Vsako peto žensko vsaj enkrat v življenju doleti vnetje urinarnega trakta. Prepoznamo ga po pekočem občutku med uriniranjem in bolečinah v predelu mehurja. Vnetje povzroča bakterija Escherichia coli (v nadaljevanju E. coli), ki je sicer normalno prisotna v našem črevesju in posledično tudi v blatu. Pri približno četrtini se vnetja ponavljajo. Med vzroki so določen letni čas oziroma zunanji dejavniki drugotnega pomena, zatrjuje prof. dr. Bojana Beović: »Bakterije, ki povzročajo vnetje sečil, so občasno res nekoliko bolj virolentne oziroma bolj aktivne in agresivne kot običajno, a pravil in povezav z dejavniki iz okolja pri tem ni.« 


Katere ženske so ogrožene?

Po besedah prof. dr. Beovićeve so za okužbo najbolj dovzetne mlade spolno aktivne ženske in tiste, ki imajo spolne odnose redkeje: »Vzrok je predvsem anatomski. Ženska sečnica je v povprečju dolga le do pet centimetrov, zaradi česar je pot do mehurja precej kratka, ustje sečnice pa leži blizu nožnice in danke. Zaradi kratke poti mikroorganizmi zlahka vstopijo v mehur in se tam razmnožujejo. Pri ženskah z daljšimi intervali med spolnimi odnosi se tedaj nabere v sečnici veliko bakterij in moški jih s prenetracijo potisne v mehur. Bolj ogrožene so tudi ženske v menopavzi, saj pomanjkanje estrogena vpliva na tanjšanje sluznice sečnice in mehurja.« Strokovnjaki priporočajo mladim ženskam s težavami po spolnem odnosu takojšnje praznjenje mehurja, saj z urinom odplaknejo tudi vnešene bakterije.



Pri moških drugačna pot

»Pri moških se okužba iz sečnice najprej razširi na prostato in šele nato napreduje v mehur, zato je pot daljša. Bakterija E. coli, ki zaide v sečnico in mehur, se lahko naseli po celotni trebušni votlini in v redkejših primerih se povzpne in povzroči tudi vnetje ledvičnih čašic. Bakterijo je najbolje čim prej uničiti z antibiotiki. Simptomatsko zdravljenje se namreč ni izkazalo za dovolj učinkovito. Pri zdravljenju z antibiotiki je pomembno, da ga ne končamo prehitro ali da zdravil ne jemljemo samoiniciativno, saj lahko s tem vnetje še poslabšamo oziroma vplivamo tudi na odpornost bakterij in slabšo učinkovitost antibiotikov,« opozarja prof. dr. Beovićeva. Svetuje, da boleče in pekoče simptome lajšamo s sredstvi proti bolečinam in zadostno hidracijo, ki razredči in odplakne veliko bakterij, medtem ko različni pripravki iz brusnic in podobno pomagajo zlasti pri hidraciji in redčenju bakterij, zanašati pa se nanje ne gre: »Tudi čaj ursi največkrat ne zadostuje za kaj več kot za začasno redčenje bakterij.«


Poleg zadostnega uživanja zdravih tekočin, najbolje vode in nesladkanega čaja, je priporočljivo telo hidrirati tudi od zunaj. Pri blagem vnetju mehurja pri ženskah vseh starosti preverjeno pomaga preprosta parna kopel. V malo večjem loncu zavremo vodo in vanjo stresemo posušene cvetove kamilice ali žajbelj. Sedemo na rob nizkega kavča ali stola tako, da razgaljeno spolovilo neposredno izpostavimo pari, dokler ne začutimo olajšanja. Bodimo previdne, da se ne opečemo! Ko se tekočina zadosti ohladi, a je še vedno topla, vanjo namočimo nekaj bombažnih vatk in nežno potapkajmo spolovilo – obvezno od spredaj proti zadnjični odprtini.


Ključna je naravna odpornost

Tako kot pri vsakem vnetju je ključno vprašanje tudi posameznikova naravna odpornost. Ta namreč ščiti pred vstopom mikroorganizmov v sečnico in kadar smo manj odporni, se sluznica v mehurju pred bakterijami ne more učinkovito ubraniti, zato se laže prebijejo do mehurja in tam povzročijo hujše vnetje. To se dogaja zlasti pri starostnikih, bolnikih s sladkorno boleznijo, avtoimunskimi boleznimi in pri okuženih z virusom HIV.


Nosečnice, pozor!

»Za vnetja so lahko dovzetnejši tudi ljudje z anatomskimi anomalijami v zgradbi sistema sečil, zaradi česar jim urin zastaja. Pri otrocih lahko ob odvajanju potuje navzdol namesto navzgor, pri starejših moških s povečano prostato pa iz mehurja v ledvice,« razloži prof. dr. Beovićeva in opredeli, kdaj je treba poiskati strokovno pomoč: »Pri sicer zdravih mladih ženskah tudi pri ponavljajočih se vnetjih obisk specialista ni potreben. Nasprotno pa osebni zdravnik največkrat napoti moške k urologu že pri prvem vnetju, saj se lahko vzroki skrivajo v zgradbi sečil. K urologu običajno napoti tudi osebe, pri katerih domneva, da bi bilo lahko vnetje posledica drugih bolezni. Za ugotavljanje urinske infekcije, ki običajno ne povzroča zapletov in ne ogroža življenja, zadostuje običajna laboratorijska preiskava svežega urina.« Zdravniki namenjajo več pozornosti nosečnicam, saj okužbe pri njih potekajo bolj zapleteno in so lahko nevarne tudi za plod. Prav zato morajo redno hoditi na preglede urina in se ob morebitni okužbi takoj začeti zdraviti.