Izzivi medkulturnega sobivanja

Objemi imajo prednost

»Najti moramo sistemsko rešitev, ker zdaj vsaka šola oziroma učitelj poskuša po svoje pomagati otrokom, ki se priselijo v Slovenijo in znajo samo albansko,« pravi Ksenija Novak, socialna pedagoginja s Tretje OŠ Celje. Bila je ena od štirih učiteljic, ki so maja spremljale prvo skupino slovenskih učencev albanskih korenin, ki so obiskali Kosovo in Albanijo.

Kosovsko ministrstvo za diasporo za svoje državljane, ki so razseljeni po vsem svetu, že vrsto let organizira različne oblike spoznavanja Kosova in Albanije: od poletnih šol do izletov za učence in izobraževanj za učitelje, ki poučujejo albanski jezik. Do letošnjega maja skupine učencev iz Slovenije še niso imeli, ker v deželi na sončni strani Alp ni bilo nikogar, ki bi se takega zalogaja lotil. 

Toda Ymer Avdiu s kosovskega ministrstva za diasporo, ki je večino življenja preživel kot novinar Rilindije, nekoč osrednjega dnevnika avtonomne pokrajine Kosovo, primerljivega z Delom v Sloveniji ali Borbo v Srbiji, je le pregovoril slovensko sodno tolmačko za albanski jezik in medkulturno mediatorko Vero Haliti, da se je lotila tega projekta. Poleg 26 otrok ji je uspelo prepričati še štiri učiteljice oziroma štiri zaposlene z osnovnih šol, da so skupaj odšli spoznavat Kosovo in Albanijo.



Pomembno je razumeti drugega

»Pomembno je spoznati kulturo, ki se razlikuje od naše, ker lahko tudi bolje razumeš otroke, ki prihajajo k nam,« pravi Ksenija Novak. Učenci s Kosova, ki se priselijo v Slovenijo, so namreč v našem šolskem sistemu najtrši oreh. Jezik otrok, ki prihajajo iz Bosne, Hrvaške ali Srbije, je dovolj blizu slovenščini, tako da se je hitro naučijo. Pri otrocih, ki prihajajo s Kosova in ki znajo le albansko, pa je to neverjetna ovira. Razlika med jezikoma je ogromna, saj je albanščina samostojen jezik v okviru indoevropske družine. Albanska abeceda ima – kot zanimivost – kar 36 črk. Po tem, kar so povedali sogovorniki, Albanci, ima jezik vrsto posebnosti, ki pa govorcem omogočajo, da se lahko hitro naučijo drugega jezika.


Razlike med jezikoma so prevelike

Toda pospešeno učenje je možno, če je sistem tako zastavljen. Pri nas pa tujim učencem oziroma učencem priseljencev v prvem in drugem letu šolanja omogočimo ure dodatne strokovne pomoči pri učenju slovenščine. Slavist ima s tujim otrokom 30 dodatnih ur, sicer pa normalno obiskuje pouk. »Učitelji si pomagajo, kakor vedo in znajo,« pravi Natalija Rozanski, učiteljica zgodovine na Drugi OŠ Celje, ki prizna, da se nekateri učenci med poukom neverjetno dolgočasijo: »Kako pa naj bi bilo drugače, če ne poznajo jezika?«

Na šolah si pomagajo različno: s priročnikom za učenje slovenskega jezika s pomočjo slik, naredili so si delovni zvezek, ponekod imajo učiteljice svoj albansko-slovenski slovar, na Drugi OŠ Celje pa sta dve odšli celo na tečaj albanščine. »Pri nas je ravnatelj zahteval, da ima vsak učitelj s svojega področja fotografije s slovenskimi besedami, tako da bi se albanski učenci čim hitreje naučili slovenščine,« pravi Natalija Rozanski. Toda vse to ni dovolj, doda: »Ne moremo se sporazumevati, ker ne znamo jezika.«

A to ni vse. »Če otrok ne zna niti besede slovensko – in to ni tako redko –, nima stikov z vrstniki in postane dejansko izoliran,« pravi Natalija Rozanski. Otrok, ki je že tako v stiski zaradi selitve v novo okolje, postane zaradi neznanja jezika tudi osamljen in socialno izoliran. Nekateri, ki so bili doma pri pouku sicer uspešni, preprosto obupajo.



V Celju so aktivni

Na Tretji OŠ Celje so že drugo leto vključeni v projekt Izzivi medkulturnega sobivanja, ki poteka na 15 šolah po Sloveniji in je namenjen iskanju rešitev za hitrejše vključevanje tujih otrok v naš izobraževalni sistem. »Problem je, da se zdaj učenci, ki govorijo le albanski jezik, slovenskega učijo prepočasi. Trenutno še nimamo pravega načina, da bi to potekalo hitreje,« pravi Ksenija Novak. Sicer poskušajo prehod v novo okolje omiliti tudi s takšnimi ukrepi, kot je vpis v nižji razred, pri čemer, dodaja Novakova, pomaga, če otroka spodbujajo starši: »A tudi če oče zna slovensko in otroka podpira, ni uspeha, če ga ni nikoli doma, ker dela.«


Najprej eno leto slovenščine?

Morda bi se morali zgledovati po Švedih in Nemcih, ki tuje otroke eno leto učijo jezika, šele potem pa jih vključijo k pouku. Država bi morala poiskati rešitev, ker tuji otroci niso nikakršna redkost na naših šolah. Na Drugi OŠ Celje, kjer je 484 učencev, ima status tujca – ki velja dve leti – 28 otrok: 20 jih ima državljanstvo Bosne in Hercegovine, kosovsko štirje, srbsko trije in eden ukrajinsko. Po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki jih dobijo posredno prek prejetih vlog šol za financiranje ur dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine, pa imamo v tem šolskem letu v vrtce vključenih 4453 otrok s tujim državljanstvom, 2233 jih je v osnovnih šolah in 1089 v srednjih.


V Slovenijo prihajajo manj izobraženi

Del problema pa je tudi v tem, da v Slovenijo prihajajo predvsem manj izobraženi prebivalci Kosova, kar potrdi tudi Ymer Avdiu. Albanci, ki so razdeljeni med pet držav – Albanijo, Kosovo, Makedonijo, Črno goro in Srbijo –, imajo močno diasporo po vsem svetu. Samo s Kosova je razseljenih okoli dva milijona ljudi. »Od tega jih je več kot 35.000 intelektualcev,« pravi Ymer Avdiu. Njihovo ministrstvo skrbi za 30.000 učencev pri dopolnilnem pouku v tujini, za katere skrbi 520 učiteljev albanščine. A dopolnilni pouk ni obvezen, tako da bi te številke lahko bile še višje. Njihove ocene namreč pravijo, da je samo v Nemčiji okoli 600.000 Albancev, v Švici 300.000, v Avstriji 100.000, podobno na Švedskem. »V Sloveniji jih je približno 8700,« pravi Ymer Avdiu. Ni tako redko, da je Slovenija za številne Albance, ki pridejo sem na delo, le odskočna deska za iskanje dela drugje po Evropi. 



Teuta, Kleopatra, mati Tereza

Ekskurzija, s katero so mladi Kosovarji, ki se šolajo v Sloveniji, spoznali svojo domovino, pa je pokazala, da si nismo tako zelo različni. Nad tem, kar so videle in doživele, so bile vse učiteljice pozitivno presenečene, saj so vsi pričakovali drugačne razmere, slabše. Toda bogata in pestra zgodovina tega predela sveta je vredna pozornosti, podobno pa velja tudi za naravno in kulturno dediščino. Albanci so, je razložil Ymer Avdiu, narod, ki je v svoji zgodovini ponosen na dve vladarici: Teuto in Kleopatro. Med najpomembnejšimi osebami pa naštejejo Skenderbega, ki je ubranil Evropo pred Turki, dobrotnico mater Terezo, Adema Jasharija, ustanovitelja Kosovske osvobodilne vojske, in prvega predsednika Kosova Ibrahima Rugovo. Kar je dovolj zanimivosti za začetek odkrivanja krajev in ljudi, ki sploh niso tako daleč stran.


Ob letu osorej

Slovenska ekipa, ki je na Kosovu in v Albaniji prebila led, pa je z zadovoljstvom sprejele tudi povezave, ki so jih Slovencem ponudili na ministrstvu za diasporo in osnovni šoli Emin Duraku v Prizrenu. »Pomembno je, da imamo stik z okoljem, iz katerega izhajajo naši učenci,« pravi Ksenija Novak, ki je prepričana, da se bo tako dalo hitreje najti rešitev za albanske otroke, ki se preselijo v Slovenijo. Vera Haliti pa upa, da bo prihodnje leto spet peljala ekipo otrok in slovenskih učiteljev v kraje, ki jih ne poznamo dovolj.


Šola, na kateri se poštevanke učiš med hojo po stopnicah

OŠ Emin Duraku iz Prizrena je šola, na katero so na Kosovu ponosni. V avli, kjer ne manjka pomembnih zgodovinskih oseb in dogodkov, na vidnem prostoru visi prisega učiteljev, ki je nekaj podobnega kot Hipokratova.


Srednjo šolo obiskoval v Celju

»Morda je na njej več discipline, kdo ve, a konkurenca med šolami je velika,« je razložil Rrahim Bekteshi, ravnatelj oziroma direktor OŠ Emin Duraku, ko je predstavljal njihovo ustanovo. Visokorasli mož ima precej zanimivo kariero, saj je srednjo šolo obiskoval v Celju. Do leta 1998 je bil zaposlen v prosveti in je postal magister zgodovine. Potem pa je med vojno na Kosovu, v kateri je padlo 13.000 ljudi, 20.000 žensk pa je bilo posiljenih, odšel v vojsko in tam kariero končal deset let kasneje kot major. »Še danes imamo dobre stike z ambasadami in tujimi organizacijami, ki nam pomagajo pri uvajanju novosti,« razloži Rrahim Bekteshi.



Je Albanec, torej pripadnik večinskega naroda, ki predstavlja 92 odstotkov prebivalstva Kosova. Med nekaj več kot dvema milijonoma ljudi, ki živijo na Kosovu, je kakšnih pet odstotkov Srbov, sledijo Turki, Romi, Bošnjaki in druge etnične skupine, med njimi Gorani, južnoslovanska etnična skupina, ki domuje v regiji Gora v trikotniku med Albanijo, Kosovom in Republiko Makedonijo. 


Albanski in turški jezik

OŠ Emin Duraku obiskuje skorajda 1400 učencev, od tega jih ima 1092 pouk v albanskem, 243 pa v turškem jeziku. Imajo tudi 64 predšolskih otrok, za katere je pouk prav tako razdeljen glede na jezik. Turki so v tem delu Kosova manjšina, razloži ravnatelj, zato je samoumevno, da ima namestnika, ki je po narodnosti Turek. »S tem, kdo je katere narodnosti, nimamo težav, delamo kot velika družina,« razloži ravnatelj. Ymer Avdiu z ministrstva za diasporo pritrdi: »Tu smo zelo tolerantni. Albanci smo zelo tolerantni.« 


Učenci v uniformah

Šola, ki smo jo obiskali na prvi ekskurziji albanskih učencev, ki obiskujejo slovenske šole in se tako seznanjajo s svojo domovino, pa ni bila vedno tako dobro opremljena in urejena. Je druga največja šola na Kosovu, dogradili so jo pred sedmimi leti, zadnja štiri leta pa uvajajo številne spremembe. Pouk poteka v dveh izmenah: od 7.30 do 12.45 in od 12.45 do 17.30. Zaposlenih je 80 učiteljev, zadnjih dvanajst let pa imajo njihovi učenci uniforme. »Potem ko smo jih uvedli mi, se za to odloča vedno več šol,« pravi Bekteshi, ki ocenjuje, da je bila uvedba uniform dobra odločitev.

V razredih imajo po 25 do 30 učencev, celo 38, razloži ravnatelj, ki je ponosen na dejstvo, da so šola, ki jo dajejo za zgled. Nekaj razredov, ki so nam jih pokazali, je bila odlično opremljenih: tudi z (za nekatere verjetno staromodnimi) zemljevidi, ki jim je opaziti, da jih uporabljajo – in za potrebe pouka dodelujejo –, kot je bilo videti v kabinetu za zgodovino, v učilnici za fiziko in kemijo niso manjkali mikroskopi in druga oprema. Pravzaprav bi se lahko pred opremljenostjo šole v Prizrenu skrila tudi kakšna slovenska …


Najboljšo šolo nagradijo tudi z denarjem
V občini Prizren, ki ima po podatkih iz leta 2011 okoli 178.000 prebivalcev, imajo 59 osnovnih in srednjih šol in eno univerzo. »V osnovnih in srednjih šolah je 35.000 učencev in 2220 učiteljev ter profesorjev,« je razložil Skender Susuri, direktor občinske uprave za izobraževanje v občini Prizren. Poleg albanščine so pri njih uradni jeziki še srbski, bosanski in turški, zato 95 odstotkov pouka poteka v albanskem, preostalo pa v drugih. 
Prizren je bogata občina s številnimi obrtniki in podjetniki, tako da imajo v proračunu okoli devet milijonov evrov prihodkov in skupno zberejo okoli 40 milijonov evrov. Izobraževanje je pomembno, pravi Susuri, zato občina vsako leto nagradi najboljšo šolo. Izberejo jo po različnih kazalcih in ji podelijo 10.000 evrov. »Najboljše učence tudi štipendiramo,« je razložil Skender Susuri občinsko politiko, s katero podelijo najboljšim po 50 evrov na mesec, tako da učenec prejme 500 evrov letno. Zdaj razdelijo 500 štipendij, a imajo cilj, da se bo številka že v prihodnjem letu povzpela na 1000.


Šola deluje spodbudno

Naše učence je najbolj navdušila šolska zobozdravstvena ordinacija, ki deluje dvakrat tedensko. Meni pa so se zdele več kot zabavne stopnice, ki so imele pokončne stranice opremljene s poštevanko in deljenjem, tako da se znanje kar samo usidra v možgane s pomočjo fit pedagogike.

Pravzaprav je bil odličen že prvi pogled na urejeno dvorišče šole in pisano fasado, ki po živahnosti izstopa od sosednjih stavb. Dober občutek pa daje tudi svetla in prostorna avla, v kateri imajo ob vhodu razstavljena najboljša likovna dela učencev. Velika avla ima tudi – vsaj za slovenske razmere – relativno majhno omaro s pokali s športnih tekmovanj, pozornost pa zbudijo plakati, ki govorijo o kosovski zgodovini. Na preteklost so Kosovarji in Albanci izjemno ponosni, tako da se človek vpraša, ali ne bi bilo tudi pri nas v avlah šol zanimivo videti npr. kralja Matjaža ali kralja Sama. 


Domoljubni simboli

V šolski avli pa ni manjkal niti dvoglavi orel z albanske zastave. Pravzaprav sploh ni redko, da sta albanska zastava, ki naj bi izvirala iz grba Skenderbega, in uradna kosovska zastava, ki je umirjene modre barve z zemljevidom Kosova, v številnih primerih postavljeni druga ob drugi, naj bo na spominskih krajih ali v prostorih uradnih inštitucij. Ymer Avdiu razloži, da je rdeča zastava z dvoglavim orlom simbol enotnosti Albancev, tudi če živijo razdeljeni med pet držav in so razseljeni po vsem svetu: »Pet generacij je umiralo za to zastavo, od Turkov naprej.«

A bolj kot to, kaj vse imajo na šoli, je bilo zanimivo videti toplino, ki jo učiteljice in učitelji kažejo do učencev, pa naj bo na hodniku, kjer učencu prijazno položijo roko na ramena ali pa se – to je bilo videti po nastopih, ki so jih pripravili za nas – objamejo in stisnejo. Prijazno in toplo. Tako, kot je prav.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE