IKONE

Ona se je zoperstavila policiji, ko je ta prisilno pregledovala ženske za spolne bolezni

Josephine Butler je bila pogumna ženska, ki se je borila za družbo, ki bi bila pravičnejša do žensk. Dosegla je razveljavitev tedanjega zakona o nalezljivih boleznih.
Fotografija: Josephine Butler si je prizadevala zagotoviti boljši svet za ženske. Foto: Javna last
Odpri galerijo
Josephine Butler si je prizadevala zagotoviti boljši svet za ženske. Foto: Javna last

Josephine Butler je bila navdihujoča Angležinja, ki si je vztrajno prizadevala zagotoviti boljši svet za ženske. Imela je dober vpogled v stiske prostitutk in drugih žensk ter je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi jim zagotovila več pravic. Pri svojem delovanju je bila deležna brezpogojne podpore svojega ljubečega moža, zakonca pa je najbolj zaznamovala smrt njune hčerke, ki je umrla pri rosnih šestih letih.

Za sabo imela le nekaj let formalnega izobraževanja

Rodila se je 13. aprila 1828 v angleškem Millfieldu, Northumberland. Njena mama je bila Hannah Annett, oče pa John Gray, kmetijski reformator in eden pomembnejših liberalcev tistega časa. Josephine je skupaj s starši in sorojenci odraščala v veliki podeželski hiši v Dilstonu v Northumberlandu. Starši so otrokom nudili vso svojo ljubezen, dopuščali pa so jim tudi veliko svobode. Družina je pripadala Anglikanski cerkvi in je aktivno nasprotovala suženjstvu.

Družina je imela tudi pse in ponije, vsi člani pa so bili spretni v jahanju. Sorojenci so bili zelo povezani med sabo in tudi v odrasli dobi so jih povezovali pristni medsebojni odnosi. Vsi so se na take ali drugačne načine vključevali v človekoljubne aktivnosti. V družini so dajali velik poudarek tudi glasbi in posledično je Josephine postala zagreta pianistka.

Josephine je bila deležna šolanja na domu, za sabo pa je imela le nekaj let formalnega izobraževanja, saj so imele ženske na tem področju včasih le malo možnosti. Vseeno se je kasneje v življenju uspešno posvečala pisanju knjig, dobro pa je govorila tudi francosko in italijansko. Bila je tudi zelo verna.

Z možem sta si bila v veliko medsebojno oporo

Ko je dopolnila 22 let, je srečala Georgea Butlerja, ki je bil devet let starejši od nje in je bil na univerzi Durham zaposlen kot predavatelj klasične literature. Kasneje je začel delati v Oxfordu, kamor se je tudi preselil, v prostem času pa se je rad posvečal aktivnostim na prostem, še posebej ribolovu.

George je takoj izrazil zanimanje za Josephine in ji začel pošiljati ljubezenske pesmi, ona pa je bila na začetku do njega bolj zadržana in se je zanj ogrela šele kasneje. Zelo jo je pritegnila njegova akademska izobraženost in on ji je ponudil mentorstvo, da se je izurila v naprednem branju.

Ustvarila sta lep in srečen partnerski odnos, pri čemer sta si bila v veliko medsebojno oporo. V časih, ko so bile ženske v svetu, ki so ga krojili moški, v podrejenem položaju, je George na Josephine gledal kot na svojo enakovredno sopotnico skozi življenje. George je kasneje postal podravnatelj deške šole Cheltenham College in visokošolski učitelj.

Poročila sta se leta 1852, istega leta pa se jima je rodil sin George. Kasneje sta postala starša še sinovoma Stanleyu in Charlieju, na koncu pa je njun zakon okronala še hči Eva. Ta je sicer umrla pri rosnih šestih letih, ko je leta 1864 padla z najvišjega nadstropja njihove hiše. Tragičen dogodek je zakonca pomembno zaznamoval in za njo sta dolgo žalovala.

PREBERITE ŠE -> Izjemna Poljakinja: Med holokavstom tvegala življenje in reševala judovske otroke

Prostitutke je vzela pod svojo streho in jim pomagala po najboljših močeh

Verjetno je prav žalovanje za izgubljeno hčerko spodbudilo Josephine, da se je začela usmerjati v pomoč drugim. Leta 1866 sta se z Georgeom preselila v Liverpool, kjer je ona začela delati z ženskami, ki so se znašle v slabih življenjskih razmerah, med njimi pa so prevladovale prostitutke. Butlerjeva si je prizadevala, da bi jim zagotovila več pravic in jim našla boljše delo, najbolj bolne med njimi pa je vzela v oskrbo pod lastno streho in jim pomagala po najboljših močeh.

Ko jih je bolje spoznala in se zbližala z njimi, so ji te povedale, v kakšni stiski so se znašle, saj je tedanji zakon o nalezljivih boleznih policistom dovoljeval, da so lahko pridržali vsako žensko, ki je bila osumljena prostitucije in bi lahko imela spolne bolezni. Dovoljeno jim je bilo, da so jo pod prisilo notranje pregledali s spekulumom. Če je ženska pregled zavrnila, so jo lahko zaprli, če pa so odkrili, da ima katero od spolnih bolezni, so jo pridržali v bolnišnici.

Butlerjeva se je zgražala nad tem, saj je bilo dejanje do žensk zelo ponižujoče, in ga označila za neke vrste posilstvo. Tarča takega pregleda je bila lahko katera koli ženska – če je bila le osumljena prostitucije. Kljub temu da so imeli spolne bolezni tudi moški, ti niso bili nikoli žrtve takih postopkov.

Prizadevala si je za razveljavitev zakona o nalezljivih boleznih

Na podlagi tega je leta 1869 začela vodenje kampanje, s katero bi se policiji prepovedale tovrstne pristojnosti. Tako je postala sekretarka Nacionalnega združenja žensk za razveljavitev zakona o nalezljivih boleznih. S tem je tvegala tudi svoj ugled, saj je bila ta tema včasih tabu, ona pa je bila kot ena redkih oseb o tem pripravljena javno spregovoriti; za povrh pa je bila še ženska.

Čeprav je imela pri svojih prizadevanjih veliko privržencev, pa je bila pri tem deležna tudi neodobravanja s strani nasprotnikov. Ti so nekoč celo sežgali hlev, v katerem je predavala na to temo. Njena kampanja je trajala kar 15 let, vendar pa je na koncu le dosegla razveljavitev omenjenega zakona.

Sicer pa je prostitutkam pomagala tudi tako, da je ustanavljala zavetišča zanje in se borila za druge njihove pravice. Spregovorila je tudi o tedaj naraščajoči problematiki mladoletne prostitucije. Leta 1885 se je vključila v kampanjo proti otroški prostituciji v Londonu in s svojim prispevkom dosegla, da se je starostna meja za privolitev zvišala s 13 na 16 let.

PREBERITE ŠE -> Navdihujoče življenje legendarne Majde Sepe: Bila je ljubezen na prvi pogled

Smrt moža jo je pahnila v dolgotrajno žalovanje

Leta 1866 je postala predsednica Sveta severne Anglije za visokošolsko izobraževanje žensk in pomagala pri vzpostavitvi predavanj na univerzi na omenjenem območju. Zavzemala se je za to, da bi bile ženske na vseh področjih družbenega udejstvovanja deležne večjega spoštovanja. Mož jo je pri vseh kampanjah javno podpiral, kar je sicer občasno škodovalo njegovi karieri.

V 70. letih 19. stoletja je organizirala tudi predavanja za mlade moške, pri čemer jih je poučila o nevarnostih nenadzorovane spolnosti. V Angliji in drugod po Evropi je vodila kampanjo proti trgovini z belimi sužnji. Nasprotovala je trgovini z ljudmi v Belgiji in dosegla, da so bili trgovci z ljudmi kaznovani. Razkrila je tudi trgovino z mladimi dekleti, ki se je odvijala v Angliji in Belgiji. Borila se je tudi za to, da bi ženske dobile volilno pravico.

Od leta 1874 dalje je redno potovala v različna evropska mesta, še posebej v Pariz, Ženevo in Bruselj. Pri tem je izpodbijala dejavnosti policistov, ki so bili zadolženi za urejanje prostitucije. Nasprotovala je tudi odkritemu vpletanju mestnih svetov v izdajanje dovoljenj prostitutkam.

Leta 1890 je George po dolgotrajni bolezni umrl in Josephine je ta dogodek zelo pretresel ter jo pahnil v dolgotrajno žalovanje. Po njegovi smrti je začela pisati njegovo biografijo, v kateri je razkrila tudi delčke svojega življenja. Sicer pa je kot vdova čas preživljala s sinovi in njihovimi družinami, posvečala pa se je tudi pisanju in vodila nove kampanje. Njena življenjska pot se je zaključila 30. decembra 1906 v Woolerju v Northumberlandu.

Preberite še:

V prodaji

Ne spreglejte