Ob tem se zamolči cela serija dejstev. Prvič to, da se zahtevnost šolanja na slovenskih šolah stalno znižuje. Da je bila, če naredimo časovno primerjavo, pred npr. tridesetimi leti višja od današnje. Pa ni povzročala takšnih reakcij učencev in dijakov. Drugič, število dijakov in učencev z najboljšimi ocenami se v slovenskih šolah povečuje. Hkrati pa se zmanjšuje število dijakov in učencev s slabimi in najslabšimi ocenami. Že vsi vrabci čivkajo, da je dobrih, zelo dobrih in odličnih dijakov in učencev v slovenskih šolah preveč. In da je nenormalno malo zadostnih in nezadostnih učencev. Tretjič, na univerzo pridejo študenti, ki so funkcionalno nepismeni. Ki ne obvladajo osnovnih veščin intelektualnega dela. Ki ne znajo samostojno študirati. Ki nimajo kognitivnih map. Itn. Kar pomeni, da njihovo šolanje očitno ni bilo ravno zahtevno.

Skupni sklep zgoraj omenjenega je jasen: laže ko učenci in dijaki dobivajo dobre ocene, več je disfunkcionalnega vedenja. Seveda gre za sklep, ki je v popolnem nasprotju s hipotezami, omenjenimi v prvem odstavku. Kar pomeni, da tako razlage problema, ki jih poslušamo, kot tudi predlagane rešitve očitno ne držijo.


Po mojem vedenju disfunkcionalno vedenje učencev in dijakov ni posledica prezahtevnih šol in previsokih pričakovanj staršev. Ampak tega, da slovenski učenci in dijaki niso psihološko ustrojeni tako, da bi znali organizirati svoje sposobnosti in čas. 


To pa odpira vprašanje, kako ustrezno razumeti vse večjo količino disfunkcionalnega vedenja učencev in dijakov. In kakšne smiselne rešitve v zvezi s tem vedenjem iskati. Ter prakticirati.

Po mojem védenju disfunkcionalno vedenje učencev in dijakov ni posledica prezahtevnih šol in previsokih pričakovanj staršev (izjeme seveda obstajajo). Ampak tega, da slovenski učenci in dijaki niso psihološko ustrojeni tako, da bi znali organizirati svoje sposobnosti in čas. In da bi bili odporni proti neugodnim okoliščinam, s katerimi se v življenju srečujejo nujno, tako kot vsi. Saj poznate konkretne ljudi, ki klonejo v življenju pred majhnimi težavami. Medtem ko drugi uspešno razrešijo ogromne probleme. Skratka, moja hipoteza je, da vedno več slovenskih učencev in dijakov sodi v prvo skupino. Vse manj pa v drugo skupino. Zato naraščajoča količina disfunkcionalnih vedenj v zahtevnejših in stresnih situacijah.



To, kakšne otroke imamo, pa seveda ni stvar formalnih zahtev šole in staršev. Ampak tega, kako so bili otroci socializirani. Če torej želimo razumeti dejanske vzroke za širjenje disfunkcionalnih vedenj med mladimi, moramo nazaj k njihovi socializaciji. Nazaj k celotni interakciji otrok s socialno kulturnim okoljem, v katero so se rodili. In ki ga seveda niso mogli izbirati.

To okolje pa je okolje zahodnih potrošniških družb. Ki predpisuje vzgojo in socializacijo za potrošnjo. Ne za delo. Za napor. Ali za neugodje. Ampak za »fajn«. Za zabavo. Za prosti čas. Itn. Vemo, kakšna socializacija in vzgoja sta predpisani za dosego tega cilja: namreč socializacija in vzgoja brez avtoritete, brez kazni in brez dvotirnosti. Torej vzgoja in socializacija, ki smo ju uzakonili z družinskim zakonikom.


Če torej želimo razumeti dejanske vzroke za širjenje disfunkcionalnih vedenj med mladimi, moramo nazaj k njihovi socializaciji. Nazaj k celotni interakciji otrok s socialno kulturnim okoljem, v katerega so se rodili. In ki ga seveda niso mogli izbirati.


Povedano pomeni, da naraščanje disfunkcionalnega vedenja med mladimi v Sloveniji ni nepričakovani stranski učinek neznanih dejavnikov in okoliščin. Ampak zakonit rezultat socializacije in vzgoje, ki smo ju uzakonili.

Zato tudi odprava disfunkcionalnega vedenja ni mogoča, dokler ne odstranimo vzrokov tega vedenja. Torej dokler ne bomo spremenili socializacije in vzgoje tako, da bosta spet vključevali dvotirnost, avtoriteto in kazen.

Kar pa ne pomeni disfunkcionalnih nasilnih očetov. In pretepanja otrok.    


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.