To je velika težava. Že res, da smo si različni, ampak hkrati se premalo zavedamo enakovrednosti. Menim, da bo preteklo še kar nekaj vode, preden se bo vzpostavilo pravo ravnovesje. Za zdaj je še preveč posameznic, ki so do moških izjemno sovražne, vzvišene in posmehljive oziroma se imajo v primerjavi z njimi za boljše, pametnejše in bolj sposobne.

Če se partnerja nikoli ne objameta, ne poljubita, si ne izkazujeta resničnega spoštovanja, nimata lepega odnosa, kakšen zgled jim dajeta? Mislili bodo, da je to model, po katerem si morajo tudi sami poiskati partnerje. Bolje je, da otrok gleda lep odnos z novim partnerjem, kot da opazuje slabo partnerstvo svojih staršev. 

Ljudska modrost veli: Ne loči se, če imaš otroke.

To je neumnost, vsaj na dolgi rok. Seveda najprej svetujem, naj se ljudje ne ločujejo, če je zakon mogoče rešiti takrat, ko oba napneta vse sile. Kadar eden tega ne želi oziroma zna le očitati drugemu, kaj počne narobe, pa rešitve ni mogoče doseči. Glede otrok je tako, da smo jim starši glavni vzor. Če se partnerja nikoli ne objameta, ne poljubita, si ne izkazujeta resničnega spoštovanja, nimata lepega odnosa, kakšen zgled jim dajeta? Mislili bodo, da je to model, po katerem si morajo tudi sami poiskati partnerje. Bolje je, da otrok gleda lep odnos z novim partnerjem, kot da opazuje slabo partnerstvo svojih staršev.

Vi imate že nekaj časa novega partnerja, kajne?

Res je, malo manj kot pet let. Sicer ne živimo skupaj, a gre med nama z Andrejem resnično za zvezo, za katero si želim, da bi ji bili priča tudi moji otroci. Oni seveda prav tako imajo redne stike s svojim očetom. Moj fant ima tudi otroke iz prejšnje zveze.



Ali tudi vaše otroke zanimajo psihološke teme, kot sta osebnostna rast in razvijanje kakovostnih odnosov? Se pogovarjate o tem?

Velikokrat. Nazadnje sta me najbolj razveselili najmlajši dve, stari deset in dvanajst let, ko sta mi na morju kupili skodelico, na kateri sta smejko in žalostni emotikon. (Odkoraka v hišo in jo prinese pokazat. Na njej piše: You decide/Ti odločaš. Od pivca je odvisno, kako skodelico obrne, da se pokaže eden ali drugi emotikon.) Rekli sta: Na, mami, ker vedno govoriš, da je od posameznika odvisno, za kaj se odloči! Pa je ena dodala: No, ko bom morala to skodelico pomivati jaz, bo zagotovo žalostni emotikon. (Smeh.) To je bilo zame mnogo več kot zgolj darilo skodelica. Očitno vse, kar doma razlagam otrokom in na delavnicah, le ne gre v tri dni. (Nasmeh.) Predvsem je seveda pomembno, da jaz te stvari ne le govorim, pridigam, ampak tako tudi sama živim.

Veliko ste že doživeli, dobrega in slabega. Kako si napolnite baterije, da imate toliko energije za svoje domače in tečajnike?

Vidite, kje živim. (Nasmeh.) Poleg tega vsako jutro zelo zgodaj vstanem, telovadim, izvajam vaje tibetanskih obredov in jogo. Nato še meditiram. Ugotovila sem, da se s tem jutranjim obredom zelo napolnim z energijo, ki jo imam nato zadosti zase in za druge. Včasih, ko razmišljam o svoji preteklosti, se vprašam, kako sem zmogla preživeti vse viharje, ko me je nosilo sem in tja kot ladjico, in si kar čestitam. Ponosna sem nase in vesela, da zmorem to tudi na glas povedati. (Nasmeh.) Vse, kar se mi je zgodilo, je bilo nujno za moje zorenje. Za menoj je težko obdobje, ko sem bila prepričana, da nikoli več ne bom mogla ljubiti nobenega moškega.

Kje se vidi, da smo moški in ženske drugače vzgajani? Banalen primer: Naše mame so nam rekle, ko smo se poročile: No, malo potrpi! Nikoli še nisem slišala, da bi kdo od staršev moškemu po poroki dejal enako. Torej naj bi trpele le ženske? To ni enakovredna vzgoja. Če že, morata oba gojiti potrpežljivost in se potruditi, ne le eden. 

Koliko časa po drugi razvezi, ki je bila pred desetimi leti, ste bili samski?

Približno štiri leta. Z nikomer nisem šla niti na kavo. Prav sovražila sem moške. Nikoli ne bom pozabila, ko smo na gasilski veselici za mizo sedele punce in sem videla prihajati nekoga proti meni, za katerega sem vedela, da me je hotel povabiti na ples. Tako grdo sem ga pogledala, da se je kar med hojo obrnil in šel v drugo smer. Sčasoma sem se vendarle zmehčala, za kar sem izjemno hvaležna Andreju, ker je bil tako potrpežljiv.

Kako sta se spoznala?

Prišel je na prireditev v našo vas, kjer sem nastopala kot povezovalka dogodka. Takrat se niti nisva dosti pogovarjala. Čez dva meseca sva se srečala v Ljubljani na drugi prireditvi. Bil mi je zelo znan, pozdravila sem ga, a se mi ni sanjalo, kdo je. Zapletla sva se v pogovor, tudi on je bil takrat malo bolj zadržan in podobno ranjen. Najina zveza se je razvijala zelo počasi in to je bilo zame izjemno zdravilno. (Pridruži se nama še muca Kaka in se elegantno privije k nogam.)



Ljubezen te najde, ko se najdeš sam. Svoje tehnike, kako se imeti bolj rad, ste med drugim opisali v priročnikih o samopodobi in nastopanju. Morda pripravljate še tretjega?

V glavi imam še tri knjige, le na papir jim moram spraviti. (Nasmeh.) Prva bo bolj za poslovno rabo, saj zadeva zadovoljstvo in motivacijo zaposlenih na delovnem mestu; k sreči je precej delodajalcev ugotovilo, da nekdo, ki je zadovoljen in srečen, tudi naredi bistveno več in bolje, manj pa bo seveda ne nazadnje tudi na bolniški. Druga knjiga bo na temo jaz žrtev in bo pravzaprav kratka parodija, da je v življenju najlaže reči denimo: Moj bivši mož je kriv, da sem jaz … Zgodba se bo končala z vajami, kako to preseči. Tretjo knjigo bi rada nekoč napisala izključno za moške. Ti so zmedeni, ko se znajdejo pred ženskami, ki imajo v komuniciranju in delovanju pretežno moško energijo.

Šele ko uresničiš svoje notranje srčne želje, lahko sam zase rečeš, da si se zares uresničil v življenju. V nasprotnem ves čas le blodiš, hrepeniš in čakaš na čudež, ki se nikoli ne zgodi, poleg tega pa so skupaj s teboj žalostni tudi tvoji bližnji. Kakšno življenje je to? 

Bi se še tretjič poročili?

Če bi me to vprašali še pred enim letom, bi bil moj odgovor, da verjetno ne. Zdaj lahko brez omahovanja rečem ja. Končno sem pomirjena z vsem, kar se mi je zgodilo.

Nam za konec zaupate še kakšno splošno spodbudno misel, ki bi jo radi delili z našimi bralkami?

Za vse, tudi za moške, velja, da imamo vsi kopico skritih dragocenosti, talentov. Teh zaradi vzgoje ali drugih okoliščin pogosto sploh ne razvijemo oziroma se jih ne zavedamo. Potem si rečemo – eh, to ni zame, tega jaz ne bi znala, ne morem. Z vso resnostjo odgovarjam (poudari vsako besedo posebej): To ni res! Kadar nas prevzema neka želja, je v nas vrojena in imamo zato v sebi hkrati orodja, da jo uresničimo. Ne recite: Eh, to so sanje! Šele ko uresničiš svoje notranje srčne želje, lahko sam zase rečeš, da si se zares uresničil v življenju. V nasprotnem ves čas le blodiš, hrepeniš in čakaš na čudež, ki se nikoli ne zgodi, poleg tega pa so skupaj s teboj žalostni tudi tvoji bližnji. Kakšno življenje je to?

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE