Zakaj pokamo s členki?

Za nekatere silno ljuba razvada, za druge groza, če morajo biti zraven. Najbrž ste se velikokrat vprašali, kaj točno se dogaja v sklepih, da se sproži ta pokajoči zvok. Radiolog Robert D. Boutin z univerze v Kaliforniji, Davis, je z ultrazvočnimi preizkusi ugotovil, da se ob pokanju v prstih dogaja cel žur: »Bili smo priča bleščeči svetlobi na ultrazvoku, kot bi ognjemet razsvetlil sklep.« Bliskanje ultrazvoka se je ujemalo z zvokom poka, kar pomeni, da so lahko preiskovalci s 94-odstotno gotovostjo povedali, kateri sklep je počil, zgolj z opazovanjem slike.



»Sklepi pokajo zaradi nenadne spremembe prostornine sklepa, ko na hitro spremenimo njegov položaj. Razlog ni povsem jasen, teorij je kar nekaj, še najbližja pa je verjetno tista, ki pravi, da se zaradi nenadnega povečanja volumna sklepa ustvari zračni mehurček in povzroči pok. Pokanje sklepov, če ne povzroča bolečine, nima pomena,« nam razloži prof. dr. Rok Vengust, dr. med., specialist ortoped.


Zlato zdravilo

Znanost ne pozna meja, zato tudi ni težko verjeti, da bodo nekoč zlate nanodelce uporabljali za izdelavo nove generacije antirevmatikov, ki bodo učinkovitejši kot zdaj dosegljivi in z manj stranskimi učinki. Tako vsaj pravijo na avstralski univerzi Wollongong.



Revmatoidni artritis je avtoimunska bolezen, ki nastane, ko organizem napade lastne sklepe, namesto da bi udaril po patogenih. In majhni delci zlata, govorimo o širini 50 nanometrov (tisočkrat manj, kot je širina človeškega lasu), naj bi napadli makrofage, vrsto belih krvničk, in jim preprečili, da bi okoli sklepov sprožili vnetje, a tako, da bi jih ohranili pri življenju. Delci zlata te velikosti omogočajo, da se jih več absorbira v imunske celice, s tem pa se zmanjša tudi raven toksičnosti.


Telovadba in naše kosti

Ko se premikamo, kosti nosijo veliko teže. Ko recimo peta troskokaša doskoči na tla, pritisne s silo, ki je petnajstkrat večja od telesne teže. Seveda velik »udarec« doživijo tudi kosti. Če redno treniramo, se krepi tudi kost, vse samo zato, da bi zmanjšala tveganje za zlom. Roka teniškega igralca, v kateri drži lopar, je lahko celo do 20 odstotkov širša kot druga in vsebuje 40 odstotkov več kostnih mineralov. Ko pa kosti nehamo obremenjevati, ošibijo. Astronavti recimo izgubijo do en odstotek kostne mase v nogah na mesec!



Tako Vengust: »Dejstvo je, da se kost prilagaja obremenitvam, ki jim je izpostavljena. Tako so kosti športnika močnejše, neaktivni ljudje pa kostno maso izgubljajo. Proces je delno reverzibilen, govorimo o t. i. Wolfovem zakonu preoblikovanja kosti. Lep primer je neaktivnostna osteoporoza npr. po zlomu dolge kosti noge in dolgotrajni imobilizaciji. Po drugi strani pa zelo priporočamo vsakodnevno fizično aktivnost starostnikov, saj ponavljajoče se obremenjevanje vsaj delno preprečuje izgubo kostne mase in nastanek/napredovanje osteoporoze.«


Prožni dojenčki

Otroške kosti so prav posebne. Vsebujejo večji delež organskih snovi, predvsem vezivnega tkiva in hrustanca. Včasih imamo občutek, kot da so »gumijaste«, čeprav v resnici niso. 



»Prožnost dojenčkov je posledica večje prožnosti kosti in sklepov. Kosti dojenčkov in otrok vsebujejo rasne plošče, ki zagotavljajo rast kosti v dolžino,« razloži dr. Vengust. »Te plošče so iz hrustanca, ki ima povsem drugačne mehanične lastnosti kot kostnina. Značilnost otroškega skeleta je tudi debela pokostnica, ki je odgovorna za rast kosti v širino. Zaradi teh posebnosti so poškodbe, zlomi pri otrocih drugačni kot pri odraslih. Eden od takšnih zlomov je zlom zelene veje (t. i. greenstick fracture), pri katerem se zlomi le ena stran kosti, druga pa se zaradi prožnosti le upogne. S starostjo se prožnost kosti postopno manjša, kost se prelomi v celoti kot recimo pri šolski kredi.«