O božični pesmi, ki jo pozna ves svet

Stille Nacht, heilige Nacht – milo zveni v izvirniku. Silent night, holy night – se poje v angleščini. O lejl ta` skiet, lejl tal-Milied – je slišati malteški različici. Jouluyö!J uhlayö! se zliva čez Finsko. Po hamau, po hemolele valovi na Havajih. In v svahiliju Usiku mtakatifu! Wengine walala. Pri nas se razlega Sveta noč, blažena noč.

Prevedena v več kot 330 jezikov in dialektov velja za najbolj priljubljeno božično pesem. Brez nje bi bilo praznovanje Jezusovega rojstva po vsem svetu manj svečano.

Sveti večer leta 1818

Prvič je bila izvedena na sveti večer leta 1818. Po ljudskem spominu sta prvim poslušalcem besedilo in melodija takoj sedla v ušesa, manjkajoči ostajajo koščki sestavljanke o okoliščinah in vzgibih njenega nastanka. Domišljija je skozi desetletja napletla, da se je rodila po sili razmer, ko naj bi vikar Joseph Mohr popoldne pred svetim večerom ugotovil, da je miš nagrizla meh orglam v cerkvi svetega Miklavža (oziroma svetega Nikolaja), kjer je služboval. Mladi vaški župnik si obhajanja božiča brez petja in orgelske spremljave ni mogel zamisliti, zato je prosil prijatelja, šolskega mojstra, zborovodjo in cerkvenega organista Franza Xaverja Gruberja iz Arndorfa, sosednje vasi, da zloži prijetno melodijo za stihe na temo Jezusovega rojstva, ki jih je spisal dve leti prej. Na polnočnici je Mohr igral kitaro in pel tenor, Gruber je prevzel bas, na koncu vsake kitice je melodijo povzel zbor. Sveti večer leta 1818 je uspel.

Mir ljudem na Zemlji

Župnijske cerkve, posvečene splavarjem, ki so iz bližnjih rudnikov v Halleinu tovorili sol po reki Salzach, ni več. Salzach je redno poplavljal in načel njene temelje, zato so jo porušili in leta 1906 začeli zidati novo, na varnejši lokaciji. In da, prav jesenska povodenj – in ne miš – je poškodovala cerkvene orgle, ki so utihnile dan pred božičem. Na prostoru nekdanje cerkve od leta 1927 stoji spominska kapela Sveta noč, kjer vsako leto na božični večer poteka slovesnost v spomin na nastanek pesmi, ki je postala glasbeni simbol božiča. V okenskih vitražih sta upodobljena tudi tekstopisec in skladatelj Svete noči.

Če je legenda o miši zavrnjena, pa je še predmet špekulacij, zakaj so pesem prvič zapeli šele dve leti po nastanku. Morda, ker se neortodoksen tekstopisec ni dobro razumel s cerkvenimi oblastmi?! In kaj je ga je sploh navdihnilo k pisanju znamenite pesmi? Nemara je zložil verze v čast Jezusovega rojstva kot rojstva vsakega otroka, ker je sam nosil pečat nezakonskega otroka?! O tedanjih nemirnih okoliščinah – konec Napoleonovih vojn, spremenjen politični zemljevid Evrope – pa nedvomno priča težnja po miru, kar je mladi duhovnik vpletel v znamenito četrto kitico: Sveta noč, blažena noč … radostno pevajoč … angeli Gospoda slave … mir ljudem na Zemlji žele.

V srcih ljudi že 200 let

Sveta noč je iz Oberndorfa krenila po vsem svetu, dosegla je še tako odročne kotičke. Glas o uspehu njune stvaritve mojstra ni dosegel, niti nista imela nobene materialne koristi od nje. Celo stališča o avtorstvu originalne različice so si dolgo nasprotovala. Šele leta 1995 je bil dragoceni izvirnik s šestimi kiticami odkrit pri neki salzburški družini. Na njem je zapisano: Tekst Joseph Mohr, vikar, 1816. Dodan je stavek, da je melodijo zložil Fr. Xav. Gruber. Restavriran dokument je na ogled v muzeju.

Na naših tleh je Sveta noč, blažena noč prvič zazvenela v Tržiču leta 1871. Jakob Aljaž, tedanji kaplan, ki je prevedel besedilo glasbenega simbola božiča kakršnega poznamo, jo je v cerkvi  v slovenščini zapel ob spremljavi kitare. Tako kot prvič prijatelja, katerih glasbena zapuščina se je razpredla po vsem svetu.