Ministrstvo za zdravje kakor vlada v celoti sta se pognala v boj proti kadilcem. Z vsemi topovi. To, da dražita cigarete, je še najmanj pomembno, kakor tudi, da sta kajenje prepovedala v gostinskih lokalih, avtomobilih, ob prisotnosti mladoletnih oseb in ne vem kje vse še. Bolj pomembno je, da do kadilcev nastopata skrajno sovražno v vseh jasnih in manj jasnih odtenkih, kot da so državni sovražnik številka 1. 

Ali zdravljenje alkoholika in z njim povezane bolezni stanejo manj kot zdravljenje kadilca? Ali lahko kadilec naredi sebi, svoji družini, predvsem pa potomcem kakor tudi bližnji okolici večje zlo kot alkoholik? 

Vsi vemo, kaj kajenje pomeni za zdravje, jasno, da je zelo škodljivo, ampak zakaj se z isto mero zavedanja in odgovornosti ne lotijo problema alkoholizma, za katerega z vsem znanjem in vedenjem, ki ga premorem, trdim, da je absolutno večje zdravstveno, družbeno, socialno in gospodarsko zlo. Zato, ker ju alkoholni lobiji učinkovito zaustavljajo. Ali zdravljenje alkoholika in z njim povezane bolezni stanejo manj kot zdravljenje kadilca? Če smo že pri denarju. In tukaj nedvoumno smo. Ali lahko kadilec naredi sebi, svoji družini, predvsem pa potomcem kakor tudi bližnji okolici večje zlo kot alkoholik? Lepo vas prosim. Je tukaj na tem mestu in na to temo sploh treba dodati še eno samo besedo? Ni. Vidite, ta perverznost, ta nepremišljenost, ki izvira bodisi iz nevednosti bodisi iz kapitalskih vzgibov (predvsem teh), sta nevzdržni. Vemo, za človeka jim je figo mar.  



Ostanimo pri zdravstvu. Čeprav sem se zadnjič zaobljubila, da zlepa ne bom več pisala o našem zdravstvu, to je predvsem o dogajanju v ljubljanskem Kliničnem centru, o Rajku Kendi, ki je postal zdaj po upokojitvi in za nagrado nekakšen svetovalec nekomu, o »njegovi« dvobojevalki Mariji Pfeifer, ki so jo pred dnevi ponovno potrdili za strokovno direktorico UKC Ljubljana, in niti ne vem, kaj se dogaja z nekdanjim »hišnikom«, tudi nekdanjim svetovalcem vodstva taistega centra, ki je bil nekaj časa v preiskavah, me je zbodlo poročilo računskega sodišča, ki je ugotovilo, da ministrstvo za zdravje od leta 1992 do junija 2016 ni bilo učinkovito v urejanju zdravstvenega varstva, tako pri organizaciji kot kadrovski politiki. Da poenostavim: v vseh teh letih ministrstvu za zdravje ni uspelo urediti evidence, ki bi vsebovala pregled števila javnih zavodov, podeljenih koncesij, zasebnih zdravstvenih enot itd. Torej, ministrstvo ne ve, koliko ima posameznih korpusov, očitno tudi ne, komu vse je v teh četrt stoletja podelilo koncesije, dovoljenja, kaj šele da bi vedelo, kje kdo dela, koliko njih dela, govorim o zaposlenih zdravstvenih delavcih v javnih zavodih in vzporedno povsod naokrog. O tem, o čemer mediji in tudi uporabniki zdravstvenih storitev govorimo ves čas. Vlada popolna anarhija, dasiravno nam z ministrstva konstantno razlagajo, da ni tako. Z računskega sodišča (ki je zdaj ministrstvu za zdravje naložilo izvedbo popravljalnih ukrepov) še povedo, da ne gre za to, da evidenc ne bi delali, so jih, ves čas, ampak nikoli dokončali, ali pač so menjali računalniški program, pa je nastala zmeda itd. Sramota! In verjamem, da je podobno tudi po drugih ministrstvih, kjer se menjavajo ministri hitreje od vlad, kjer se vrtijo državni sekretarji hitreje kot letni časi in če je klima mila, je aktualni minister v delovni pripravljenosti dve leti (če zdrži mandat štirih let), kajti prvo leto samo opazuje teren in kakopak zaposluje svoje hčere, sinove in pomembne prijatelje, četrto leto pa se osredotoča le še na volilno tekmo. 

Res je, da je življenje, čeprav kratko, mnogo več kot menjavanje vlad in ministrov. Ampak zdravje je eno samo in vsak dan. 

Naj bo dovolj o tej ničevosti. Zdravje je vse, kajneda? Ministrstvo za zdravje je zagotovo eden pomembnejših resorjev v državi. Ki kreira naše zdravje v dobršni meri. No, nekaj njega je tudi v in na nas samih. Res je, da je življenje, čeprav kratko, mnogo več kot menjavanje vlad in ministrov. Ampak zdravje je eno samo in vsak dan. Ali se zdravniki in aktualna ministrica vsaj tega zavedajo?