Drugi primer pogostega zloma je povezan z oslabljeno kostjo v hrbtenici, ki ne zdrži več teže zgornjega dela telesa in se nenadoma sesede. Taki kompresijski zlomi prinesejo tudi kronično bolečino, znižanje telesne višine in sključeno držo.


Osteoblasti in osteoklasti

Za koga pomeni osteoporoza največje tveganje? Ženskam v menopavzi, ki »prisegajo« na sedentarni slog življenja, v mladosti niso kaj prida telovadile, uživale dovolj kalcija in dobile zadostne količine vitamina D. Tudi kajenje ne pomaga. Da bi razumeli, kako starost, spol, gibanje, hormoni in prehrana vplivajo na nastanek osteoporoze, pa je najprej treba razumeti, kako ti dejavniki tveganja učinkujejo na dve glavni vrsti celic, ki sestavljajo naše kosti: osteoblaste in osteoklaste.

Harvardski profesor dr. Daniel E. Lieberman, ki poučuje evolucijsko biologijo in vodi laboratorij za skeletno biologijo, razloži, da so osteoblasti celice, ki gradijo novo kostno tkivo, osteoklasti pa razgrajujejo in odstranjujejo staro kostno tkivo; potrebujemo oboje: »Kadar kost raste normalno, so osteoblasti bolj aktivni od osteoklastov (sicer kosti ne bi postale debelejše). Toda s staranjem, ko se rast okostja upočasni ali konča, osteoblasti ustvarjajo manj kostnega tkiva in vedno več časa namenijo reguliranju kostne obnove. Med tem procesom osteoblasti najprej signalizirajo osteoklastom, naj na določenem mestu razgradijo kostno tkivo, nato pa osteoblasti zapolnijo luknjo z novim, zdravim tkivom. V normalnih razmerah osteoblasti ustvarijo približno toliko kostnega tkiva, kot ga osteoklasti odstranijo. Osteoporoza pa se razvije, ko delovanje osteklastov preseže delovanje osteoblastov. Zaradi takih neravnovesij se začnejo kosti tanjšati in postanejo bolj porozne, kar je resna težava v gobastem kostnem tkivu, ki zapolnjuje nekatere kosti, kot so vretenca.«



Neravnovesje slabi

Takšno kostno tkivo je sestavljeno iz množice drobnih, lahkih mostičkov (trabekul). Rastoči skelet jih ustvari milijone, a ko se neha razvijati, z njimi »izpuhti« tudi sposobnost izdelovanja novih. »Ko osteoklast s pretirano vnemo odstrani ali poškoduje mostiček gobaste kostnine, ta nikoli več ne zraste oziroma se ne obnovi. Mostiček za mostičkom trajno oslabi kost, dokler nekega dne njen varnostni faktor ne postane prenizek in kost se zlomi. V tej luči je osteoporoza v bistvu bolezen, ki jo povzročata prekomerna resorpcija kostnega tkiva s strani osteoklastov in premajhna depozicija kosti s strani osteoblastov,« zapiše v delu Zgodba človeškega telesa. A kaj je dejanska posledica tega neskladja? S staranjem povzroči, da kosti postanejo krhke in se zlomijo. Eden najbolj bistvenih s starostjo povezanih dejavnikov, ki povzročijo neravnovesje – povišana dejavnost osteoklastov v primerjavi z osteoblasti – pa je nezadostna količina estrogena.


Usodni estrogen

Njegova naloga je, da »prižge« osteoblaste, da začnejo proizvajati kostno tkivo, in »ugasne« osteoklaste, da nehajo odstranjevati kosti. A v menopavzi začne raven estrogena ženskam upadati, kar še ogrozi to dvojno delovanje. Osteoblasti se polenijo, osteoklasti pa pospešijo svoje delovanje, kar pripelje do hitre izgube kostne mase. Nadomestna estrogenska terapija v menopavzi prinaša tudi upočasnitev ali celo zaustavitev izgube kostne mase. Moški iz težav nikakor niso izvzeti, a nedvomno jih manj zadevajo; testosteron namreč pretvorijo v estrogen znotraj svojih kosti. A ko se starajo, testosteron upada, kar pomeni hkrati manj estrogena. Večje število zlomov kosti je tudi zanje nevarno.



Spodbujajmo mlada dekleta

Ženske po menopavzi bodo vedno tiste, ki so, ko govorimo o osteoporozi, najbolj ogrožene. Še več: »Osteoporoza je zelo razširjen primer disevolucije,« trdi Lieberman, »kajti dokler ne bomo ljudi, zlasti mladih deklet, uspešneje spodbujali k večji telesni aktivnosti in uživanju več s kalcijem bogate hrane, se bomo še naprej neizogibno soočali z vedno večjim razmahom te nepotrebne, izčrpavajoče in drage bolezni.«