Nekateri moški so postavali pred vhodom, še preden se je bar odprl, ob zaprtju, polnih dvanajst ur nalivanja kasneje, pa so ga nejevoljno zapustili, pogosto po vseh štirih. Drugi so prihajali ob določenih urah, sedeli na določenih mestih in si z določenimi prijatelji nekaj časa pripovedovali zgodbice, ki so požele vedno enak odziv. Tretji so ždeli sami v kotu in sanjarili o bogve čem. Nekateri so bili nori, nekateri so bili hudobni in nekateri – o, tistih nekaj redkih biserov! – so bili priljudni, duhoviti in pripravljeni pomagati sočloveku. Do devetih zvečer so se nekateri utapljali v solzah zaradi zapravljenih priložnosti, izgubljenih žensk ali pokopanih upov. In medtem ko so hlipali, medtem ko sem jih čez barski pult držala za roko in jim prigovarjala »saj bo, saj bo,« so neslišno in povsem brez sramu scali ob šank.

Da bi se človek res soočil z avstralskim kultom moškega šovinizma, se mora prekopati skozi vseh dvesto let bele avstralske zgodovine ter pristati na obali »široke rjave zemlje« v družbi kopice kaznjencev, ki so prepričani, da se jim je zgodila salamenska krivica. No, pravzaprav je bil predel, kjer so pristali, relativno zelen in mikaven, tista široka rjava zadeva je prišla na vrsto kasneje. Življenje v koloniji sploh ni bilo lahko, toda fantje so se naučili držati skupaj in ko so odsedeli svoje, so se, če so še bili pri zdravju, podali v pretečo deželo za obzorjem in se skušali prebijati skozi pomilovanja vredno življenje. Bili so trdoživi in niso imeli več česa izgubiti. Vedno je bil pri roki alkohol, ko je bilo treba utopiti stisko. Do štiridesetih let devetnajstega stoletja se je naseljencem posvetilo, da na celini nekaj manjka – ovce in ženske. Prve so uvozili iz Španije – briljantna ideja, ki je Avstralijo postavila na gospodarski zemljevid sveta –, druge pa so pripeljali na ladjah iz angleških ubožnic in sirotišnic. Ker jih nikoli ni bilo dovolj za vse (žensk namreč), si lahko človek zelo nazorno predstavlja vročično prerivanje na syd­neyjskih pomolih, kadar so na ladjah pogumno priplula dekleta. Tak travmatični spolni spomin je težko izbrisati v enem samem stoletju, zato se ta kult obuja in ohranja pri življenju v vsaki pivnici v državi, še zlasti pa v avstralski divjini, kjer se ljudje še vedno sentimentalno oklepajo stereotipne podobe avstralskega moškega. V njegovi moderni manifestaciji z lupo iščeš trohico šarma – najdeš pa obilico predsodkov, nestrpnost, dolgočasnost in, bolj kot karkoli drugega, brutalnost. Njegovi užitki v življenju so omejeni na pretepe, streljanje in pitje. Zanj so kolegi vsi, ki niso makaronarji, kebabčarji, fetažeri, žabarji, jodlarji, angleške riti, črnuhi, črnuharji, črnavsi, pekinezerji, japanske bube in drugi poševnooki zlateničarji, čifuti, pedri, rdečkarji, drkači in, kakopak, češplje, piške ali babure.

Nekega večera mi je eden izmed prijaznejših rednih gostov v pivnici zašepetal: »Punca, malo bolj boš morala pazit nase, nekateri izmed teh tipov so te nominirali za naslednji primer posilstva v mestu. Ne bodi tako prijazna.«

Preplavil me je obup. Kaj sem naredila drugega, kot pa kdaj koga potrepljala po ramenu, občasno pomagala skozi vrata mrtvo pijanemu gostu ali potrpežljivo prisluhnila srce parajoči zgodbi o smoli v življenju? Prvič me je zares postalo strah.

* Se nadaljuje ...