Poniževanje v zasebnem in javnem

Pomanjkanje ljubezni ali gladiatorstvo

Zame je bila vedno uganka, kako se lahko ljudje počutijo počaščene zaradi poniževanja soljudi, je dejal že legendarni indijski mirovnik Mahatma Gandhi. Mi smo znane razmišljajoče Slovence, pisateljico, svetovalko in radijko Mileno Miklavčič, glasbenega avtorja in teologa Roka Terkaja ter psihologa Matica Munca, vprašali, kako razumejo intimno poniževanje, na katerem poleg zapovedane tekmovalnosti temeljijo resničnostni šovi, in kako je to povezano z dogajanjem v zasebnosti akterjev in gledalcev.

V devetdesetih letih preteklega stoletja čez lužo rojeni resničnostni šovi na televizijskih in danes tudi na drugih zaslonih so bili kljub zgražanju in kritikam vse od začetka množično gledani, še posebno okoli milenija. Globalni ameriški fenomen, ki se je razrasel tudi v Sloveniji, temelji na kar najbolj dramatičnem razgaljanju intime posameznikov, dobesedno ali v prenesenem pomenu. Tako lahko med drugim spremljamo spolne odnose, zmenkarije, popivanje do bruhanja, vulgarne verbalne izpade, medsebojno obračunavanje in v zadnjem času tudi do kože razkrito valujoče maščevje prepotenih in zariplih, strašansko predebelih ljudi, ki hujšajo nezdravo hitro.

Umazana, nečloveška izraba intime
Pri tem si mnogi zatiskajo oči pred dejstvom, da nekaj tisoč evrov na osebnem računu, kolikor običajno znašajo honorarji nastopajočih v resničnostnih šovih – praviloma medijsko neznanih oseb, ki tako tudi na hitro zaslovijo – težko odtehta posledice, ki jim jih prinese takšno izpostavljanje v javnosti. Za začetek si je treba naliti čistega vina, kdo od vpletenih v megalomanske projekte ima v resnici največ koristi. »Bilo je pred leti, ko so eno od serij Kmetije snemali tudi v naših koncih, na Mrzlem vrhu. Ljudje, tudi tisti, ki sem jih imela za kolikor toliko resne, so prihajali, ker so želeli to čudo božje videti od blizu. Znani komik – poznala sem ga, ker je bil moj gost na radiu – je pripeljal taščo in še nekaj sorodstva, midva pa sva, medtem ko so si oni ogledovali prizorišče zgodovinskega dogodka, ob kavi v dolini pokramljala. Takrat mi je dejal približno takole: 'Zato da v medijih špilam klovna, da se mi ljudje režijo, sem dobro plačan. Klovnovstvo imam izdelano v nulo, ker želim, da je plačilo dobro; ko odložim masko, pa je službe konec in grem domov kot čisto normalen človek. Ti pa, ki jih zvabijo v resničnostne šove, niso drugega kot kanonfuter, da organizatorji z njimi mastno služijo,« na pomembno razliko pokaže priljubljena svetovalka za partnerska in družinska razmerja Milena Miklavčič.



Matic Munc, psiholog: Glavno gonilo resničnostnih šovov nikoli ni bilo in ne bo pravičnost, temveč ustvarjanje konfliktov na podlagi nežne ali bolj grobe manipulacije.


Od čustvene zanemarjenosti do ekshibicionizma
»Prva Kmetija je bila sicer še nedolžna v primerjavi z resničnostnimi šovi, ki so sledili. Med tistimi, ki v njih sodelujejo danes, in onimi, ki jih gledajo, se je vzpostavil nekakšen sadomazo odnos. Prvi nimajo nič proti, če jih izrabljajo, drugi pa ob umazanih, nečloveških izrabah najbolj intimne intime – uživajo in se naslajajo. Žal mi je, da v tem sodelujejo tudi nekateri mediji, ki o dogajanju v zakulisju nenehno pisarijo v upanju, da bodo sadomazo bralci za piko na i segali tudi po njihovih trič-tračih, ki do konca razčlovečijo še tisto, kar je ostalo prikrito. Resničnostnih šovov ne gledam, a kljub temu marsikaj pride na moja ušesa. Pogosto se sprašujem, kaj človeka napelje k temu, da pred javnostjo razgrne svojo intimo. Do danes še nisem našla pravega odgovora. Je to čustvena zanemarjenost v resničnem življenju, odpiljenost, ko ti je vseeno, kaj se s teboj dogaja, neke vrste ekshibicionizem? Ali pa je vse skupaj le nekakšen užitek ob misli, da s svojimi dejanji lahko šokiraš gledalce?« Miklavčičeva še pove o domnevi, da so ljudje, ki se pustijo poniževati v šovih, tudi sami v osebnem krogu doživljali podobno, morda celo določene zlorabe.


Finančni interesi organizatorjev
Rok Terkaj, ustvarjalec na področju rapa in literature z diplomo teologa v žepu, razgaljanje duš in teles v resničnostnih šovih ter gledanje teh razume malce drugače: »Nekateri ljudje imajo preprosto težnjo po ekspoziciji, torej posebnem izpostavljanju, da jih ljudje vidijo. S tem načeloma ni nič narobe, vsak ima svoja nagnjenja in kdo sem jaz, da bi o tem sodil. Bi pa vsakomur, ki razmišlja o udeležbi v katerem izmed resničnostnih šovov, svetoval, naj se zaveda, da ti obstajajo zaradi finančnih interesov organizatorjev s težnjo po čim višji gledanosti, saj je ta seveda povezana s pokrovitelji oddaje. Visoka gledanost je odvisna od stopnje drame, šokov, zapletov, zato da kar najbolj pritegnejo gledalce. Udeleženci šovov kot igralci doživljajo zmage in poraze, za vsem stojijo režiserji, scenaristi, psihologi in drugi zaposleni, ki izberejo točno določene značaje ljudi, ki se v ustreznih okoliščinah odzivajo gledalcem všečno.«

!prekinitev!

Sama prepoznavnost ne prinese sreče
Javno izpostavljanje šibkosti posameznika ter psihični pritiski, ki vodijo v čustvene odzive od joka in jeze do krohotanja in posmehovanja, seveda privlačijo vesoljni publikum. Pa vendarle ima vse svoje meje, meni Terkaj, ki podrobnosti iz svoje zasebnosti zelo redko deli z oboževalci: »Nastopanje v takšnem šovu bi moralo biti zgolj pika na i. Torej, če imaš določeno vizijo, poslovni načrt, izdelek, denimo da bi se jaz pred dvajsetimi leti želel spromovirati kot mlad glasbenik, ki ima že narejen cede, bi to mogoče lahko bila dobra odskočna deska. Napaka pa je, če ljudje mislijo, da jim bo že sama prepoznavnost v javnosti prinesla srečo, ker jim ne bo. To, da greš v šov le zato, da bi bil slaven in priljubljen, se mi zdi neumno in kaže, da ti nekaj bistvenega v življenju manjka; kaj, mora ugotoviti vsak sam. Mogoče je oseba v otroštvu trpela zaradi pomanjkanja pozornosti staršev ali pa je pozneje imela kakšno težko izkušnjo, ki jo želi predelati pred očmi javnosti, ker si želi tako pridobiti razumevanje in sočutje. Nekdo, ki se pusti javno ne le hvaliti, ampak tudi poniževati, morda doživlja neke vrste katarzo oziroma ga dogajanje spodbudi, da postane bolj iskren do sebe. Po drugi strani bo mogoče moral zaradi takšnih in drugačnih negativnih posledic nujno obiskati psihiatra ali psihologa.«

Koncept gladiatorstva
Po Terkajevem prepričanju je za to, koliko se bo javno izpostavil in kakšno pogodbo v zvezi s tem bo podpisal, odgovoren vsak posameznik: »Šov je šov in 'show must go on', pravijo tudi Queeni (Queen, kultna glasbena skupina, op. a.). Kdor takšne oddaje gleda oziroma mu je posebno blizu voajerstvo, naj jih pač gleda. Dejstvo je, da vse zanimajo skrivnosti drugih ljudi. Pri vsem skupaj gre tudi za starorimski koncept gladiatorstva oziroma smernico 'kruha in iger'. Gledalci do določenih udeležencev čutijo simpatije, drugi so jim zoprni in potem navijajo za svoje favorite. S tem, ko glasuješ zanje, tudi sam konkretno prispevaš denar za šov, hkrati pa upaš, da boš dobitnik nagradne igre. Si tudi sam v t. i. antični areni? Vsekakor gre za močne vzvode, ki očitno vedno znova delujejo.«



Milena Miklavčič, svetovalka: Med tistimi, ki sodelujejo v resničnostnih šovih, in onimi, ki jih gledajo, se je vzpostavil nekakšen sadomazo odnos.

Balonček poči, sledi razočaranje
Po besedah prekaljenega psihologa Matica Munca, ki je pred dobrimi dvanajstimi leti tudi sam sodeloval pri izbiri kandidatov za enega od resničnostnih šovov, ni enoznačnega razloga, zakaj si ljudje želijo biti del takšnih režiranih zgodb. »En del se jih za to zagotovo odloči zaradi finančnih koristi, saj gre za možnost precej hitrega zaslužka, tudi poslovno priložnost. Ti ljudje vstopajo v šov zelo pragmatično in so običajno precej stabilne osebe. Nekateri niti nimajo namena zmagati, temveč si želijo tako zgolj pridobiti dovolj medijskih in drugih pomembnih kontaktov. Druga skupina udeležencev je drugačna, lahko bi jih dali v bazen tistih, ki najbolj hlepijo po pozornosti. Načeloma zato, ker so imeli ali še imajo premalo ljubezni – ali v odnosu s člani primarne družine ali v partnerskem razmerju ali pa partnerja niti nimajo. Zaradi naštetega si tako zelo želijo doseči, da bi jih imeli ljudje radi, pa čeprav neznanci,« razloži Munc in zavzeto nadaljuje razlago: »Potem se naredi tisti nevarni balonček, ko nenadoma postaneš oseba, ki jo ljudje na videz poznajo in s teboj komunicirajo, a si hkrati podvržen velikim psihološkim pritiskom. Vedno obstaja tudi določen odstotek gledalcev t. i. resničnostnih zabav, ki začno v nastopajočega projicirati lastno negotovost in se identificirati z njim. Posledično zanj, ki se je upal izpostaviti, glasno navijajo in zato potrditev sicer dobi, a žal je precej plehka. Potem ko balonček poči, namreč sledi hudo razočaranje. Mnogi se ne zavedajo, da glavno gonilo resničnostnih šovov nikoli ni bilo in ne bo pravičnost, temveč ustvarjanje konfliktov na podlagi nežne ali bolj grobe manipulacije. Vse vodi do zmagovalca, ki si ga najbolj želi organizator, saj v njem vidi nekoga, ki ga je mogoče najbolje tržno izkoristiti.«

!prekinitev!

Več kot polovica 
z negativnimi posledicami
Po Munčevih izkušnjah obstaja še kategorija udeležencev šova, ki jim je, kot jih duhovito opredeli, v življenju neskončno dolgčas: »Takšni si rečejo: 'Hja, zakaj pa ne?! Imejmo se malo fino.' Vse skupaj jemljejo precej zlahka, lenobno. Morda jih izzovejo prijatelji: 'Ah, saj si ne upaš!' Spominjam se fanta, ki smo ga pred leti uvrstili v skupino tekmovalcev, pa čeprav v njem ni bilo tekmovalnosti. Srečal sem ga pred kratkim in lahko trdim, da nima nobenih slabih posledic zaradi nastopanja v šovu. To se mu je zdelo podobno doživetje, kot bi se odpravil na štop do Pariza, torej zgolj nekakšen izziv, avantura. Po oceni prek palca bi lahko rekel, da ima sicer več kot polovica tekmovalcev v resničnostnih šovih, potem ko se ti končajo in so vrženi nazaj v resnično življenje, negativne posledice. Za režirane oddaje žal pogosto iščejo osebnostno nestabilne ali malce prismuknjene ljudi prav zato, ker zagotavljajo odlično gledanost. Organizatorji izbirajo tudi ljudi z roba in predstavnike skupnosti LGBT, kar se mi zdi pomembno.«



Rok Terkaj, raper in teolog: Nekdo, ki se pusti javno ne le hvaliti, ampak tudi poniževati, morda doživlja neke vrste katarzo oziroma ga dogajanje spodbudi, da postane bolj iskren do sebe.    

