Tomislav Kuljiš

»Pravilni« pristopi k vzgoji delajo največ škode

Nerazrešena problematika prvih nekaj let našega življenja tiči globoko v nas kot ujet besen otrok, dokler ga ne odrešimo. Ti isti problemi se prenašajo, potrpežljivo, nepopustljivo, iz roda v rod in čakajo, da bo nekomu dovolj! Da se bo brezkompromisno ozrl vase, spoznal in pretrgal škodljive vzorce čustvovanja in delovanja. Tomislav Kuljiš, ustanovitelj centra Naravno starševstvo ter Centra za osebnostni razvoj, že deset let z ekipo dvajsetih sodelavcev deluje v Zagrebu, na Reki, v Beogradu in odslej tudi Ljubljani. Pripoveduje, kje so zanke, kjer naša življenja izgubljajo kakovost. Nocoj v Kristalni palači predava: Zakaj so prva leta najpomembnejša?

Vi trdite, da je vse, kar je problematičnega v odrasli dobi in kvari kakovost našega življenja, odraz problematičnih prvih nekaj let. Je to res?
Gre za dokaj novo paradigmo, ki se danes prebija v družbene pore. Zakaj, mislite, je Unicef rekel, da so prva tri leta najpomembnejša? Zakaj Svetovna zdravstvena organizacija toliko promovira to idejo? Če so prva tri leta otrokovega življenja problematična, ne bodo vplivala samo na naslednja tri leta, ampak bodo zaznamovala vse življenje.

Obstaja še drugi, implicitni spomin, ki je shranjen globlje, v našem telesu. Do njega pridemo, z njim komuniciramo s pomočjo povsem lahkih, a izrazito močnih tehnik. Tam se šele sproži pretok čustev. Tam privre na plan, kar smo tiščali dolgo, dolgo; žalost, jeza, bes! In nato sprostitev. 

Kako se lahko vse zapiše v nas v prvih treh ali petih letih, ko nimamo nobenega vpliva na svoje okolje, in posledice potem nosimo vse življenje?
Tak je načrt narave, nimamo kaj. (nasmeh) Ko gremo više v nevrofiziologijo otroka, kar je del našega izobraževanja v programu za terapevta osebnega razvoja, vidimo, kako se zgradba otroških možganov prilagaja vplivu iz okolja, v katerem živi v prvih letih. Kot doživlja svet takrat, ga bo doživljal preostanek življenja. Takrat se oblikujejo njegova pričakovanja, odzivanje in delovanje. Denimo, če mama otroku kar naprej prepoveduje: »Ne smeš tega. Ne dotikaj se tega. Umazan si, ne jej tako,« da ima ona mir, medtem ko zanj to pomeni raziskovanje sveta, bo tak človek v sebi na nezavedni ravni nosil polno omejitev in nezaupanja vase.


Žal odrasli prevečkrat nimamo pojma, kaj vse se z otrokom dogaja v tem zgodnjem, najobčutljivejšem obdobju. Kakšen paradoks.
Ja, na žalost je to večini še vedno nepoznano. V sredini 90. let je s pomočjo nevroznanstvenikov in strojev, ki so posneli možgane, postalo jasno, da je to, kar so že pred desetletji govorili terapevti, kot recimo psihoanalitik John Bowlby v svoji teoriji o navezanosti, resnica. Opozarjali so na pomembnost zgodnjega razvoja. Ko je še znanost to potrdila, pa se je preboj v ozaveščanje družbe začel. A vse skupaj gre zelo počasi, še vedno smo namreč pod vplivom koncepta, da je otrok, ko se rodi, nepopisan list papirja. Tako avtomatično preziramo njegove predispozicije, edinstvenost, avtentičnost. Ali bo razvil svoj potencial, je odvisno od odnosov s starši oziroma skrbniki, ki ga obkrožajo v prvih letih. Ti odnosi bodo izoblikovali njegovo nevrofiziologijo, anatomijo. V centru Naravno starševstvo delamo s starši predšolskih otrok, še bolje je, če pridejo že v nosečnosti, kajti kasneje vsak prizna, da bi te stvari moral spoznati, že preden se je odločil za otroka.

Ko zacelimo rano v sebi, se nas okoliščine, ki so nas prej iztirile, ne dotaknejo več. Torej, mož se še vedno lahko vede enako, vendar to ni več naš problem. Dejansko v sebi tega ne čutimo več kot problem, predelali smo. 

Staršem pomagate spoznavati, kaj se dogaja v ključnih prvih nekaj letih?
Mi nimamo metode, ne učimo jih. Prek predavanj, seminarjev in izkustvenih delavnic želimo, da starši spoznajo svojo resnico. Ne dajemo nasvetov, kaj bi morali delati, čeprav marsikdo pričakuje prav to. Pokažemo jim dejstva, kaj otrok pri svojem razvoju potrebuje in zakaj. Kaj se zgodi z njim, če to ima, in kaj, če tega nima. Vsi smo bili nekoč otroci in ko se povežemo s tem delom sebe, uvidimo, kako so delali z nami. Takrat postane jasno, kaj smo potrebovali, in isto potrebuje naš otrok. Spoznamo, kaj nam je bilo odvzeto, kakšne krivice so se nam zgodile, kako smo to doživljali in kako danes s tem živimo. Ko se ljudje v skupinah začenjajo spominjati in si o tem pripovedovati, so potrjena vsa znanstvena dognanja!


Odraslim, ki nosijo posledice nedostojnega otroštva, vračate upanje. Trdite, da nikoli ni prepozno za srečno otroštvo. Poveste kaj več o tem?
K nam prihajajo tudi odrasli – ne glede na to, ali so starši ali ne –, ki so se zmožni soočiti z dejstvom, da niso zadovoljni z določenimi svojimi stanji, vzorci vedenja, kar jih je pripeljalo do posledic, ki bi jih z delom na sebi radi spremenili. Ali nimajo vajeti lastnih reakcij ter čustev v svojih rokah ali pa ničesar več ne občutijo, so prazni, hladni. Nekateri se ne znajo postaviti zase, naj bo v zakonu, prijateljstvu, poslu. Lahko so pretirano prestrašeni, se sramujejo, so nezadovoljni. Radi bi postali psihološko močni in duševno bolj zdravi. Ampak ko se človek zaveda svojih težav, je to že prvi korak k odrešitvi. Treba se bo vrniti k izvoru, odrešiti problematiko najzgodnejšega otroštva, kar ni lahko! Mnogi raje vztrajajo v slabem, tega so navajeni, v slabem se počutijo kot doma. A jaz vedno pravim, ne silite ljudi, da se spremenijo. Daj človeku priložnost, potem pa ga pusti pri miru, spoštuj. Sprememba se mora roditi v njem, brez zunanje prisile. In tisti, ki se podajo naprej, ne morejo verjeti, kaj vse nosijo v sebi, ko se začnejo odpirati.

Bistvo starševstva je konkretni, stvarni, bližnji odnos z otrokom. Torej odnos starša, kakršen je. Bolje kot t. i. popolni starš po najboljši metodi je biti vsaj dovolj dober, a resničen starš, ki lahko naveže odnos s svojim otrokom, tudi če nima zmožnosti, da bi mu povsem ugodil. 

Kako izzovete, da se ljudje dotaknejo tistega najglobljega, leta ali desetletja skrbno zapakiranega nekje na dnu duše? Kako to prihaja ven?
Po nekaj minutah pogovora in opazovanja na terapiji s posameznikom prepoznam njegove korenine, kje se skrivajo problemi, kaj mu preti, ta zgodba torej postane konkretna in pred mano se razprostre človek v svoji celovitosti. Za tem znanjem seveda stojijo leta izobraževanja in izkušenj. Torej: s stališča našega ega domnevamo, da je naš eksplicitni spomin to, kar je v nas. A obstaja še drugi, implicitni spomin, ki je shranjen globlje, v našem telesu. Do njega pridemo, z njim komuniciramo s pomočjo povsem lahkih, a izrazito močnih tehnik. Tam se šele sproži pretok čustev. Tam privre na plan, kar smo tiščali dolgo, dolgo; žalost, jeza, bes! In nato sprostitev. S tem seveda vse naše težave niso rešene, gre namreč za večletni proces dela na sebi, a najprej je treba rano, ki je kot jama, odpreti, prezračiti, potem očistiti.

Ali po vaših izkušnjah ljudje, ko se dotaknejo globin in uvidijo malo več resničnosti, odhajajo iz zakonov, menjajo delovna mesta?
Ne nujno. Ko zacelimo rano v sebi, se nas okoliščine, ki so nas prej iztirile, ne dotaknejo več. Torej, mož se še vedno lahko vede enako, vendar to ni več naš problem. Dejansko v sebi tega ne čutimo več kot problem, predelali smo.


Vi polagate na srce, kako dobro bi bilo, da se ženska poda v materinstvo zrela in razrešena osebnostnih težav.
Zagotovo. Tako ne bo prenašala bremen na svojega otroka. Kajti otrok bi sicer dojel, da mora »popraviti« okvarjeno mamo. In s tem bi se zavrl njegov razvoj. Takemu otroku je odvzeto otroštvo. Kasneje na terapijah slišim, da je nekdo postal priden, neslišen, skoraj neviden, samo da mama ne bi bila več žalostna, nesrečna. Da ji ne bi bilo treba skrbeti zanj. Največji paradoks je, da mu tudi po vsem tem žrtvovanju mame ne uspe osrečiti. In to prenese v odraslost; raje bom neviden, priden, poslušen, samo da ne bom v breme. Da ne bom več kriv. Odreče se svojim potrebam, glasu svoje duše. A da ne bo pomote, tudi mama ni kriva, da je slabo. Sama bi želela biti bolje, a preprosto ne zmore. Tudi ona je bila nekoč otrok …

Je vsaka naša današnja težava vezana na drugo, preteklo? Ne more biti originalna?
Tudi kasneje v življenju lahko doživimo travmatična izkustva ali težje preizkušnje, ki niso vezane na otroštvo. A smo spet pri izhodišču: takšne okoliščine bomo videli in reševali povsem drugače, če bomo kot oseba imeli postavljene trdne in zdrave temelje. Saj poznate primere, ko kdo pri 40 reče, da ga je pri 19 zapustilo dekle, ki je bila ljubezen njegovega življenja, in je zato posegel po drogi, propadel. Še danes ne more v odnos. V resnici je lahko ta izkušnja prebudila bolečino nepovezanosti z mamo v zgodnjem obdobju in se je sistem odzval z zmožnostmi dveletnega nerazrešenega otroka namesto 19-letnika. Kdo drug bo enako izkušnjo predelal hitro in šel naprej.

Vedno so odgovorni starši, ne glede na to, kako »nemogoč« je otrok. Ne more biti drugačen, pri sedmih, osmih letih nima zmožnosti, da bi se sam spreminjal ali oblikoval. Nekdo ob njem mora biti zrel, tudi zanj. 

Kako pojasnite, da izkušnjo, ki jo omenjate, prenesemo na brata dvojčka, ki sta v istem času ustvarjala odnos z isto mamo? Eden torej pri 19 predela in gre naprej, drugi se zatakne, propada.
Absolutno moramo upoštevati edinstvenost otroka, omenil sem že, da se ne rodi kot nepopisan list. Različnih senzibilnosti smo, različnih sposobnosti, potreb in praga bolečine ter frustracije. Kar bo za enega normalno, bo drugega bolelo do obisti. Za enega bo mama dobra, za drugega ta ista mama ne bo dovolj dobra, potreboval bi boljšo, da bi bila zanj dovolj dobra. Ne glede na to, koliko mama misli in želi, da ima z obema otrokoma enako dober odnos, ga nima. Na enega se bo odzvala drugače, drugi ji bo šel malo bolj na živce in to bo otrok občutil. 

Če na primer mati dobi otroka, ki mu ni kos, čeprav je recimo obiskala vaše delavnice, kje je vzrok za to?
Vprašanje je, zakaj jo moti določena dimenzija ali vedenje otroka. Zakaj ji pokajo živci, čeprav ga ima zelo rada. Obstajajo mame, ki jih to, kar dela otrok, čisto nič ne moti. Kar jo moti, je namreč problem v njej. Ena od njenih ran je nemoč. Kot otrok ji je bilo večkrat nekaj zelo pomembno in se je na vse pretege trudila, da bi to dosegla, a ji ni uspelo. Jokala se je, drla, najbrž celo norela, a ni bila uslišana niti potolažena. Trideset let kasneje se ji rodi otrok, poskuša mu zamenjati plenico, otrok se premetava in ona izgubi nadzor nad sabo. Ne more si pomagati, v telesu se prebudi spomin na nerešeno iz otroštva, pade v jok, izgubi živce, začne se tresti.



Torej ne bo pomagala nobena metoda za vzgojo otroka, rešitve po vašem ni niti v najbolj priljubljenih knjigah za najboljši pristop k otroku?
Hvala za to vprašanje. Pomembno je poudariti, da je ravno nasprotno. Prav »pravilni« pristopi k vzgoji delajo največ škode. Takšno starševstvo je prevara, laž. Tu ni spontanosti, avtentičnosti, iskrenosti. Otrok v sebi kriči: »Daj, mama, bodi normalna, to nisi ti, ne čutim te!« Delati nekaj po zapisanih pravilih, ne da bi to izhajalo iz naše notranjosti, ne more obroditi sadov. Bistvo starševstva je konkretni, stvarni, bližnji odnos z otrokom. Torej odnos starša, kakršen je. Bolje kot t. i. popolni starš po najboljši metodi je biti vsaj dovolj dober, a resničen starš, ki lahko naveže odnos s svojim otrokom, tudi če nima zmožnosti, da bi mu povsem ugodil.

Povejte še kaj več o konkretnem odnosu. Če je mati slabo, ima slab dan, teden, otrok to čuti. To je stvarno.
Takšna ženska se ne bi smela pretvarjati, da je dobro, kajti dala bi mu signal, da to, kar otrok čuti, ni pravilno. Kasneje v življenju ne zaupa svojim občutkom. V takih okoliščinah je najbolje, če mu mama prizna, da je žalostna. Potrdi mu to, kar že sam ve. Drugo sporočilo zanj je: »Ti nisi nič kriv.« In tretje: »Tebi ni treba narediti nič, da bom jaz bolje. Sama bom to rešila.« Ko to sliši, je osvobojen, da je lahko samo otrok. Če ne dobi odpustka in se to ponavlja, mu preti nevarnost, da postane vseživljenjski »popravljalec«. In v svoje življenje vleče samo ljudi, ki jim je treba pomagati, jim biti bergla, ne da bi od njih kaj imel.
Na delavnicah rad povem, da bomo zagotovo vsi kdaj prizadeli svojega otroka in mu naredili kakšno krivico, in to je treba sprejeti. Treba pa se je zavedati in biti pri tem pošten, da otroka kasneje, pri 18 letih, ko bo imel težave, ne obtožujemo. Ne polagamo krivde za njegove probleme nanj, češ da je od nekdaj tak, da se z njim nikoli ni dalo. Pošteno je reči: »Otrok moj, nisi ti kriv. To je na meni, vse sem dala od sebe, a preprosto nisem zmogla bolje.« Da ta mladi človek spozna, da ni kriv. Tudi če je sam zašel v težave.

Ko otrok postane starš lastnemu staršu, je to zelo slabo. A se res dogaja. Tak otrok prenaša veliko breme in kasneje v življenju bo imel zagotovo težave, ki jih bo težko, a nujno reševati. 

Torej po vašem nikoli za nič ni kriv otrok?
Otrok je, kakršen je, ne more biti drugačen. Naj bo tak rojen ali tako oblikovan. A za nič od tega ni odgovoren. Vedno so odgovorni starši, ne glede na to, kako »nemogoč« je. Ne more biti drugačen, pri sedmih, osmih letih nima zmožnosti, da bi se sam spreminjal ali oblikoval. Nekdo ob njem mora biti zrel, tudi zanj. Šele kasneje, v fazi zrelosti, začenja sam prevzemati odgovornost zase in za svoje življenje.

Se pa dogaja, da prevzame odgovornost, da je on ta, ki je »zrel«, celo za svoje starše.
Ko otrok postane starš lastnemu staršu, je to zelo slabo. A se res dogaja. Tak otrok prenaša veliko breme in kasneje v življenju bo imel zagotovo težave, ki jih bo težko, a nujno reševati.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE