Carl Honoré

Razpadamo pri živem telesu

Knjiga Hvalnica počasnosti, ki je prvič izšla leta 2004, je bila do danes prevedena v več kot 30 jezikov. Njen avtor, Carl Honoré, kanadski novinar, rojen na Škotskem, bo prihodnji teden, natančneje 12. februarja, eden od govorcev na dogodku Speak Up! 2019 – Bodi sprememba v ljubljanski Festivalni dvorani. Pove mi, da bi zdaj lahko napisal povsem enako knjigo. Ničesar ji ne bi odvzel, morda le kaj dodal: od prve izdaje se je v njegovem arhivu nabralo na tisoče »dokazov«, ki potrjujejo, da če že moraš hiteti, to počni počasi. »Poskušaj živeti na način, ki mu glasbeniki pravijo tempo giusto – prava hitrost,« zapiše.

Ljudje se rodijo in poročijo in živijo in ginejo sredi takega besnečega hrušča, da človek pomisli, da bodo od njega ob pamet. William Dean Howells, 1907

Po diplomi iz zgodovine in italijanskega jezika z univerze v Edinburgu je Carl Honoré poročal iz Evrope in Južne Amerike, tri leta delal kot dopisnik iz Buenos Airesa. Pisal je za Economist, Observer, Miami Herald ipd. Srečava se ob mikrofonu in kameri v petek popoldan. Nikamor se mu ne mudi. To bi kakopak od njega tudi pričakovali. Trenutno živi v Londonu s soprogo in njunima otrokoma. Kadar seveda v svojem tempu ne kroži po svetu.

V knjigarnah najdemo knjige o tem, kako pravilno spati, pravilno dihati, hoditi ... Najbolj prodajane publikacije nas učijo reči, ki bi jih naj, tako se vsaj zdi, morali že davno usvojiti. Se nam je malce zmešalo, kaj menite?
Hja, po eni strani se zdi res otročje, da nas morajo knjige opozarjati na osnove, a hkrati je res tudi, da živimo v času, ko se je človek-žival začel dotikati meja svojih zmogljivosti. Družba je postala strašansko hitra. Marinirani smo s stimulacijo, distrakcijo, nepotrpežljivostjo, počnemo več stvari hkrati in smo vedno zataknjeni v nekem "projektu". Stimulacija sama po sebi ni nič napačnega, a da smo prepojeni z dražljaji do te mere, da nam vseskozi utripa rdeča luč, no, to ni za naše telo in duha nič dobrega. "Razpadamo" pri živem telesu; poglejmo si samo alarmantne podatke o porastu duševnih bolezni v razvitem svetu. Ciljna ravnina tega, kar še zmoremo prenesti, je za ovinkom. Ko se zato začnemo zavedati, da smo v to živčnost vsakdana že globoko zabredli, v resnici nujno potrebujemo nekoga ali nekaj, da nam pove prav to: kako spati, dihati, hoditi. Kako se pogovarjati, ljubiti, vse to! Bi vse to "morali" že znati? Morda. A kot atrofirajo mišice, ki jih ne uporabljamo, je treba "razgibati" tudi veščine za življenje.


Lahko razumemo preteklost in idejo, da več izdelkov na tekočem traku pomeni več dobička, nekoliko teže pa zapopademo, zakaj vzdržujemo to mentaliteto v modernem svetu in verjamemo, da je čas denar.


Toliko hudega je po svetu, mi pa tarnamo, ker imamo preveč dela in smo med vikendom premalo spali. Vse to so banalni problemi, če jih primerjamo z vsem hudim, kar se danes ljudem dogaja. A zakaj se vseeno ne smemo zanemariti?
Večina našega sveta se dogaja znotraj. Osebno ne vidim ničesar moralno ali etično spornega, če človek pove, da mu je težko, in to kljub temu, da je marsikdo na tem svetu še v neprimerljivo hujši situaciji. Ljudje smo vedno malce nezadovoljni; nenehno stremimo po nekaj več, po tistem, kar je, se zdi, tik ob konicah naših prstov. A to vseeno ne pomeni, da smemo pozabiti na vso grozo sveta in da je edino pravilno premišljevati samo o sebi. Kajti; ker smo narejeni tako, da si vedno prizadevamo za nekaj več, smo tudi ustvarili svet, ki je ogledalo naših "hrepenenj", "samopostrežni bife" pravzaprav, ki nam mežika, naj poskusimo samo še to, samo še tisto. Ljudje pa kot živalska vrsta še vedno ostajamo oblikovani kot nekdaj, ko smo jedli, ko smo lahko, ko je bila hrana na voljo. "Žal" nam je danes vedno na voljo vse. Vmes smo se "pozabili" izklopiti iz starodobnih nastavitev, zato goltamo, mečemo vase in se nikakor ne moremo ustaviti.
Seveda nas je lahko sram, če nenehno skrbimo le sami zase, a nikakor, če kdaj priznamo, da smo žalostni. Saj moramo vendar najprej pospraviti doma, preden gremo pomagat "k sosedom". Kako boš naredil kaj dobrega za drugega, če si neprespan, izgorel in brez prijateljev? Ni mogoče.



Vir marsikaterega nezadovoljstva, ki ga čutimo v svojem življenju tli, se mi zdi, v primerjanju s podobami, ki jih uziramo skozi lastne subjektivne oči. Kako nam to početje v resnici škodi?
Starejši kot smo, vedno manj pomembno nam je, kaj si drugi mislijo o nas. Zaradi vseprisotnosti socialnih medijev smo vsak dan obremenjeni s podobami najboljših verzij drugih. Smo socialna bitja, po naravi smo tekmovalni, družba sama pa to celo vzpodbuja. Če temu pridamo še ugotovitev, da je moderni družbi uspelo uspeh izenačiti s hitrostjo, se lahko samo čudimo, kako je mogoče, da industrijska tovarniška logika 19. stoletja v tolikšni meri zaznamuje našo družbo. Če lahko razumemo preteklost in idejo, da več izdelkov na tekočem traku pomeni več profita, nekoliko težje zapopademo, zakaj vzdržujemo to mentaliteto v modernem svetu in verjamemo, da je čas denar. Če tekmovalnemu instinktu in zunanjim pritiskom primešaš napačno domnevo, da je hitreje vedno bolje, soustvarjaš toksično kulturo, v kateri se ljudje nenehno počutimo zapostavljene, prepričani, da ne dosegamo pričakovanj, da smo majhni in nepomembni v primerjavi z vsemi drugimi, ki imajo krasno življenje.
Pozabljamo, da nas bo dolgotrajno hitenje ne samo izčrpalo, da bomo ugasnili kot vžigalica, temveč tudi, da hitrost s sabo prinaša tako napake kot ponavljanje, da bi te napake popravili. Ko si hiter, se hitreje tudi zmotiš. Zato moraš vso reč opraviti še enkrat. V resnici s hitrostjo čas izgubljaš! Četudi nam morda vedno uspe narediti tisto, kar smo si napisali na svoj seznam dnevnih opravil, so ta ob koncu dneva nič drugega kot opravljena opravila. In se nato čudimo, kako to, da se ne počutimo mirne in zadovoljne, ko pa smo naredili vse, kar smo si zadali. Marsikdo na moje ideje odvrne, da nas bo, če ne bomo hiteli, življenje prehitelo. Mar res? Življenje je vendar ja tisto, kar se ti dogaja tukaj in zdaj, tebi! Svoje življenje dejansko ločim na prej in zdaj. Ne znam si predstavljati, kaj bi se moralo zgoditi, da bi me kdor koli lahko pripravil do tega, da bi "pohitel". Ne dvomim več, da se čarobnost življenja prikaže šele, ko zamenjaš prestave.


Ne znam si predstavljati, kaj bi se moralo zgoditi, da bi me kdor koli lahko pripravil do tega, da bi »pohitel«. Ne dvomim več, da se čarobnost življenja prikaže šele, ko zamenjaš prestave.


Kaj pa vi osebno? Ste učili bližnje, kako se upočasniti, ko ste sami dojeli, da je ta svet čisto preveč noro hiter?
Mislim, da je v večini parov dinamika takšna, da je eden počasnejši, drugi hitrejši. V odnosu z ženo sem bil jaz tisti, ki je nenehno hitel. Ni mi je bilo treba ničesar učiti; vse, kar sem moral narediti je, da sem ji postajal bolj podoben. (Smeh.) Najina otroka sta zato imela počasno otroštvo. Zdaj sta že skoraj odrasla, imata 17 in 20 let. Sin je že na univerzi, a vseeno smo šli za božič skupaj na nekajdnevni odklop brez elektronskih naprav. Nista dalajlami, seveda imata iPhone in vse, kar nas danes zasužnjuje. (Smeh.) Ampak vedno mi je toplo pri srcu, ko grem mimo hčerine sobe. Kako vem, da spi? Ker je telefon pustila zunaj pred vrati, na vrhu stopnišča. Takrat mi je prav toplo pri srcu.

Starejši kot smo, ste rekli, manj nam je mar, kaj si drugi mislijo o nas. Se mi zdi tudi, da večinoma tudi vedno bolj ugotavljamo, da je tisto, po čemer zares hrepenimo, osebni stik.
Seveda! Povezanost je nad vsem! Da si pridobiš res pravega prijatelja, terja svoj čas, enako dolgo kot pred sto leti. Tudi zaljubljenost ima svoj tempo. Saj vemo, kako je; lahko imamo tisoče stikov na socialnih omrežjih, a nam ti pred občutki osamljenosti ne pomagajo kaj prida.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE