Dr. Ana Čertanec

Razhod me je zelo prizadel

Tudi ko ljubezen ne razpade zaradi prevare, nasilja ali v kakšnih drugih skrajnih primerih, jo je vse prej kot preprosto preboleti. Dr. Ana Čertanec je svoj pogled na soočenje z življenjem po razhodu in obenem iskanje novih priložnosti predstavila v priročniku (Ne)srečni konci. V njem pred bralčevimi očmi oživijo občutenja ob končani ljubezni tridesetletne diplomantke ekonomske in pravne fakultete, na kateri je tudi doktorirala. Toliko bolj, ker je takšno stanje duha vsak vsaj enkrat okusil.

Začniva na koncu. Do česa ste se dokopali, ko je bila knjiga o (ne)srečnih koncih spisana?
Napisala sem knjigo o partnerskih odnosih, ki se marsikdaj zaradi različnih razlogov ne obnesejo. Njena dodana vrednost je, da na vse dogodke gledam iz zornih kotov obeh partnerjev in ju skušam razumeti. Tako si prizadevam bralcem pomagati najti odgovore, ki jih pestijo po koncu zveze in pri iskanju novega partnerja. V priročniku napeljujem k temu, da je vsak konec razmerja lahko srečen, čeprav se posamezniku v trenutku razhoda zdi najbolj boleča stvar na svetu. Ko je bila knjiga spisana, sem ugotovila, da je bistveno živeti polno in srečno življenje in nikoli ne obupati nad ljubeznijo; ne glede na to, kako težko nam je in koliko padcev smo doživeli. In preživeli. 

Bil je moj prvi fant, bila sem zelo navezana nanj in razhoda nisem pričakovala. Ustrašila sem se, kako bom živela, saj sem se zelo zanašala nanj. 

Že res, da ste razmišljajoča ženska, odločna in zrela za svoja leta. Običajni niste bili nikoli, kajne? Sicer pa, kaj je to – biti običajen?
Ne, nikoli, vedno sem želela nekaj več, vedno sem iskala nove izzive. Vedno sem po svoje izstopala, pa čeprav pozornosti nikoli nisem iskala. Biti običajen zame pomeni, da slediš množici, delaš, kar drugi počnejo, ne izzivaš samega sebe. S tem ni nič narobe, večina ljudi tako ravna, ampak sama nisem bila ustvarjena za to. 



Iskreno, kaj je bil povod za knjigo o razhodih in sestavljanju življenja po končani ljubezenski zgodbi?
Neke noči, ko sem se vračala s plesa domov, sem začutila moralno obveznost, da če lahko vsaj eni osebi s svojimi izkušnjami in razmišljanjem pomagam, potem to moram narediti. Razhod z dolgoletnim partnerjem me je zelo prizadel. Bil je moj prvi fant, bila sem zelo navezana nanj in razhoda nisem pričakovala. Predvsem je bil popoln šok, nisem povsem dojela, zakaj se mi to dogaja in kako. Ustrašila sem se, kako bom živela, saj sem se zelo zanašala nanj. Morala sem na novo vzpostaviti prioritete v svojem življenju in najti nove stvari, ki mi bodo zapolnjevale čas. V naslednjih letih sem sicer spoznavala številne različne moške, a mi kar ni uspelo najti novega, ustreznega partnerja. Pritegnili so me moški, ki niso bili pravi zame in jaz ne zanje, a sem se vseeno trudila, da bi lahko nastala zveza. Kar nekajkrat sem bila prizadeta. Ogromno sem razmišljala o tem in se trudila dojeti, zakaj je tako. Vedno sem iskala vzroke za določeno ravnanje. Verjetno poklicna deformacija, saj tudi pri svojem delu na fakulteti stalno dopovedujem študentom, kako morajo razumeti snov, da se jo bodo lahko naučili. In tako sem enostavno začutila, da ta knjiga mora biti napisana.

Kar ne moreš verjeti, kaj vse se dogaja za zaprtimi vrati. Koliko varanja, ljubosumja, zatiranja osebnosti, poniževanja smo ljudje zmožni pretrpeti samo zato, da ne bi bili sami. 

Čustveno je ločitev oziroma razhod ena največjih kriz, menda takoj za smrtjo ljubljenega človeka. Kaj nas tako potre? Za čim žalujemo?
Poruši se nam vsakodnevna rutina. Na partnerja se navadimo in ko ga ni več, občutimo veliko praznino, počutimo se zmedene. Žalujemo za vsemi lepimi trenutki, ki smo jih preživeli s človekom. Pogrešamo prijateljski pogovor, ljubeč objem, strastne poljube – vse intimne stike. Izgubili smo osebo, ob kateri se počutimo sproščeno, varno in udobno. Bojimo se, da tega s kom drugim ne bomo več dosegli.

Rutina, pravite. Ni ravno rutina toksična za ljubezen?
Da, lahko bi rekli, da je rutina tista, ki ubija zvezo, zato menim, da se je treba venomer presenečati. Ohranjati iskrico v zvezi!

Po srcu ste pravnica?
Ja, po poklicu in srcu sem pravnica, ampak morda ne ravno tipična. Ne maram prepirov, zato se tudi nisem nikoli videla v vlogi odvetnice. Vedno pa rada iščem nove rešitve; pisanje pravnih mnenj in člankov je idealno za to, saj sem res lahko kreativna in delo ni nikdar dolgočasno.



In ste tudi zaupanja vredna poslušalka?
Da, vsekakor tudi zaupanja vredna poslušalka. Velikokrat mi po celodnevnem govorjenju v predavalnici ustreza, da zgolj poslušam. V družbi veliko raje poslušam, kot govorim. In če se mi ljudje zaupajo, njihovega zaupanja nikoli ne izdam. Imam močan občutek za moralo, včasih celo premočan.

Se zavedate odgovornosti napisanega?
Vsekakor! In ravno zato sem knjigo napisala in doslej sem prejela še same pozitivne odzive. Mnogi so me kontaktirali in mi dejali, da jim je pomagala dojeti določene dogodke v življenju. To je v meni vzbudilo najlepše občutke, ker sem videla, da je dosegla svoj cilj.

Pri snovanju knjige ste se odločili poleg svoje zgodbe predstaviti tudi izkušnje drugih ljudi, ki se jim je, medtem ko so se trudili zrežirati ljubezensko zgodbo, posrečila drama.
Že preden sem se odločila napisati knjigo, sem rada opazovala ljudi in jim prisluhnila. Poskušala sem jih razumeti, zakaj so v določeni situaciji ravnali, kot so. Brez obsojanja, zgolj poslušala sem. Trudila sem se postaviti v njihovo vlogo in razmisliti, kaj bi bilo tedaj pravilno narediti.

Ne verjamem v to, da je zgolj en kriv za razpad razmerja, v zvezi sta vedno dva, zato sta tudi oba odgovorna za konec. 

Vas je katera izpoved še posebno pretresla?
Vsaka po svoje je bila posebna in marsikatera je bila pretresljiva. Kar ne moreš verjeti, kaj vse se dogaja za zaprtimi vrati. Koliko varanja, ljubosumja, zatiranja osebnosti, poniževanja smo ljudje zmožni pretrpeti samo zato, da ne bi bili sami. Res žalostno.

Strahu, kaj če nas najbližja oseba zamenja ali zavrže, je manj, če imamo občutek lastne vrednosti in vemo, da smo v odnosu z nekom zaradi sebe. Ljudje, ki jim starši v otroštvu niso dali občutka varnosti, sprejetosti in ljubezni, imajo v intimnem življenju pogosto težave. Drži?
Absolutno. Če v otroštvu nisi dobil teh pozitivnih občutkov, jih boš težko tudi prenašal naprej, saj ne boš vedel, kako. Seveda pa so izjeme, ki zato v intimnem življenju še bolj dajejo pomen tem vrednotam.

Vam so starši vcepili, da ste vredni ljubezni?
Vedno sem čutila ogromno ljubezni. Od vseh domačih sem bila obkrožena z ljubeznijo. Za to jim bom vselej hvaležna.



Se ženske drugače spoprijemamo z izgubljeno ljubeznijo kot moški?
Po mojih izkušnjah da. Razhod dojemamo mnogo bolj čustveno, moški pa malo bolj z razdalje. Občutek imam, da ima veliko moških sposobnost, da se hitreje oddaljijo od preteklosti in se zakopljejo v nove podvige, ženske pa rade premišljujemo in razglabljamo o vzrokih. Je pa malce nepošteno posploševati, saj je spoprijemanje z razhodom odvisno od človekove osebnosti. Imam nekaj prijateljev, ki jih je prizadel mnogo bolj, kot je prizadel katero koli prijateljico, in preteklosti preprosto ne morejo pustiti za seboj.

Človeške psihe je najbolj strah izgube ljubljene osebe ali izgube ljubezni ljubljene osebe. Kako ste osebno predelali preteklost?
Z razmišljanjem, pogovori s prijatelji, z novimi aktivnostmi, spoznavanjem same sebe. Bil je proces, nič se ne zgodi čez noč. Tudi ko misliš, da si že predelal preteklost, te včasih preseneti in se vsa občutja vrnejo. Meni se je to zgodilo šest mesecev po razpadu zveze, ko sem mislila, da je bivši partner že pozabljen. Pa sem odkrila zamere, ki sem jih morala dati iz sebe, da sem lahko šla naprej.

Bistveno bolj sem si všeč, kot sem si bila prej. Bila je moja prva zveza, preveč sem se zanašala na partnerja in se nisem upala postaviti zase zaradi strahu, da bi me zapustil.

Na začetku prebolevanja nesrečne ljubezni se z občutki jeze, besa in tudi sovraštva pojavi potreba po uničenju vsakega, tudi najmanjšega spomina, ki bi potrjeval njen obstoj. Najprej je na udaru materialna čustvena prtljaga, mar ne?
Zanimivo, fotografija na naslovnici knjige je moja avtorska. Nastala je na zadnjem srečnem dopustu z mojim nekdanjim partnerjem v San Franciscu. Po koncu zveze ostane zelo veliko spominov. Porajajo se tudi negativni, jasno, a pri meni je ta fotografija ena redkih, ki mi je vzbudila pozitivna občutja. Nekateri spomine na ljubezen, ki ni trajala, raztrgajo, vržejo stran, zažgejo ... Meni ni do tega. Vseeno imajo v sebi del mene, moje preteklosti – to je vrednost, ki nas dela to, kar smo.

Rešiva uganko: so nesrečni konci lahko srečni?
Takoj v trenutku razhoda mislim, da ne. Sprva se je težko spoprijeti z vsemi novimi izzivi, naše življenje se obrne na glavo. Čez čas, ko pri sebi predelamo dogajanje, lahko ugotovimo, da je bil konec zveze za nas lep dogodek. In nedvomno je to eden največjih izzivov za osebnostni razvoj – če se le oseba takoj ne vrže v novo zvezo. Da se poglobi vase in ugotovi, kaj je delala prav in kaj narobe. Ne verjamem v to, da je zgolj en kriv za razpad razmerja, v zvezi sta vedno dva, zato sta tudi oba odgovorna za konec.



Posebno poglavje so seveda otroci. To res ni majhna stvar! Na kaj je treba biti pozoren pri njih, da jim ločitev staršev čim bolj olajšamo?
To je ogromna stvar, to daje razhodu povsem nove razsežnosti, tukaj se pojavijo popolnoma nove težave. Mnogi zaradi otroka vztrajajo v slabi zvezi, ker mislijo, da je to bolje, kot če bi se razšli s partnerjem. V resnici pa mu delajo medvedjo uslugo. Otrok bo srečen, če bosta oba starša srečna, in če nista srečna skupaj, je bolje, da se ločita. Jaz jih nimam, ampak kot otrok ločenih staršev sem ugotovila, da je zanje bistveno čim več ljubezni in topline staršev ter čim manj prepirov in komplikacij.

Starševska vzgoja za vas ni imela hujših posledic, niste se izgubili ali kaj podobnega.
Sploh ne, kvečjemu me je izoblikovala v še bolj močno osebo. Večinoma me je vzgajala mama, z njo sem živela. Ni problem, če si otrok ločenih staršev, če je ljubezen posredi.

Če ti je všeč določen tip osebe, težko popolnoma spremeniš vzorec. Meni so všeč karizmatični moški, ti pa imajo pogosto podobne značajske lastnosti, ki so lahko vir težav. 

Z bivšo ljubeznijo je težko prijateljevati oziroma se pretvarjati, kot da nikoli ni bilo ničesar. Kakšne odnose imate vi z nekdanjim partnerjem?
Sama menim, da naj bo odnos z nekdanjimi partnerji prijateljski. Zamere je treba pustiti za sabo, ne glede na to, kako boleč je bil konec zveze. To, ali se še družiti ali ne, je odvisno od osebe in okoliščin. Mnogokrat novi partner ne dovoli stikov ali pa je za partnerja morebitni stik preveč boleč. Tedaj je edino smiselno, da se vezi povsem pretrgajo. Moj odnos z nekdanjim partnerjem je popolnoma prijateljski, prav tako z vsemi fanti, s katerimi sem se potem zapletla.

Kako doživljate sebe zdaj?
Bistveno bolj sem si všeč, kot sem si bila prej. Bila je moja prva zveza, preveč sem se zanašala na partnerja in se nisem upala postaviti zase zaradi strahu, da bi me zapustil. Po koncu zveze sem se zazrla vase in ugotovila, kakšna oseba želim biti, in vsak dan se trudim, da to postanem. Ugotovila sem, kje sem delala napake, in se iz njih na boleč način marsikaj naučila. Veliko bolj samozavestna sem in bolj zaupam v svoje sposobnosti. Izkušnje so me izoblikovale v osebo, kakršna sem zdaj.



Izbirate drugačne moške, da se ne bi opekli?
Strah se vsake toliko pojavi, to je povsem človeško, ampak ga kaj kmalu tudi preženem. Če se bom opekla, se pač bom, vsaj poskusila sem in živela. V nasprotnem bi si nenehno očitala, zakaj tega nisem naredila. Da, poskušam izbirati drugačne, a mi večinoma ne uspeva, ker mi drugačni niso všeč. Če ti je všeč določen tip osebe, težko popolnoma spremeniš vzorec. Meni so všeč karizmatični moški, ti pa imajo pogosto podobne značajske lastnosti, ki so lahko vir težav. Edino, kar lahko naredim, je, da se tega zavedam in z moškim že takoj predebatiram, ali bi določene njegove lastnosti lahko bile nepremostljiva ovira za skupno življenje, in če ja, se preprosto ne zapletem z njim.

Povejte no, trideset-in-plus-letnicam, kje spoznati v živo kakšnega moškega. Čustveno zrelega moškega.
Spoznaš jih povsod, ampak žal je večina takih že zasedena. Resnica je, da so pri teh letih samski predvsem moški, ki se ne želijo ustaliti, in moški, ki so preveč obremenjeni s preteklostjo. Seveda se najdejo tudi svetle izjeme. Moraš imeti malce sreče, da ga spoznaš, lahko pa je to kjer koli – služba, prostočasne aktivnosti, med druženjem s prijatelji, ne nazadnje tudi prek interneta oziroma mobilnih aplikacij.

Samskim ženskam svetuje, naj se poglobijo vase in najdejo stvari, ki jih veselijo, naj resnično uživajo v življenju in izkoristijo vsako priložnost, ki se jim ponuja. 

Za konec: kaj je dobro, da vedo sveže samske oziroma ponovno samske ali še samske?
Naj čim prej razčistijo s preteklostjo in pustijo za seboj morebitne zamere. Naj ugotovijo, kje so delale napake in kako bi lahko to izboljšale. Naj se poglobijo vase in najdejo stvari, ki jih veselijo, naj resnično uživajo v življenju in izkoristijo vsako priložnost, ki se jim ponuja. Naj ne živijo v strahu in se zgolj prepustijo toku življenja.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE