Elba
Raj za pohodnike in gorske kolesarje

13.5.2017

Pred dvema stoletjema je na Elbi skoraj eno leto živel Napoleon Bonaparte. Za otok je naredil veliko dobrega. Če ne drugega, Napoleonovo ime danes odlično tržijo v promocijske namene. O slednjem sem se prepričal že med plovbo s trajektom, na katerem so stregli pijačo s podobo slovitega vojskovodje.



Po porazu pri Leipzigu so Napoleonu velikodušno dovolili, da se umakne na Elbo kot upravnik otoka. A vendarle je bil zapornik, saj je angleška mornarica skrbela, da Elbe ni mogel zapustiti. Prišel je 3. maja 1814, februarja 2015 pa ga je zapustil in se zmagoslavno vrnil na francoski prestol. V utrjenem delu prestolnice Portoferraio si je dal urediti razkošno vilo s številnimi sobanami, ki so jih krasile freske njegovih slavnih bitk. Danes je Vila dei Mulini eden od najbolj zanimivih otoških muzejev. Napoleon je poskrbel tudi za kulturo, saj je dal v mestu iz nekdanje cerkve narediti privlačno gledališče, ki je še danes največje na Elbi. Naredil bi še več, a mu je primanjkovalo denarja. Že tako je za financiranje mnogo projektov poskrbela Napoleonova sestra, borgheška princesa Pauline, ki je z mamo nekaj časa živela na otoku. Napoleona je obiskala tudi ljubica grofica Maria Walewska, medtem ko žene Louise ni bilo na obisk. Z Mario sta hodila do njegovega priljubljenega kotička, k cerkvi Madonna del Monte, visoko v gorah. Morda tudi zato, ker je od tam videl svojo rodno Korziko. Med bivanjem na Elbi je umrla njegova prva žena Josephine. To ga je zelo potrlo, čeprav sta bila že več let ločena.



Napoleonove sledi

Napoleon je imel ves čas zelo veliko obiskovalcev, dobival je pošto in bil seznanjen z dogajanjem v Evropi. Sem ni prišel na počitnice, temveč je sklenil otok čim bolj razviti. Uvedel je gospodarske in socialne reforme, zgradil je bolnišnice, šole in ceste. Poskrbel je za izsuševanje močvirij in nasadil številna evkaliptusova drevesa. Evkaliptusi namreč vsrkavajo vlago in odganjajo komarje. Postali so zaščita obmorskih vrtov pred slanimi vetrovi z morja. Naredil je tudi otoško zastavo – belo z rdečo črto, na kateri so tri zlate čebele. A vsi niso bili navdušeni nad njegovim delom. Še posebno rudarji, ki so se celo uprli zvišanju davkov. Najbolj so bili uporni v rudniku pri mestu Capoliveri. Napoleon je zaradi nepokorščine zagrozil z vojaškim napadom, a po skrivnostnem obisku mlade domačinke si je menda premislil ... Danes otočani dobro tržijo njegovo ime. Omislite si lahko majice, spominke pa tudi otoško vodo in pivo z njegovim imenom. Ogledate pa si lahko še njegovo vilo in manjšo poletno rezidenco v vasi San Martino.



Ljubljančan na Elbi

Turistični utrip Elbe je nekako v senci bližnje Korzike in Sardinije. Morda zato, ker je manjša in se ne ponaša s prav veliko zgodovinskimi zanimivostmi. A če dneve radi preživljate na plaži, boste na Elbi gotovo uživali! Več kot sedemdeset se jih zvrsti ob razgibani obali. Nekatere so prodnate, na drugih je mivka, ponekod dajejo senco borovci, drugje senčniki. Eno od najlepših sem našel v bližini prestolnice: Capo Bianco prekrivajo snežno beli kamenčki, morje je turkizno. Podobna je tudi bližnja plaža Padulella, če pa imate raje peščene plaže in veliko udobja, se morate odpraviti na Procchio ali Lacono. Večina plaž je primernih za otroke in nič čudnega, da je med gosti veliko družin, tudi slovenskih. Med potepanjem sem na majhni plaži Scaglieri spoznal Petra Kokolja, ki je prišel na Elbo že leta 1964 in kar ostal. Ljubljančan se je tu poročil in danes z ženo ter sinom Štefanom (Stefanio) skrbi za okrepčevalnico in picerijo Piccolo bar. Na Elbi se odlično počuti, a domotožje ga vendar vsako leto pripravi do obiska Slovenije.



Peš ali z žičnico

Na Elbi prevladuje značilno sredozemsko rastlinje, obdelane ravnice pa so polne vinogradov in oljčnih nasadov, nad katerimi se dvigujejo ciprese. Otok je priljubljen med pohodniki, saj ga prepredajo številne različno zahtevne in zgledno označene poti, na katerih sem spoznaval floro in favno. Poleg ptic in metuljev sem nekajkrat splašil srne in muflone. Navdušila me je okolica najvišje gore Monte Capanne (1018 m), ki jo včasih celo pobeli sneg. Nameraval sem jo osvojiti peš, a me je premamila skrajno nenavadna žičnica (cabinovia-isoladelba.it). Kabine so namreč nekakšne odprte kletke, v katerih je prostora za največ štiri osebe. Čeprav so neudobne, saj je treba v njih stati, je bila skoraj pol ure dolga vožnja zelo zanimiva. Predvsem zaradi neoviranih razgledov in občutkov, podobnih letenju. Z zgornje postaje je do razglednega vrha le še kratek vzpon. Nekateri se od tod peš odpravijo v dolino, mimo pa vodi tudi več kot dvajset kilometrov dolga pot, ki prečka otok po celi dolžini. A zanjo si je treba vzeti več časa.



Rudarska in draguljarska zapuščina

Elba je poseljena že vsaj od antike in tu naj bi pristali pustolovci z ladje Argo, ki so kot mnogi iskali kovine. Otok je bil namreč od nekdaj znan po rudnem bogastvu. Danes je Elba prav zaradi geološke sestave na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Tu so poleg železa našli več kot 150 vrst mineralov. Hranijo jih vsi najpomembnejši mineraloški muzeji sveta in številni zbiralci. Mnogi so unikatni podtipi, ki imajo imenu dodano nahajališče na Elbi. Poleg železa so tako postali pomemben vir dohodka. Eno izmed središč obdelave mineralnih kamnov je pristaniško mestece Porto Azzuro. Tu nekateri obrtniki še danes izdelujejo nakit in vam vdelajo kamen po vaši izbiri. Elbski mojstri so bili nekoč znani po vsej Italiji in so jim od daleč prinašali v obdelavo drage kamne pa tudi slonovino.



Še vedno veliko rude

Porto Azzuro se ne ponaša z največjimi plažami, a zato se je toliko bolj zanimivo sprehoditi do številnih zalivčkov. Ena izmed najbolj slikovitih poti se vije tik pod mogočnimi zidovi španske utrdbe, ki bedi nad mestom. »Ogled ni mogoč, ker je v njej urejen zapor,« mi pojasni policist pred obokanim vhodom. »Lahko pa si ogledaš okolico. In če koga srečaš, ne skrbi, tu imamo samo manjše prekrškarje!« me pospremi nazaj na pešpot, ki se vije ob obali.

Bližnje rudnike železa so v začetku osemdesetih let zaprli, čeprav je ostalo še precej rude. Ta je danes italijanska državna rezerva. »Pri zapiranju žal niso poskrbeli za ohranitev rudniške opreme!« je bila razočarana Claudia, aktivna sodelavka informacijskega središča v rudarskem kraju Capoliveri. Prijazno mi je ponudila prevoz s terenskim vozilom do opuščenih rudnikov. »Videti je, kot da so po zadnji delovni izmeni vse odvrgli in pustili ležati na prostem,« pokaže na razpadajoče stroje. In res, velike drobilnice ter nakladalni in transportni sistemi se vztrajno spreminjajo v kup rjavečega železa. »K sreči lahko obiskovalcem pokažemo vsaj nekaj rovov in velikansko jamo, ki je ostala za rudarji.«



Pomembno je gibati se

Mnogo turistov pa se bolj kot nad rudnikom navdušuje nad številnimi potmi in makadamskimi cestami, ki prepredajo polotok. Celotno območje je zaščiteno kot nacionalni park in je postalo pravi paradiž zapohodnike in predvsem gorske kolesarje. O slednjem se lahko prepričate konec maja, ko po rudniških poteh poteka mednarodno kolesarsko tekmovanje Legend cup. Start in cilj sta v mestecu Capoliveri, ki je eno izmed najprivlačnejših na otoku. Mesto na razglednem hribu je polno ozkih kamnitih ulic in majhnih trgov, na katerih se vrstijo trgovine domačih obrtnikov, gostilne in slaščičarne. Capoliveri sem si zapomni tudi po privlačni trgovini Acqua dell'Elba. Pod to otoško blagovno znamko prodajajo parfume, toaletno vodo in izdelke za nego telesa. Prisegajo na naravne sestavine na osnovi aromatičnih olj, od limone, jasmina do cedre. Gotovo vas bosta premamila že privlačna embalaža in videz trgovine v turkizni barvi, ki daje vtis, kot da kupujete na eksotični obali. Na otoku imajo še več trgovin, našli pa jih boste tudi v Firencah in Benetkah. 



Po zaprtju rudnikov je postal glavni vir prihodkov turizem. K sreči se razvija počasi in tako na Elbi ni velikih hotelskih naselij. Domačini raje stavijo na manjše hotele, zasebne penzione, kmečki turizem in avtokampe. Med turisti poleg Italijanov prevladujejo Nemci in tako ni čudno, da gre otočanom bolje z jezika nemščina kot angleščina. 


     INFO     
Trajekti povezujejo Elbo s pristaniščem Piombino. Do slednjega nas iz osrednje Slovenije loči približno 700 kilometrov avtocest. Med ladijskimi prevozniki je najcenejši Blunavy. Za avto in voznika boste v eno smer odšteli od 50 evrov navzgor, med vikendi in prazniki pa so cene nekoliko višje. Redne letalske povezave so zaradi majhnega letališča predvsem z večjimi italijanskimi in srednjeevropskimi mesti. Sloveniji sta najbližje Gradec in Milano.
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE