Doñana
Risi se skrivajo, jeleni nastavljajo

27.5.2018

Tam, kjer Andaluzija malo pred portugalsko mejo namoči svoje peščene plaže v Atlantik, leži največje evropsko mokrišče, naravni park Doñana, zapisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Prav tam se v Atlantiku končuje tudi celinska pot pesniške reke Gvadalkivir, ki s svojimi bližnjimi sestrami in morjem pravzaprav povzroča teh več kot 30.000 hektarov prepletenih voda, pinijevih gozdov, mogočnih peščenih sipin in pasov mediteranske makije.


Skrbno varovani zemeljski raj je tako gostoljuben, da v njem bodisi stalno gnezdi bodisi v vsakoletnem preletu samo počije kakih štiristo vrst ptic! Naselili so nekaj parov risov, ki se veselo razmnožujejo na jezo okoliških kmetov, in risom za hrano ogromno zajcev. V Doñani domuje celo nam manj znani mungo, jelenjad in srnjad pa se naravnost nastavljata, tako sta si domači s turisti. Nekaj 10.000 hektarov zemljišča bi bilo iz zraka videti kot vodoravno razložen blok s štirimi nadstropji: v pritličju so kilometri peščene plaže, ki jo kdaj mehko, kdaj tudi hudo divje obliva Atlantik, proti notranjosti pa sledijo visoke potujoče sipine in pinijevi gozdovi ter nato prepletena mokrišča in trdnejši zemeljski pasovi s hrastom plutovcem in sredozemskim lovorjem, rožmarinom in ostrim grmovjem. Čudovita naravna čipka.



Sodeč po uradnem seznamu je ta »blok« domovanje devetim vrstam obalnih ptic, enajstim pticam roparicam, šestim vrstam drugih ptic, kot so gozdni golobi, 26 vrstam močvirnih ptic in končno tudi deseterici vrst sesalcev – od jelenjadi do divjih prašičev, lisic, že omenjenih risov in mungov ter zajcev, nemoteno pa se sprehajajo po ozemlju tudi divje govedo in konji.

Popotovanje v škatli

Vsi štirje omenjeni ekosistemi »bloka« so ogroženi, zato tudi čez vse mere zavarovani – razen po nekaj krajših brunčastih poteh, ki so jih speljali med ostrimi travami, ni mogoče ničesar raziskati na lastnih nogah. Izbirate lahko le med vodenim štiriurnim ogledom v rdeči ali zeleni »škatli«, ki je najbrž nekoč hotela biti eleganten avtobus, zdaj pa je kletka za turiste, nataknjena na kolesa, ki še najbolj spominjajo na naše slavne vojaške patrie.

In vendar bi človek tako rad sam tekal po 35 kilometrov dolgi peščeni plaži, bežal pred valovi, ki močijo mivko, in za šalo plašil raznovrstne galebe, zlasti pa prav majcene obalne ptice, ki z neverjetno naglico drobencljajo okrog in z dolgimi kljuni iz peska izkopavajo tako majhne školjke, da se galebom z njimi sploh ne ljubi ukvarjati.



Obala, ta fantastična plaža – je popolnoma neobljudena! Varovani, ekskluzivni del narodnega parka. Nepredstavljivo! Le kolesa škatlastega vozila puščajo sledove, ki jih morje vztrajno briše. Z zahoda ali kdaj jugozahoda stalno veje veter: včasih brije in razgraja in ob tem kopiči nove in nove več metrov visoke sipine ter jih hkrati počasi premika v notranjost. Za sipinami so se razrastli lepi, gosti pinijevi gozdovi; pinije so si morali Španci v 16. stoletju »izposoditi« pri Italijanih, saj so ves lastni obalni les spremenili v svoje osvajalske ladje. Stalnemu vetru je za to malo mar. Tako dolgo kopiči in prestavlja sipine, da na koncu kak gozd preprosto zasuje. Le brini in kak borovec kljubujejo pesku in potem kot osamelci tičijo na vrhu peščenega hrbta. Počasi pa semena spet vzklijejo in začne se rojevati nov gozd.

Ribiči v kočah, predsednik v haciendi

V tako strogo varovanem parku sta prepovedana seveda tako taborjenje kot prebivanje. Izjeme so le ribiške družine; pet jih ima dolge travnate koče na peščeni plaži. In varuhi parka. Tudi oni z družinami živijo v domovanjih, po starem postavljenih iz kolja in dolge, ostre peščene trave, ki je dober izolator celo proti vročemu soncu in dežju. Elektriko lahko pridobivajo zgolj s sončnimi celicami. Na peščenih vrtičkih lepo uspeva sočivje, vse tisto, kar je potrebno za dober, hladen gazpačo.

Le dve izjemi sta. Prva je tradicionalno pomladno romanje s »kavbojskimi« vozovi v vas na severu parka El Rocio, kjer sredi mivkastega kraja kot iz vesterna stoji Marijina cerkev. Romarji so obsedeni Španci, prihajajo pa tudi iz vse Evrope. Romarska karavana sme prečiti park po natančno določeni cesti.



Druga izjema sta lepi zidani haciendi. Zelena škatla nas je s ponosom zakotalila okoli tiste, v kateri dopustuje aktualni predsednik Rajoy. Njegovi politični nasprotniki imajo na voljo drugo, malce oddaljeno in skromnejše domovanje, da ne bi izbruhnilo politično iskrenje. Še v tako varovanem naravnem parku se ne izogneš politiki!



In potem – pogled na desno. Kot bi na uri pogledali na številko tri. Med prvimi listavci nežna rjava senca, ki se premika, nenadoma se pokaže prav čedno rogovje. Jelen! Ne, damjak! Ne, los! Med potniki se takoj razvname živahno dokazovanje in se nadaljuje vsaj še uro dolgo, kolikor zelena škatla ovinkari po zvoženih peščenih poteh po gozdičih. Pogled na tri! Pogled na devet! Pogled na enajst! Pred nami, pred nami! Navdušenja ni konec. Kako bi šele vpili, ko bi videli, kar lahko pri nas doživiš že samo na Prisojnikovem melišču, ko se prek njega sprehodi gams ali kozorog …

Tisti doma izpod Alp hladnokrvno prenašamo eksplozije navdušenja nad vsako srnico, a čakamo na kakšno lisičko, munga ali morda celo risa. Nič. Očitno so v tem parku »dežurni« samo srne in jeleni. Potem pa nad nami zamahnejo ogromna krila. Orel. Čudovito pluje in mu ni mar smešne zelene škatle tam spodaj, iz katere se histerično prikazujejo fotoaparati. Njegovo visočanstvo kraljevi orel, močno ogrožen. Njegovi podaniki iz rodu ujed so tukaj še kratkorepi orel, jastreb, kanja, sokol, ribji orel ... kdo bi vedel za vse! A se fotoaparati že divje prevržejo na drugo stran: medtem je avtobus ušel gozdu in zapeljal čez močno razrit travnik, kjer se nam razkazuje družina divjih prašičev. Gremo lahko ven? Kje pa! Sicer pa si srečanja z divjim prašičem, ki ima ob sebi pet mladičev, res ni modro želeti.

Skrivnostna mokrišča kot zaklenjen trezor

V daljavi pa se že zableščijo dolge zelenorjave vodne površine. Morje, vpijejo otroci, mokrišča, dobimo odgovor. Pomlad je, mokrišča so gotovo še vedno naseljena tako s tistimi pticami, ki so tu prezimile, kot z avtohtonimi in onimi, ki samo počivajo na poti proti severu. Prijazna vodnica pa strastne opazovalce ptic v izvrstni angleščini polije z mrzlim tušem: mokrišča so zgornja in spodnja; velikanska jezera, ki nastanejo, ker apnenčasta plast čez zimo nabrani vodi ne dovoli odteči v zemljo, pa so zdaj za tako velik in težek avtobus nedostopna. To je zagotovo najbolj občutljiv in z letnimi časi spreminjajoč se ekosistem, ki vedno hrani svoja presenečenja in omejitve. Ker nismo ptice in se ne moremo dvigniti nad avtobus, lahko velike vodne površine opazujemo le od daleč. To je zgornja raven mokrišč, bliže morju nastaja spodnja. Prva je sladka, druga pa že napol slana in primerna samo za določene vrste živali. Nad nami zletita dva klina gosi, že se namenjajo proti severu. Tudi k nam domov! Srečno pot! Mi pa že tešimo dolge nosove, ki so nam jih pustila nedostopna mokrišča, z odličnim ogromnim belim kalamarom, ki je še zjutraj plaval v Atlantiku in je zdaj poln živih morskih vonjav in okusov na našem krožniku …

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE