Najboljše od vsega je, kako se je eksposlanec domislil, da izvaja družbeni eksperiment, prav tako dobro je, da se mu je to zdelo tako strašno imenitno, da se je z njim pohvalil vsemu svetu. A žal, navdušen je bil samo on, in še to borih petnajst minut. Kot rečeno, zadeva, ki smo ji posvečali vsekakor preveč pozornosti, je passe, in da se razumemo: ta družbeni eksperiment ne sodi pod nikakršno oznako ekscesno ipd., ampak je predrznost in bržčas kraja (dasiravno je kasneje poplačal svoj sendvič). Lahko samo pridam, da je človek morda objesten v osnovi ali je takšen postal v tem kratkem času poslanskega staža ali pač so ga zavrtele sile vesolja. Kdo bi vedel. Zdaj to ni več pomembno.

Ni problem Nataša Šram in 22.000 podpisnikov peticije, problem je pristojno ministrstvo, ki ne ve, kaj je prav in kaj narobe. Ki ministrstva ne vodi, ampak se z njim poigrava, že leta in leta. Zato smo tu, kjer smo. 

V zgodovini je bilo že veliko družbenih eksperimentov, najrazličnejših, nekaj jih je odpihnil prvi jutranji piš, na srečo, drugi pa so zgodovino pretresli in zamajali. In ker smo danes tukaj in zdaj, se spomnimo na aktualno šolsko peticijo pod taktirko Društva Svet staršev in njene protagonistke Nataše Šram. O čemer sem že povedala svoje mnenje, ampak sem jo minuli četrtek gledala na televiziji v soočenju s strokovnjaki. Samo ponovno se lahko strinjam, da je zadeva ne samo abotna, ampak zdaj sem videla, da tudi resno skrb vzbujajoča. Ne le zaradi vsebine peticije in njene protagonistke, ki z nespodobnimi in tudi nestrokovnimi javnimi verbalizmi zastopa več kot 22.000 podpisnic in podpisnikov (kar je strašljivo eksperimentiranje z javnim mnenjem in javnim šolstvom), temveč tudi zaradi odziva ministrstva za šolstvo, ki pač je nesporno velik problem. Tam je nastopala državna sekretarka s tega ministrstva Martina Vuk (če me spomin ne zapušča, je bila dolgo sekretarka na ministrstvu za delo!, no, zdaj je pač na šolstvu). Veste, ko človek meče smeti na smeti ali pač umazano perilo na perilo, ne vidi več, katera smet je bila prva in je zdaj najbolj postana. V četrtkovih soočenjih se je nesporno potrdilo, da je bistvo problema v ministrstvu za šolstvo, ne v starših, ne v učiteljih in ne v šolarjih. Tukaj tiči jedro zakoreninjenih težav, kajti ministrstvo ne ve, kaj je problem, ne ve, kako ga odpraviti, in zato se tudi rokuje, pogovarja in sanjari z najrazličnejšimi društvi in krožki o tem, kaj bi z našim šolstvom. Zakaj? Zato, ker nima jasne vizije, kaj je treba storiti. Zakaj? Ker žal nima v svoji varni bližini suverenih strokovnjakov, ki bi mu to povedali. Pa v tej deželi so; morda kakšnega celo imajo blizu sebe, a ga nočejo slišati. Ker ministrstvo vodijo politiki in vsakokrat tista stranka, ki ji šolsko ministrstvo pač pripada, ne pa strokovnjaki. O tem, zakaj je neka peticija vzbudila toliko pozornosti ministrstva, dr. Kristjan Musek Lešnik (ki je, mimogrede, član vladnega strokovnega sveta za izobraževanje), odgovarja: »Šokiran sem, še posebno glede na to, da je bilo v zadnjih petih ali več letih cel kup pobud, na primer Zveze aktivov svetov staršev, združenja ravnateljev, učiteljev in ne nazadnje tudi staršev. Tudi sam sem kot starš in strokovnjak precej napisal na to temo, pa ni bilo odziva, zdaj pa je peticija dosegla toliko.« Dušan Merc, dolgoletni ravnatelj, je pridal, da Nataša Šram s svojo peticijo šolo podreja užitku. Kar pa je nesprejemljivo. Nesprejemljivo je, da brez vsakršnih strokovnih referenc skuša urejati šolstvo. Najprej bi se morala sama vprašati, s kakšno pravico in odgovornostjo posega v temelje slovenskega šolstva.



Pod črto: neverjetno, kaj lahko družbeni eksperimenti, kar zame ta peticija nedvoumno je, delajo. Slab družbeni eksperiment. Ampak: saj ni problem Nataša Šram in 22.000 podpisnikov peticije, problem je pristojno ministrstvo, ki ne ve, kaj je prav in kaj narobe. Ki ministrstva ne vodi, ampak se z njim poigrava, že leta in leta. Zato smo tu, kjer smo. Šolstvo, ki je podstat naših življenj, smo dodobra demolirali. In zdi se, da prav z užitkom. Toliko o užitkih. Tukaj in zdaj.