Rada svetujem tudi v angleščini, saj je mnogo partnerjev tujcev, pa je skupni jezik angleščina, ki jo sicer običajno govorijo med seboj. Seveda pa je razlika v tem, ali je angleščina za oba tuji jezik in se včasih ne znata ustrezno izraziti v lastnih mislih in občutenjih, ali pa je za enega materni jezik angleščina, za drugega pa slovenščina, in se kdaj lovimo o točnem pomenu izrazov, s katerimi bi želeli natančno opisati dogajanje v srčku in odnosu.

To je velik izziv

Opažam, da je fizična oddaljenost med posameznikoma, ki se imata rada in si želita biti skupaj kot par, res velikanski izziv. Saj so že naši dedki in babice dejali, da je daleč od srca, kar je daleč od oči, in to sčasoma lahko začne veljati, če par pusti, da odnos začne razpadati, in se ne trudita negovati medsebojne naklonjenosti po internetnih povezavah. Že tako je težko komunicirati, slišati v sporočilih drug drugega in iskati skupne dogovore, ko sedita v istem prostoru za eno mizo in se lahko gledata v oči. No, pa si predstavljajte, da je en partner v Ilirski Bistrici, drugi pa v Dublinu. Ali pa eden v Ljubljani, drugi v Mehiki.



Zveze na daljavo so resnično polne izzivov, a o tem ne govorimo veliko. Sama spremljam od blizu njihove stiske, strahove, tihe dvome, nezaupanje in vsa druga čustvena vprašanja, ki hočeš nočeš prihajajo na površje, ko je par oddaljen.

Zjutraj in zvečer

Ja, imata dogovor, da se vsako jutro slišita in si zaželita lep dan, zvečer pa se pomenita, kaj se jima je dogajalo čez dan. Taka navada je lahko zelo primerna in ohranja komunikacijo in odnos na visoki ravni, saj se oba enako močno trudita in si namensko vzameta čas za pomenek s pomočjo kamer računalnikov ali telefonov. Ostajata povezana glede vsakodnevnih dogodkov in si tako izkazujeta pozornost in posvečata čas.



Včasih se mi zdi, da spletno povezan in oddaljen par bolje pelje odnos kot mnogi, ki živijo skupaj na nekaj kvadratnih metrih skupnega gospodinjstva. »Oddaljenci« se zavedajo, da se bodo kaj hitro zapletli v zanke nezaupanja, če ne bodo sproti reševali svojih vprašanj in dilem, ter iskali dlako v jajcu z vedno bolj ohlapno komunikacijo, ki lahko sčasoma zvodeni v občasne pogovore, ti pa seveda ohlajajo odnos.

Zveze na daljavo so povezane z veliko izzivi in so napor za oba. Opazujem para, ki po mojih navodilih že zrahljan odnos utrjujeta z izpolnjevanjem sprejetih dogovorov, ravno glede rednega klepetanja in izkazovanja ljubezni in pozornosti. Trudita se, usklajujeta časovne pasove in se pozno v noč povezujeta, ker jima je mar in se zavedata, da ne bo ustreznega zdravega partnerskega odnosa, ki ga zahteva fizična oddaljenost, če ne bosta šla vsak iz svoje cone udobja.



Kaj pa oddaljena spolnost?

Posebno poglavje je spolnega oziroma intimnega značaja, saj pari celo po nekaj mesecev niso skupaj in se začnejo pogrešati tudi na fiziološki ravni, torej spolni. Tisti bolj svobodomiselni se samozadovoljujejo drug pred drugim in se tako potešijo, dokler si ne skočijo iz virtualnega objema v resničnega. Zakaj pa ne? Sama vedno pravim, da tabuji sodijo v ropotarnico preteklosti. In biti spolno potešen je vitalnega pomena za organizem, za posameznika in seveda za njun odnos. Sram ali nelagodje tukaj nima kaj iskati.

Zvezo na daljavo povezuje predvsem zaupanje. Da sta si kljub samotnim nočem zvesta, če seveda imata takšen dogovor, da sta drug za drugega ekskluzivna in se čakata, dokler se zares ne združita. Namreč, nekaj parov začenjajo sčasoma najedati ljubosumje in dvomi o zvestobi, kajti oddaljenost in naporni delovni dnevi ter osamljeni trenutki naredijo posameznika včasih šibkejšega in podvrženega skušnjavi, pa se kaj hitro lahko kje drugje razvijejo simpatije, ki ogrožajo odnos na daljavo.



Sočutnost in odgovornost

Ko smo oddaljeni drug od drugega, je izjemno pomembno, da se držimo sprejetih dogovorov, s katerimi se oba strinjata. Da redno komunicirata. Da sta vedno iskrena in da priznata tudi svoje šibke trenutke, ko se počutita osamljena, žalostna ali jezna, ko drugi pozabi tisti večer prižgati skype ali messenger ali ko je ne pričaka ljubezensko pismo za dobro jutro, ki ga je sicer navajena od njega. Vse te malenkosti ti dajo misliti in ne moreš kar na vrat na nos dobiti ustreznih odgovorov, ki te lahko dolgo glodajo, dokler se ponovno spletno ne povežeta skozi oči kamer.

Ugotavljam, da lahko dober in kakovosten odnos na daljavo deluje, če si res načrtno posvečata čas in se, tudi ko sta fizično ponovno skupaj, ponovno osredotočita na to, da se navadita na fizično bližino drug drugega. Namreč, nekateri partnerji mi povedo, da so se v odsotnosti drugega preprosto navadili svoje življenje, otroke in druge izzive tako rekoč samskega življenja voditi, kot so si sami oblikovali, in jim je bližina partnerja, ko pride na obisk, pravzaprav moteča in nadležna. Potrebujejo nekaj dni, da se navadijo drug na drugega, pa potem partner in oče otrok znova odpotuje in se spet vzpostavi nekakšno samsko življenje s partnerjem na daleč.



Odnosi so polni nepredvidenih izzivov in preobratov. To velja za vse vrste odnosov, še zlasti pa za partnerske, ki združujejo v enovito celico dve različni osebnosti, ki lahko s spoštljivo in naklonjeno komunikacijo negujeta svojo zvezo tako na blizu kot na daleč. Z veliko pripravljenosti slišati drug drugega, si vzeti čas, ne takoj reagirati na slabe novice, biti sočuten do problemov drug drugega in proaktivno iskati skupne rešitve – tako se lahko oblikuje odnos, ki oba zadovoljuje. A seveda, brez truda in naklonjenosti ne bo zdravega in srečnega odnosa, ki je verjetno cilj vsakega ljubečega para.