Katy Kavanaugh

Priganjanje človeka bi se moralo končati

Design thinking je metoda, ki razvija način razmišljanja kot priložnost za izhod iz krize. Torej iskanje ustvarjalnih rešitev za vse vrste problemov. Zamišljena je bila za uporabo v oblikovalski industriji, kasneje je prodrla v podjetništvo, a primerna je za vsakega posameznika. V Slovenijo je Katy Kavanaugh, ena izmed tistih, ki metodo širi po svetu, prišla na povabilo profesorice ekonomskih predmetov Marine Trampuš s Fundacije Tramp, ustanove za izobraževanje, ob finančni podpori ameriške ambasade. Predavateljica na univerzi v Stanfordu je človek prihodnosti, ki poudarja pomen vseživljenjskega učenja. V svojem projektu 360.tv bi rada prek interneta in filmov združevala otroke, vrstnike z vsega sveta.

Obiskovali ste katoliško šolo, kako vam je uspelo razširiti svoj pogled?
V šoli smo spoznavali enega, katoliškega Boga. (Z nasmehom pripoveduje.) Kje so drugi grški bogovi in druga pomembna bitja, sem spoznala na svojih popotovanjih. Nekajkrat sem bila v Grčiji, se zatopila v njihovo arheologijo, obiskala otroški filmski festival. Čudovita izkušnja. In druge daljne dežele sveta. Zgodovina je zelo pomembna, tudi če si človek prihodnosti.

Svoje ideje moramo negovati, vanje vlagati vse življenje, ne samo v mladosti. Če si si lahko domislil idejo in je v tebi zaživela, jo lahko tudi uresničiš. Seveda brez truda nič ne gre, a treba je nenehno širiti svoje meje. Ponavadi smo sami tisti, ki zaustavljamo lastno delovanje. 

Kdaj ste se seznanili z metodo dizajnerskega razmišljanja, t. i. design thinkingom, in kako?
V življenju ni naključij. Nekega dne sem zapustila San Francisco, kjer živim, in obiskala Oregon zaradi projekta dokumentarnega filma, ki pa je propadel. Ljudje, ki naj bi bili v njem glavni udeleženci, namreč niso želeli več sodelovati. A bila sem tam. Sodelovala sem s tamkajšnjim televizijsko-gledališkim podjetjem, da bi jim predstavila svoj koncept otroškega filmskega festivala, in seznanili so me z žensko, ki je morala ravno takrat zaradi potreb končanja študija napisati poslovni načrt. Napisala ga je po vzoru tistega, ki sem ga jaz imela za svoj festival in filmsko produkcijsko hišo. Ona mi je povedala za D school v Stanfordu, kjer se ukvarjajo s to metodo. Obiskoval jo je njen brat. Pritegnila me je in zaznala sem, da to potrebujem. Potrebovala sem odprt pogovor s tamkajšnjimi ljudmi o stvareh, ki jih še ni bilo, pa bi bilo dobro, da bi bile. Torej v Ameriki na šoli, kjer sem do takrat poučevala otroke, sploh niso vedeli, kaj se v Evropi dogaja na področju filmskih festivalov za mlado občinstvo, na primer v Nemčiji ali na Danskem, ki sta v tem zelo močni državi. Berlinski festival, ki ga že leta obiskujem in v njem sodelujem, ima že 41-letno tradicijo. Na univerzo Stanford sem se vpisala, ker sem želela razširiti svoj um, tam so namreč zelo inovativni. In da bi tako našla partnerje, s katerimi bi kasneje lahko kreativno sodelovala. Vpisala sem se v program učenja dizajna in tehnologije. Moja tehnologija je televizija, ustvarila sem projekt 360.tv, ki podpira ustvarjanje filmov za otroke sveta. Tako združujem mlado občinstvo z vsega sveta, da izoblikuje svoje mnenje o svetu.



Z istim namenom ste si nato pri 360.tv zamislili mednarodni projekt Finding Felix. Navdihnil vas je 11-letni fant Felix, ki ste ga spoznali pred desetimi leti, ko ste bili članica žirije na filmskem festivalu v Berlinu. Kdo je Felix?
Felix je bil fant, ki je z družino obiskoval otroške festivale in od njih res veliko odnesel. Vse ga je zanimalo, aktivno se je udeleževal debat o mednarodnih filmih, ki si jih je ogledal. Doživljal je nekaj velikega, tako se je dotikal sveta. Kasneje sem se odločila, da raziščem, kako vplivajo mednarodni otroški in mladinski filmi na mlade. Torej, ali ogled filmov z različnih koncev in kultur vpliva na otrokovo podobo in dojemanje sveta. Seveda to drži, filmi mu odpirajo vrata v širni svet. Če mu tako približaš svet, ga bo imel na dlani, se ga bo laže naučil »uporabljati«, v njem živeti.

Predvsem pa je pomembno, da človeka, ki si je želel nekaj študirati in zaradi slabših šolskih ocen ni bil sprejet, to nikakor ne zaustavi. Zanimanje, ki ga nosiš v sebi, moraš uresničiti, ne glede na to, ali imaš za uradno šolo dovolj točk ali ne. Naša družba pa žal še vedno promovira dobre ocene in ponuja učenje tistim, ki si ga s »točkami zaslužijo«. 

Kako si ljudje lahko pomagajo z dizajnerskim razmišljanjem, recimo v Sloveniji, za boljšo družbo?
Najprej je treba priznati, da ima vsak človek sposobnosti, da prispeva k dobremu družbe. Z učenjem podjetništva in metodami dizajnerskega razmišljanja se lahko uspešno razvija tudi gospodarstvo. Torej, tudi ljudje, ki nimajo kakšnega izrazitega talenta, prispevajo k družbi in razvoju. V ideji komunizma je bil vsak sprejet, vsak je bil delavec, sodelavec. V tem je bilo nekaj dobrega, je pa res, da je človeka treba ves čas potiskati prek meja, spodbujati k usvajanju novega, da bi bili duševno in duhovno živi. Premalo je skrbeti samo za telo. Svoje ideje moramo negovati, vanje vlagati vse življenje, ne samo v mladosti. Če si si lahko domislil idejo in je v tebi zaživela, jo lahko tudi uresničiš. Seveda brez truda nič ne gre, a treba je nenehno širiti svoje meje. Ponavadi smo sami tisti, ki zaustavljamo lastno delovanje.



Zakaj, menite, potrebujemo metodo, da bi to uresničili? Kje smo izgubili to naravno lastnost, potrebo po razvoju in delovanju?
To so družbeni pogoji. Vemo, kako pomembna je igra za otrokov razvoj. Večinoma smo vzgojeni, kako razmišljati, in ne, kako razmišljati edinstveno, torej tako, kot vsak čuti, in temu zaupati. Povsod je pereč ta problem, a v Ameriki se že spoprijemajo z njim. Obstajajo šole, ki nimajo obveznih šolskih učbenikov in zvezkov, temveč so učenci pri pouku in na podlagi slišanega ustvarijo svoje zapiske. Vsak ima lahko zapisano malo drugače. Ob koncu leta so si ustvarili učbenik. Temu se reče učenje z lastnim delom. A vseeno je delo! Če želiš postati uspešen športnik, se boš učil po določeni metodi, treniral, usvajal znanje in dosegal rezultate. Če pogledava kulturo, umetnost, se prek razvoja družbe vedno bolj zavedamo, da umetnost ni več le privilegij elitnih slojev ali navdih revežev, boemov, ampak je prav, da je del vsakega. Vsak je lahko ustvarjalen in dobro zanj je, da je. V Ameriki obstaja fantovska šola Berkley, v kateri pred začetkom leta otroci sami ustvarijo pohištvo, ki ga bodo vse leto uporabljali. Seveda jih učitelji vodijo, a material, barve izberejo sami, se odločijo za postavitev posameznih elementov in si uredijo prostore. Ni to krasno? Metoda dizajnerskega mišljenja je multidisciplinarna in podpira skupinsko delo. Skupaj iščimo rešitve za nastale probleme ali izzive. Naj bodo vsakdanji ali pa se dotikajo velikih projektov.

Priganjanje človeka bi se moralo končati. Poglejte: otrok konča osnovno šolo, poteguje se za dobre ocene, da se bo lahko vpisal na naslednjo. Ko bo to končal, bo spet boj, nato bo vstopil v službo. Vse gre prehitro in s preveč pritiska. Kje je obdobje za refleksijo? Kjer se lahko ustaviš in v miru odločiš, kako naprej? 

Ste na kakšni točki v življenju iskali lastno izgubljeno ustvarjalnost?
Obiskovala sem šolo plesa in športa, diplomo pa sem opravila iz alternativne medicine – kitajsko filozofijo. Sem umetniški tip človeka, tako gledam na svet in nikoli nisem povsem zaupala zahodni medicini. Verjamem v zdravje in kakovostno življenje, ne v zdravljenje simptomov. V zgodnjem šolanju, na katoliški šoli, sem pogrešala, da bi mi pokazali širšo sliko življenja, da bi nas seznanili z lastnim telesom, vso njegovo močjo in delovanjem. Zato sem iskala naprej, da bi se spoznala. Ljudje ne poznajo lastnega telesa, zbolijo, bog ne daj huje, in se potem čudijo, zakaj se jim je to zgodilo. In ne vedo, kaj bi naredili. Ples mi je dal veliko posluha za telo. Preveč smo v glavi!


Kaj mi lahko poveste o svojem odnosu do učenja in učencev, da bi lahko tudi mi o njem malo razmislili?
Veliko govorimo o prostoru, v katerem se pretaka energija, o pomembnosti prostora, ki diha. Pri nas ima pomembno vlogo. Telo se mora v njem počutiti sveže, udobno. Pomembna je tudi svoboda gibanja. Med uro mirno lahko vstaneš in se premakneš. Če si žejen, vstani in si pojdi po kozarec vode. Saj nisi priklenjen na stol kot kakšen kaznjenec. V naših katoliških šolah je sicer še vedno tako, tudi mi izhajamo iz sistema »sedi pri miru in bodi tiho«. A ga večinoma že preraščamo. Učenje mora biti zanimanje, torej mora biti učenec odprt in svoboden, da sodeluje, prispeva svoje. Petinštirideset minut za en predmet, to je čisto premalo. In potem že hitenje, priprava na drug predmet. Vsa ta naglica otroka vznemiri in mu jemlje koncentracijo. Kako naj se posvetiš nečemu, kako naj se poglobiš? V dobre pol ure dejanskega časa pravzaprav težko kaj dosežeš, razviješ, proces se komaj začne in že se pretrga. Kako naj otrok razmišlja s svojo glavo? Saj nima časa za to. Bolje je, kar se ponekod že dogaja, če je na urniku nekaj ur istega predmeta skupaj, seveda z vmesnimi premori.

Ko širše prepoznamo, kdo smo, kakšni smo, se zavemo svoje vrednosti. Resda se lahko primerjamo, vendar ko ustvarjamo možnosti mednarodne izmenjave, postane vse skupaj igralno polje. 

Kakšna še je vaša vizija prihodnosti izobraževanja? In kako blizu je današnji stvarnosti?
Priganjanje človeka bi se moralo končati. Poglejte: otrok konča osnovno šolo, poteguje se za dobre ocene, da se bo lahko vpisal na naslednjo. Ko bo to končal, bo spet boj, nato bo vstopil v službo. Vse gre prehitro in s preveč pritiska. Kje je obdobje za refleksijo? Kjer se lahko ustaviš in v miru odločiš, kako naprej? Sem zagovornica vseživljenjskega učenja, ki temelji na več igrivosti, živosti. Ne več toliko na kurikulih, temveč na vsakodnevnih potrebah življenja. Verjamem, da bomo dojeli, da je učenje vsepovsod, da nas uči življenje. Ko bomo spoznali, da je vseživljenjsko učenje neizogibno, bomo lahko začeli uživati v njem. Predvsem pa je pomembno, da človeka, ki si je želel nekaj študirati in zaradi slabših šolskih ocen ni bil sprejet, to nikakor ne zaustavi. Zanimanje, ki ga nosiš v sebi, moraš uresničiti, ne glede na to, ali imaš za uradno šolo dovolj točk ali ne. Naša družba pa žal še vedno promovira dobre ocene in ponuja učenje tistim, ki si ga s »točkami zaslužijo«.

Verjamete, da obstajajo ljudje, ki niso pripravljeni na vseživljenjsko učenje? Ki se zadovoljijo s tem, kar imajo in znajo, in v tem stanju živijo desetletja, ki jim ostanejo?
Predvidevam, da obstaja ta tip ljudi. In to je njihova pravica oziroma razsežnost. Drugačni smo si.


Kaj bi še radi dosegli? Ali to doživljate kot svoje poslanstvo ali samo veselje do učenja in dela?
Koncept mednarodnega vrstništva je moja prihodnost. Pri tem mislim na medkulturno izobraževanje in sodelovanje, izmenjavo. V svojem projektu 360.tv bi rada omogočila filmu pot v šolski sistem, da bi dobil vlogo, kot jo ima literatura. Prek filma bi mladi ljudje, ki so bili rojeni v istem času na vseh koncih sveta, vedeli drug za drugega in se kasneje srečevali prek interneta, ki je čedalje širše dostopen. Več bi bilo strpnosti do drugače mislečih, razumevanja ter sprejemanja drugačnega videza, veroizpovedi, svet bi bil bolj povezan. Kajti vsi smo samo ljudje.

Kaj je tako dragocenega pri Slovencih? Prebirajte svoje pesnike, pisce nekdanjega časa, ki vam pripovedujejo. Pustite, da vam govorijo veliki umi vaše preteklosti, ki so del vas. A hkrati se odpirajte. 

In kaj menite o pomenu tradicije, o avtentičnosti posamezne države v globaliziranem svetu?
Veliko sem razmišljala o tem, a vsakič znova spoznam, da nam prav srečevanje drugačnosti, naj bo kulturno, versko ali duševno, prinaša spoznanje svojih posebnosti, edinstvenosti. Zagotovo je najpomembneje spoznati sebe. Kaj je tako dragocenega pri Slovencih? Prebirajte svoje pesnike, pisce nekdanjega časa, ki vam pripovedujejo. Pustite, da vam govorijo veliki umi vaše preteklosti, ki so del vas. A hkrati se odpirajte. Ko širše prepoznamo, kdo smo, kakšni smo, se zavemo svoje vrednosti. Resda se lahko primerjamo, vendar ko ustvarjamo možnosti mednarodne izmenjave, postane vse skupaj igralno polje.

A zgodovina kaže, da so se v vseh obdobjih človeštva bile vojne. Vojne za osvajanje drugih ozemelj, varovanje svojih meja. Res verjamete v drugačen svet, bolj povezan? Zgodovina nam ga ne potrjuje.
Res je, osvajalo se je ozemlja, vsiljevalo svoje ideje. A koliko ozemelj, prostora nam je še ostalo za osvajanje? Imamo pa brezmejni digitalni prostor. Morda je čas, da v tem prostoru delimo svoje ideje, pri tem imam v mislih tudi svetovno gospodarstvo, menim, da je take vrste vodstvo potrebno za osvajanje novih ozemelj v naših glavah, torej širšega razmišljanja, kaj je čigavo, in da smo vsi rojeni v isti svet, na skupni planet. Takšen prostor je potreben, da se mlado občinstvo lahko srečuje na enakovrednem ozemlju. Tudi če se izjalovijo politični nesporazumi in gledamo slike, ki nam jih mediji prikazujejo o svetu, to še ne pomeni, da so vsi ljudje slabi.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE