Najprej so se mi zdele njihove zahteve tako absurdne, da se nanje niti ni vredno odzivati. Še vedno se mi zdijo, da ne bo pomote, tudi povsem nerealne ter nedomišljene in zagotovo ne dosegajo bistva problema. A potem ni bilo medija, ki ne bi naznanjal njihov idej, in v razmisleku sem vendarle prišla do sklepa, da je zelo povedno, kaj starši mislijo in tudi govorijo. O naši šoli. In o svojih otrocih. Torej, ukinimo vse, s čimer se znanje otrok preverja. Namesto ocen, ki so po njihovem mnenju subjektivne in nikakor drugačne, naj bo ocenjevanje opisno. Ja? Ali ni v opisni oceni mnogo več subjektivnosti? Ali ni to opisovanje učenčevega znanja predvsem produkt učiteljeve spretnosti (verbalne in pisne) ali nespretnosti in v njej se lahko z besedami pove vse ali pa nič. Ocena je pač ocena, ker številka je pač številka. Svet staršev še trdi, da so preobremenjeni tudi učitelji, hm, ali ne bodo še bolj, če bodo morali vse ocene opisovati na dolgo in široko, ker na kratko se ne da. Pošteno je, da zapišem: to so popolne nebuloze, ki jih kot takšne moramo tudi jemati.

Starši trdijo, da so otroci preobremenjeni. Ampak, s čim? Z lastnimi starši? 

Starši trdijo, da so otroci preobremenjeni. Ampak, s čim? Z lastnimi starši? S starši, ki od otrok zahtevajo nemogoče, ki se »igrajo« njihove odvetnike ali jih najemajo in hodijo v šolo vsako stvar urejat z odvetniškim štabom. Vem, kaj pišem, imam kolegice, ki so učiteljice in profesorice, vem, da so dobre pedagoginje, in nikoli, skorajda nikoli se ne pritožujejo čez učence, se pa čez njihove starše. Razumejo, da je otrok v dobršni meri produkt lastnih staršev, ja, in res je, kar izpostavlja Svet staršev, da so otroci pod hudimi psihičnimi pritiski in se spopadajo tudi s številnimi resnimi zdravstvenimi težavami, ampak moramo se vprašati, zakaj. Zaradi zahtevnosti učne snovi? Ali zaradi pričakovanj staršev, ki so si vzeli pravico urejati zadeve, ki so predvsem ali celo izključno otrokove? Kar pa je v prvi vrsti učenje. Ne, v prvi vrsti je, da imajo otroci pravico živeti v varnem in ljubečem domačem okolju. Veste, tukaj dam vedno rada primero Svetlane Makarovič o mačji mami. Jo poznate? Še se moramo vprašati, ali so naši otroci v krču zaradi družbe, v kateri živimo, zaradi prijateljev, ki imajo – več, so v krču zaradi odtujenosti medsebojnih odnosov? Ker je njihov svet vse bolj virtualen in jasno, mi smo jih spodili tja, je družina tudi vse bolj virtualna (samo poglejmo, kakšno neznosno stanje vlada v marsikateri družini), ja, in šola, šola je pač dinozaver (tukaj moram reči, na srečo) in prostor realnosti, kjer nastopi konflikt. Med biti in imeti.



Vsi vemo, v šoli je učnega balasta veliko (ali smo kdaj mislili drugače?), strokovno podprte zahteve po čiščenju nepomembnega trajajo že vsaj desetletje. Zahteve po vključevanju vzgojnih, kreativnih in medosebnih vsebin takisto. A zdi se, da teh pobud noče slišati nihče. Učiteljem vse bolj krademo avtoriteto, starši in tudi pristojno ministrstvo, a hkrati bi radi videli, da so bogovi. Niso in nikoli ne bodo. So pa ljudje in lahko postanejo še boljši, če jim bomo to dopustili. In ti ljudje vzgajajo in bodo vzgajali naše otroke. In ne pozabimo: kaj pa pravijo otroci?