     
Izbiranje manjšega zla
Glede večne dileme, ali je primerno, da otroci gledajo resničnostne šove, Munc nima natančno izdelanega mnenja, saj že gledanje televizije na splošno odsvetuje, pa vendar vidi smer, kako izbrati manjše zlo: »Pred leti sem sicer za lastno veselje spremljal različne oddaje teh vrst in lahko rečem, da je razlika, ali gledaš Slovenijo ima talent ali Big brotherja. Zadnji nima smisla, saj gre le za ljudi, ki nekje zaprti visijo skupaj in izvajajo neumne naloge, se pričkajo in izražajo bolj ali manj trapasta stališča, medtem ko je prvoomenjena oddaja ali denimo Gostilna išče šefa le bolj osredotočena na točno določeno znanje, veščino oziroma nadarjenost.«
Ljudje pa se v vsakem primeru prepogosto ne zavedamo – vse dokler nas življenje ne izuči – da je vsesplošno, naivno razdajanje svojih intimnih doživetij in iskrenega čustvovanja škodljivo početje. Naš sogovornik najde izvrstno prispodobo: »Kadar so intimnosti spuščene v javnost, je to podobno temu, kot bi midva na strehi hiše raztrgala blazino. Razpršeno perje ne bo šlo nikoli več nazaj v blazino, prav tako pa ne bova vedela, kje natančno bo pristalo in kakšen bo odziv nanj. Na drugi strani so sprejemniki, ljudje z različno motivacijo. Občutek, da boste po razkritju nečesa iskrenega intimnega dosegli le nekaj dobrega, je lažen. Ob vsakem javnem razkritju intime se pojavi najmanj odstotek ljudi, ki tega ne odobrava in te zato napada. Kdor se denimo izpove, da je bil pri dvajsetih odvisnik in je včasih tudi kaj ukradel, a danes živi pošteno, bo sicer pri mnogih lepo sprejet, a določen del ljudi ga bo do konca življenja videl le kot slabo osebo. Torej, na deset sporočil pohvale je le eno negativno lahko dovolj grenko, da pokvari splošen vtis. Vsak, ki se vrže v zobe medijev, mora vedeti, da nikoli ne bo imel stoodstotne podpore.«


Opravljanje dobi krila
Bizarno dejstvo, da ljudje najraje spremljamo, beremo in gledamo, ko je nekdo kritiziran, ponižan, osramočen, Munca niti najmanj ne preseneča: »Moramo vedeti, da se izjemno veliko ljudi dolgočasi, ker se jim ne da ukvarjati s svojim življenjem, in za razvedrilo gledajo resničnostne šove. Le zato, da jim mine čas. Po drugi strani smo vsi takšni, da radi kukamo v tuja življenja ter se naslajamo nad napakami, zdrsi drugih, ker nam to daje občutek, da smo mi boljši. Ne smemo zanemariti zelo močne potrebe človeka po tem, da tračari. Potrjeno vemo, da je opravljanje eden izmed temeljnih delov naše komunikacije in plemenske strukture, pa čeprav vemo, da gre za informacije, ki ponavadi niso popolnoma točne ali so celo lažne. Ob ogledu resničnostnega šova dobi opravljanje krila, saj se lahko ves dan pogovarjaš o tem, kaj je neka oseba naredila in kje je pisalo o tem. Zagotovo gre za nekakšno oddaljevanje od doživljanja prave sreče, lažjo, a ne pravo pot. Veliko teže je, če resničnost kuješ sam, se z vsemi čuti, umom in srcem posvečaš razmišljanju o svoji vlogi v svetu ter nekaj ustvarjaš, kot če resničnost iščeš drugje.«

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE