Alenka Berlot Košiček

Očitki so strup za vsak odnos

Ljubi vse lepo, kar nas obdaja; tančice odnosov v vsej njihovi barvitosti, naravo, ki nas zbuja z minljivostjo, umetnost, v kateri odsevajo globine človeških čustev. Pogovor z njo je globok in ljubeč, v ljubezni ni sprenevedanja, odrekanja ali zmage. Ljubezen je sama po sebi kakovost. Alenka Berlot Košiček, ki nadaljuje pot in poslanstvo pokojnega doktorja Marijana Košička, je predvsem ženska. Ženska, ki sledi občutkom in ne prikriva, da je bila pot do samouresničitve polna vzponov in padcev. Dobiva se na terasi Belvedera, v Izoli, kamor se je preselila pred tremi leti, po smrti tretjega moža.

Lepo je tukaj. Prostranost morja nas popelje nazaj, k sebi. Ste tu kot Ljubljančanka zaživeli v drugem, bolj umirjenem ritmu?

Moram povedati, da se tu zelo dobro počutim. Vedno sem imela rada morje, že prej sem pogosto zahajala sem, v Izolo, a mi je bilo v nedeljo zvečer, ko smo odhajali domov, vedno težko. Zdaj se mi zdi pa tako fino, ko ob nedeljskih večerih dnevni turisti odidejo, jaz pa ostanem. (smeh) Ljudje tukaj so odprti in prijazni, zelo hitro dobim sogovornika, ko se sprehajam s psičko Mašo. In če je kakšen dan ni z mano, takoj opazijo in sprašujejo: »Kje je pa Maša?«

Mislim pa, da je parov, ki imajo skladen, ljubeč odnos, malo, saj je tudi osebnostno zrelih ljudi malo.  

S svojimi izkušnjami in nasveti ste »rešili« marsikatero partnersko zvezo, med drugim ste kar dvanajst let svetovali bralkam naše revije Ona. Zdaj ste v pokoju. Je to čas, ko se še bolj zazrete vase, posvečate stvarem, ki prej niso prišle na vrsto?

Ja, lahko bi rekli tudi tako. Veliko časa si vzamem za branje. Sem precej komunikativna, rada sem z ljudmi, veliko hodim v naravo in se tako rekreiram. Potem poslušam glasbo, predvsem klasično, Bacha, Beethovna, pa tudi jazz in pop. Glasba je že od nekdaj pomemben del mojega življenja, včasih me kakšna skladba tako gane, da se sredi sobe zjočem kot dež. Tudi sama sem se kot otrok želela ukvarjati z glasbo, a me oče ni hotel vpisati v glasbeno šolo, sem pa rada pela v več zborih.



Je želel, da bi, namesto svojim, sledili njegovim željam in pričakovanjem?

Moj oče je bil zelo patriarhalen, strog in čustveno hladen človek. Želel si je sina, a dobil hčer. Kot otrok nisem bila sprejeta ne v svoji spolni vlogi ne kot osebnost. Spominjam se, da me je vedno kritiziral, nikoli nisem ničesar storila prav. Pogosto mi je govoril: »Poglej se, kakšna si, nobena punčka nisi! Spet imaš umazano oblekico! Pa vedno se družiš s fanti!« Bila sem čisto normalna, živahna punčka, če so bili v bližini fanti, sem se pač igrala z njimi. Zelo hitro sem morala odrasti in postati samostojna. Spominjam se, da so me starši, ko sem imela štiri leta, pustili samo doma in odšli v kino. »Midva greva v kino, ti boš pa lepo spančkala,« sta rekla. Jaz seveda nisem spala. Ravno toliko sem bila velika, da sem lahko kukala skozi okno. Bilo je temačno, nekje na ulici je brlela luč. Vse je bilo prazno, megleno in mene je bilo tako strah. Stala sem pri oknu in jokala, dokler nista prišla nazaj. Bila sem zelo nepomembna, tudi zanju. Imela pa sem zelo ljubeč odnos s svojimi starimi starši, z nono in dedkom. Onadva sta mi dala tisto pravo toplino in ljubezen. Moja nona je bila zelo razgledana, kultivirana in napredna ženska za tisti čas. Kljub temu, da je imela družino, ni ostala doma, ampak je hodila v službo. Bili sva si zelo blizu in lahko rečem, da je še vedno vsak dan v mojih mislih. A vseeno, ko si otrok, so zate starši na prvem mestu. Za majhnega otroka je njegova družina ves njegov svet in starši so zanj bogovi. Naredil bo vse, da jih bo zadovoljil, ker je od njih odvisen.

Redki imajo tako dobre starše, da zaradi njihove čustvene popotnice v kasnejših odnosih nimajo čustvenih težav.

Res je. In posledica mojega odnosa s starši je bila, da sem imela kot dekle izredno slabo samopodobo. Kot mladostnica sem bila čedna, a sem vedno, ko sem srečevala fante, mislila, da me gledajo zato, ker je z mano nekaj narobe. Zelo dolgo sem potrebovala, da sem se tega rešila, šele tam pri 40. Do tedaj pa sem ponavljala vzorce, ki sem se jih naučila v družini, in si tudi izbrala moža, ki je bil patriarhalen kot moj oče, česar se dolgo nisem zavedala.

Tisti, ki je varal, mora začutiti bolečino svojega partnerja. Če začuti bolečino in če dejanje resnično obžaluje, potem mislim, da je še možna skupna pot. 

Torej ste prevzeli vlogo pridne žene in gospodinje, ki v vsem ustreže možu, in se popolnoma odrekli svojim ambicijam?

Nekako tako, čeprav moram povedati, da sem po naravi zelo družinski človek. Rada sem skrbela za družino, za sina, kuhala, vsak dan je bilo na mizi zdravo kosilo, juha, glavna jed, sladica; ker sem bila tega vajena od none, sem prisegala na bolj mediteransko hrano. Tudi v materinstvu sem uživala. Pri 21 sem postala mama, bila sem zaposlena kot učiteljica, vsak dan sem po službi hitela domov, nikoli nisem imela časa, da bi šla s prijateljicami na kavo. Ampak mojemu možu se je vse to zdelo povsem samoumevno. Kot prej od očeta tudi od njega nikoli nisem dobila nobene pohvale, samo kritike. Počutila sem se objekt. Nisem bila avtonomna v svojem življenju. Počasi, z leti, sem začela v sebi čutiti nezadovoljstvo. Ugotovila sem, da nisem srečna, da je nekaj z mano narobe. Jaz sem zelo čustvena, on pa je bil do mene hladen. Ločila sem se, ko je imel sin 18 let.

Je bilo težko stopiti na svojo pot, se podati v neznano in za seboj pustiti že predviden potek dogodkov?

Bilo je težko, sploh ker nisem imela nobene podpore. Bila sem popolnoma sama. Zatopila sem se v knjige za samopomoč, brala sem Louise Hay, sledila njenim metodam, kako pozdraviti notranjega otroka v sebi, in začela živeti. Presegla sem to, kar mora po mojem mnenju preseči vsak zrel, odrasel človek – svoje otroštvo. Otroštva ne smemo kriviti za to, ker nam v življenju nekaj ne gre. Treba je delati na sebi, če je treba, si poiskati pomoč, urediti zadeve. Od tega je odvisno, ali imamo lahko uspešen partnerski odnos. In tudi jaz sem šla skozi proces, kot temu rečem, zapoznelega dozorevanja. Začutila sem se povsem drugačno, da sem v redu, da sem ljubezni vredna. Nikoli ni prepozno, da začnemo delati na sebi. Narobe je samo, da se nekateri tega nikoli ne lotijo, preprosto zato, ker jih je strah. 

Omenili ste Louise Hay. Meni zelo ljuba njena misel je: »Postaviti se zase in začrtati zdrave meje je dostikrat najbolj ljubezniva stvar, ki jo lahko naredite, ne le zase, temveč tudi drugemu.« Moramo tudi v ljubezni postaviti meje?

Vsekakor. To, da v ljubezni postavimo zdrave meje in se postavimo zase, pomeni, da natanko vemo, kaj je tisto, kar je za nas v odnosu sprejemljivo, kdaj pa se odrekamo svojim vrednotam in načelom, in te meje ne smemo preseči. V partnerskem odnosu zadovoljujemo dve potrebi: po avtonomiji in po povezanosti z drugim. Če je v nekem odnosu vrednota zvestoba, mora biti vrednota za oba. Včasih pravijo, ker ga ljubim, mu dovolim vse, tudi recimo skoke čez plot. To ni ljubezen. Partnerja morata imeti skupne vrednote in stališča do tistih stvari, ki so v življenju zanju bistvene. V dobrem odnosu se počutimo svobodne, a povezane. Če pa imamo občutek, da nas duši in ovira, je nekaj narobe.



Torej menite, da odprte zveze dolgoročno ne morejo funkcionirati?

Mislim, da ne. Odprte zveze imenujem ekonomsko logistične skupnosti, saj se ljudje zatekajo k njim iz drugih interesov, ne iz ljubezni. Takšni niso zmožni globokega čustvovanja in povezanosti z eno osebo. Zame je prava ljubezen ljubezen med dvema. In če je ljubezen, je tudi zvestoba in čustvena bližina je tista, ki ohranja ljubezen in spolno privlačnost. Vsak čustveno zrel človek poveže spolnost z ljubeznijo. Ljudje smo psihofizična bitja, telo in duša sta neločljivo povezana. Je pa res, da nam življenje prinaša različne preizkušnje in izzive. Če je med partnerjema ljubeč odnos, bosta vedno delala za skupno dobro, za skupni cilj. Iskala bosta rešitev, ki bo sprejemljiva za oba. V odnosu, v katerem partnerja med seboj tekmujeta in želita drug drugega videti kot poraženca, ni ljubezni.

Ste ljubezen, ki ste ju pogrešali pri starših in prvem možu, našli v doktorju Košičku?

Ja, z njim sva imela res krasen, enkraten, ljubeč odnos. Spoznala sva se, ko sem študirala socialno delo, in on je bil gospod z veliko začetnico in veliko dušo. Bil je izjemen kavalir, a njegova vljudnost in prijaznost nista bili naučeni, prihajali sta iz srca. Imela sva veliko skupnega; zanimanje za glasbo, zgodovino, likovno umetnost, gledališče. Leta niso bila ovira, kajti ljubezen podira vse hierarhije, razlike med spoloma. Z njim sem začela hoditi v gore. Ob njem sem drugače začutila naravo kot prej, zame je tudi vsak plevelček lepa rastlina. Navdušili sta me njegova širina in razgledanost. Veliko sva se pogovarjala, tudi o odnosih, in potem se je čisto spontano zgodilo, da mi je začel podajati svoje znanje. Njegove izkušnje so mi dale vpogled v stvari, ki mi jih nobena literatura, nobena knjiga ni mogla dati. Ko mi je rekel: »Veš, to je tako, in nikoli ni drugače,« se je potem še stokrat v praksi izkazalo, da ima prav. Tudi v psihologiji obstajajo aksiomi, ki držijo stoodstotno. In jaz stojim za njimi.

So bili morda v vajinem odnosu kakšni spori, nestrinjanje, čeprav sta bila oba psihoterapevta?

Ne, pet let, kolikor sva bila skupaj do njegove smrti, sva živela v sožitju. In mislim, da je življenje v dvoje res umetnost. Poznam kar nekaj parov, pri katerih vidim, da se imajo res lepo, ki se ljubijo in imajo spolne odnose tudi po 40 letih zakona. Mislim pa, da je parov, ki imajo skladen, ljubeč odnos, malo, saj je tudi osebnostno zrelih ljudi malo. Ne poglabljajo se vase, mnogi imajo močan ego, kar kaže na nezrelost. In dokler jih ovira lastni ego, bodo težko našli sožitje v partnerskem odnosu.

Ženske ne znajo več uživati v svoji vlogi, moški pa so zmedeni. Oboji pojma ženskosti in moškosti pogosto razvrednotijo le na spolnost, v resnici pa je vsebina mnogo bolj bogata. 

Nekoč ste dejali, da vsak dobi takšnega partnerja, kot si ga zasluži, glede na to, koliko je delal na sebi.

Res je. Zadovoljni odnosi so tisti, v katerih sta partnerja razčistila preteklost. Pri delu z ljudmi sem opazila, da jih ima največ težave s komunikacijo. Ne znajo se pogovarjati, ne znajo poslušati drug drugega. Iščejo hitre rešitve, ne zavedajo se, da stvari, ki smo jih počeli narobe več let, ne moremo popraviti čez noč. Treba si je vzeti čas, se poglobiti, kaj spremeniti. Najbolje je, da spore, ki se pojavljajo v zvezah, rešujemo sproti, še isti dan, dlje čakamo, slabše je. Partnerja nikoli ne bi smela iti skregana spat. Nikakor pa v sebi ne smemo zadrževati zamere ali očitkov, to je strup za odnos.

Torej moramo biti iskreni, tudi, recimo, glede varanja?

Seveda, laži se ne obnesejo in z njimi si naredimo še večjo škodo. Sicer pa je varanje pogosto pri ljudeh, ki niso dosegli čustvene zrelosti. Kako to razreševati v partnerskem odnosu in ali je mogoče varanje odpustiti ter ponovno doseči zaupanje, kar je še teže, je odvisno od primera. Dejstvo pa je, da mora tisti, ki je varal, začutiti bolečino svojega partnerja. Če začuti bolečino in če dejanje resnično obžaluje, potem mislim, da je še možna skupna pot. Nekateri sicer ne glede na varanje ostajajo skupaj, ostajajo iz različnih razlogov, pogosto materialnih.



So težave, s katerimi se spopadajo istospolni partnerji v intimnih odnosih, zaradi pogoste družbene stigme še težje?

Homoseksualni pari imajo podobne težave kot heteroseksualni, je pa res, da jim je zaradi družbene stigme teže razkriti svojo spolno usmerjenost. Ko to storijo, jim je veliko laže. In to velja tudi, ko je moški, ki je homoseksualen, poročen in ima otroke. S takim primerom sem se srečala v svoji praksi. Poročen moški pri štiridesetih letih je priznal ženi, da je gej in da si želi živeti s svojim partnerjem, v katerega je zaljubljen. Za ženo je bil to velik šok, še posebno pa jo je skrbelo, kako se bosta pogovorila z otroki. Svetovala sem jima lahko le to, naj očetovo novo zvezo predstavita kot eno od oblik skupnega življenja. Sicer pa osebno, tako kot moji starši in stari starši, nikoli nisem imela predsodkov do istospolno usmerjenih. Že v času moje none so vedeli, da homoseksualnost nič ne pove o osebnosti človeka. To je le spolna usmerjenost in nič več. Žal je to dejstvo za nekatere še danes nedoumljivo.

Pogosto slišimo, da ženske niso več ženske in moški niso več moški. Mislite, da smo z emancipacijo izgubile del ženskosti?

Ženske so zagotovo danes bolj obremenjene, kot so bile včasih, saj imajo poleg materinstva in gospodinjstva še službo, pa kariero, pa nemogoče urnike. Po drugi strani pa tudi nove vloge moškim, ki niso več tolikšni zaščitniki družine, nalagajo nova pričakovanja; biti morajo bolj čustveni, mehkejši, sočasno pa se od njih še vedno pričakuje, da so močni in osebnostno trdni. Spominjam se, ko je nekoč k meni na psihoterapijo prišel moški, star 32 let, in mi potožil, da ne ve, zakaj je partnerica z njim, saj mu je jasno povedala, da ga ne potrebuje zaradi denarja. V svoji vlogi se je počutil povsem negotovega. In potem ko je prišla do mene tudi njegova partnerica, sem ji svetovala: »Veste kaj, gospa, dajte mu kdaj občutek, da je on šef. In bo vse v redu, boste videli.« Včasih je treba dati moškemu občutek potrditve. Ženska je lahko zelo emancipirana, pa kljub temu zelo ženstvena. Ta dva pojma se ne izključujeta. Ženske ne znajo več uživati v svoji vlogi, moški pa so zmedeni. Oboji pojma ženskosti in moškosti pogosto razvrednotijo le na spolnost, v resnici pa je vsebina mnogo bolj bogata.

Kakšen naj bi bil moški po vašem okusu?

Oh, jaz sem pa zelo zahtevna. (smeh) Mislim, da bi moral biti moški čustveno razvit, ljubeč, pozoren, empatičen, pomembno je, da imava skupne interese, da se imava lepo. Pa da imava podoben smisel za humor. Humor je v partnerskem odnosu zelo pomemben.

Ste vsaj delček tega našli v svojem tretjem partnerju, preden vam ga je vzela kruta bolezen?

(Pogleda v tla in za trenutek obmolkne).

Zanimivo, spoznala sva se prek spleta, ki je, če ga znamo prav uporabljati in če smo pri tem previdni, odlična možnost za vzpostavljanje stikov in spoznavanje partnerjev ne le za mlade, ampak tudi za starejše. 

Vidim, da vas je njegova smrt zelo prizadela.

Ja, res me je. On je bil tako prijeten, zanimiv, topel človek. Zabaven, vsestranski. Res sva se imela lepo. Zanimivo, spoznala sva se prek spleta, ki je, če ga znamo prav uporabljati in če smo pri tem previdni, odlična možnost za vzpostavljanje stikov in spoznavanje partnerjev ne le za mlade, ampak tudi za starejše.

Tudi smrt je del življenja. Kako ste se pobrali, zaživeli naprej?

Sem oseba, ki zelo močno doživlja vso lepoto okrog sebe. Ko sem poslušala glasbo, sem si rekla: »Že samo za to je vredno živeti.« Ko sem opazovala naravo, tiste listke, ki so v zgodnji pomladi začeli brsteti, sem si mislila: »Kakšno srečo imam, da to doživljam, da je moje življenje v mavrici.« Za nekatere je sivina, zame je mavrica. In ker znam tako močno doživljati vse lepo, življenjsko radost, močno doživljam tudi žalost. Vendar pa vzamem tisto, kar je težko v življenju, tudi smrt bližnjih, v zakup. Naj bo še tako hudo, a drugi pol je tako lep, da ne bi zamenjala s tistimi, ki vidijo vse v sivih odtenkih.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE