Iluzija partnerstva

Res v dobrem in zlu?

Kdo nam je prodal to zgodbo o partnerstvu? Cerkev pravi v dobrem in zlu, od danes do smrti. Zakaj toliko poročenih moških obiskuje prostitutke? Razpoložljivost in vdanost dekleta, ni si treba zagotavljati ljubezni, ne ostanejo nobene obveznosti, duševne drame, očitki in vest. Raje plačaš in si svoboden. Nekaj v meni ne loči med Cerkvijo in prostitutkami, občutek, da gre za isti izvor.

Partnerstvo, tiha nema pogodba, tudi če para ne združi poroka. Nenapisana pravila. Neizgovorjene grožnje. Nenamerni umori, ne teles, ampak duš. 

Zakaj se slika, ki jo gledam, razlikuje od čustev, ki jih imam, ko opazujem pare okoli sebe? Koliko truda je treba vložiti v igro, da bi drugi videli, kako lep odnos imamo, kako lepo se imamo na dopustih, kako lepe slike smo naložili na družbena omrežja? A kaj se zgodi, ko fotografskega objektiva ni več pred nami, ko okolica izgine, ko ni občinstva, ko ostanemo sami v svoji temi, ko ostanejo prava čustva, ko odpadejo maske, ki so že skoraj prisesane na nas? Poznam ljudi, ki mask ne odložijo niti sami pred seboj, tako so jim predani, da ne prepoznajo več zlorabe lastne duše. 


Moja roka, tvoja roka

Ko sem se poleti peljala na morje, sem na poti videla veliko parov. Slika – nič posebnega, zvok – nič posebnega, njihova prava čustva – o moj Bog. Medtem ko se par drži za roke, začutim moža, kako bi najraje ženi odrezal roko, da je lahko svoboden, da je lahko on on, čaka konec dopusta, da se lahko vrne na delovno mesto, domov pred TV, v svoj svet s kozarcem vina. Nekaj v nas ve, da so nas nategnili. Ne morem izbrati lepše besede, ker ne želim olepševati. 



Poročne zaobljube

Nič posebnega, boste rekli, zdrdraš te besede in pozabiš. Ne bo šlo! Um pozabi, telo jih vsrka, v vsako celico, in ostane zapis jeze, ker mu je druga oseba vzela njega samega, svobodo, pristnost, počuti se ujetega v zlato kletko in osiromašenega življenja, živosti, ker mu odpada perje, pero po pero, vse do otopelosti.

Vidim vedno več ločitev, ampak koliko parov bi dejansko ostalo skupaj tako dolgo, kot so, če jih okolica ne bi obsojala, če jih ne bi združevali otroci in krediti? Koliko parov skupaj raste, skupaj cveti, trosi svoja semena ljubezni? Koliko jih poznate? Ne koliko jih vidite, ker igralski oder ne šteje, pri koliko parih to začutite, da vam srce zaigra ob pogledu nanje? Ste sploh že videli tak par? Laž je laž, tudi če se delamo, da je ni, tudi če zapremo oči, tudi če jo ignoriramo, in resnica je resnica, tudi če je naše oči nikoli ne zazrejo. 


So naša partnerstva lažna ali resnična? 

So naši poljubi pristni ali zaigrani zaradi ljubega mira v hiši? So naše besede iskrene ali le ponavljajoča se plošča stare zgoščenke? So naša srca živa ali bijejo le na hlape lastne rezerve, le toliko, da drugi vidijo, da smo živi, srečni? Je naša strast pristna ali tujka v slovarju zlaganega življenja? Ali v partnerstvu letimo ali čakamo smrt v varnem gnezdu iluzije?

Vprašanja niso lahka, ampak kdo nam jih bo zastavil, če ne mi sami. Kdo nam bo dal življenje, če ne mi sami sebi? Kdo nas bo ljubil, če se ne bomo mi sami? Kdo bo naš partner, če sami sebe zanikamo? Kdo nas bo razvajal, če sami sebe ignoriramo? Kdo nas bo koval v zvezde, če si sami kopljemo jamo? Kdo nas bo prijel za roko in nas spoštoval, če ne prenesemo pogleda nase v ogledalu, če se ne zazremo v lastne oči in si ne rečemo, da se imamo radi, da se ljubimo? Kdo? Kdo bo naš partner in kakšen bo? Vse se začne in konča pri nas, tudi če nam tega nihče ni povedal, tudi če vse skupaj zanikamo in kažemo s prstom na drugega. Nič ne spremeni dejstev in resnice. 



Pogodba s partnerjem

Verjamem v obstoj »pogodbe«, ki jo sklenemo z ljudmi pred vstopom v to telo, v to življenje. In tudi s partnerjem jo sklenemo, lahko za določen čas treh let, lahko do smrti, lahko za rano, ki nam jo je obljubil pokazati, ali za ljubezen, ki nas katapultira do vesolja. Tako kot v fizičnem življenju sklenemo pogodbo z delodajalcem in gremo po določenem času drugam, če čutimo, da smo tam opravili z rastjo in izzivi, tako bi se morali zavedati pogodb s partnerji; ko oddelaš namen pogodbe, greš naprej. Z mirom v srcu, s spominom, z ljubeznijo. A kaj ko nam tega niso povedali in so nam partnerstvo predstavili kot zlat kamen, ki ga nosimo okoli vratu, ker se tako lepo sveti, ker ga nosijo vsi, ker se vsaj za publiko zravnamo in ga ponosno kažemo. Svoj zlati nakit, tudi če vemo, da je le pozlačen oziroma kič.              

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE