24.12.2018

Nika Vistoropski

O čarobnosti božiča

Vsak december televizijski program ponudi vsaj eno od različic Dickensove klasike Božična pesem v prozi, kjer Ebenezer Scrooge na božični večer sedi za delovno mizo, jeze poln. K sebi stiska zaboj s premogom, nepripravljen na vse, kar bo sledilo. »Trd in oster kakor kremen, ob katerem še nobeno jeklo ni užgalo ognja radodarnosti; skrivaški in samotarski kot ostriga. Notranji mraz mu je pomrznil starčevske poteze, odrevenel mu je šilast nos, mu nagubal lice, mu otrdil korak, od mraza so mu rdele oči, modrele tenke ustnice; mraz je ščipal iz rašplanja njegovega glasu.« Ko ga obiščejo duhovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, vendarle spozna: Čarobnost božiča obstaja! Postane radodaren.

Tako se najbrž vsi spomnimo te zgodbe, a morda pozabljamo ob tem nekaj pomembnega. Vprašanje namreč, čemu je bil Ebenezer tak, kakršen je bil. Je zunanja prisila sreče ob božiču za marsikoga nič več kot priložnost za vznik tesnobe ob spoznanju, da je radost na drugi strani? Med nami in njo pa prepad? 

Bridkosti sem se odrekla tistega dne, ko sem se odločila, da mi ni treba praznovati kolektivne ideje radosti in sreče, če ne čutim ne ene in ne druge. A čez leta sem spoznala, da se bom morala bolj potruditi. 

Glede na to, da je depresija bolezen, ki mi svoje pojavnosti ni prihranila, na nek način Scroogea razumem. Čeprav sem zavestno svoj gnev vedno držala na vajetih, dokler se ni po vrsto letih psihoterapije razblinil, si mislim, da je bilo v glavnem liku te klasike tudi nekaj Dickensa samega. Trpel je namreč za posledicami depresije, menda naj bi kazal tudi znake bipolarne motnje. Morda je bil Scrooge res videti zadovoljen v svoji škrtosti, a je obenem tudi lik, ki ni bil sposoben čutiti nikakršne radosti. London je v njegovi glavi leglo bolezni, krivic, mraza, neuresničenih želja, umazanije in revščine. In denar? Edino sredstvo, ki ga, tako misli, zmore zavarovati pred vso to grozo. Zato dela petek in svetek, se nikoli ne ustavi, kopiči. In ta denar v resnici ni nič drugega kot evfemizem za kopičenje nečesa, kar je še bolj grozno: zavedanje, da se lahko zlomljen otrok oblikuje v bitje, ki vidi le temo, le mraz, le glad. Kako naj pričakuje kaj drugega? Kako naj z vso silovitostjo svoje grenkobe ne opozori na to, kako noro je, ko se sredi mrzle zime prebudijo »zombiji«, posiljevalci s srečo. Še več! Zdi se mu noro, da na božič hočejo ostati doma. Da se hočejo izogniti delu, ki je, če vprašate Scroogea, edino varovalo pred tem, da te kaos stvarnosti ne posrka v vsej svoji grozi. »Kako je mogoče, da vsakdo na zemlji trpi zaradi zmote, da življenje ni ogromna dolina žalosti?« se vpraša. 



»Nisem razumela, kako mi bo lahko to, da tujcu pripovedujem o svojem otroštvu, kakor koli spremenilo dojemanje odraslosti. Upirala se mi je ideja ljubečega pogleda na trpečega otroka v meni,« v New Yorkerju o svoji prvi psihoterapevtski seansi pripoveduje ameriška novinarka Elif Batuman. »Ena od najbolj dolgočasnih značilnosti depresije je samopomilovanje. In to, da moram plačevati nekomu samo zato, da mi pomaga doživljati sočutje do otroškega dela mene, se mi je zdelo nedoumljivo grozno. A sem potem nekega dne vseeno poskusila. Spregovorila sem o svojem otroštvu in celo zmogla zares videti tisto majhno Elif, obkroženo s knjigami. Nekaj se je premaknilo v meni.« 

Na začetku Dickensonove klasike Scrooge uteleša največje zlo depresije: da je nekdo tak, kot je, že vse življenje, in da nikoli ne bo nič drugače. »Duhovi mu pokažejo, da je bil tudi on, kot vsi danes odrasli ljudje, nekoč otrok. Otrok, ki je svoje obrambne mehanizme kasneje ustvaril z razlogom. In če se je zavoljo svojih izkušenj oblikoval tako, kot se je, potem je morda res tudi, da je preobrazba mogoča, da prihodnost ni le niz neizogibnosti,« še zapiše Elif. 

Nato se je pojavil Freud in nas naučil, da je vse v resnici le spomin in domišljija; nič ne prihaja od Boga ali mrtvih. Mar to pomeni, da čarobnosti ni več? Nikakor. Le ves čas že tiči drugje, kot tam, kjer jo iščemo. 

Odrasla sem v vaškem, katoliškem okolju, kjer so vsi vrstniki obiskovali verouk, le jaz ne. Nikoli se nisem spraševala o tem, zakaj sem bila izvzeta. Spomnim se le, da so se v prvem razredu sošolke odločile, da sem komunistka. In vsakič, ko so izrekle to besedo, so pokazale s prstom name. Izgovorjeno se je slišalo kot žalitev, čeprav ne jaz ne one nismo vedele, kaj naj bi beseda sploh pomenila. Neki dan sem nato slišala tudi, da bi doma ne smeli praznovati božiča, češ da ne verjamemo v Jezusa. Nekako se mi je svitalo, kdo naj bi on bil, a takrat še nisem vedela, kakšno zvezo ima z božičem. Božič je zame predstavljal sneg, lučke, darila in veliko peciva. In tako je ostalo dolgo. Čarobnost tega dneva je bilo čutiti v zraku. Dolgo časa sem mu pripisovala izpolnitev otroških želja, ki so bile pravzaprav neuresničljive – želela sem si, da bi me nehali pošiljati v varstvo k dedku, da me ne bi grajali in omalovaževali, da bi se imela oče in mama rada, takšne reči. In sčasoma sem seveda spoznala, da je jakost pričakovanja dražestnosti božiča premosorazmerna z jakostjo razočaranja, ki sledi dan potem. V letih, ki so sledila, ko sem po končani srednji šoli odšla v Ljubljano, sem decembrske praznike videla zgolj kot tesnobe polne dni, ko bo treba sesti na vlak, iti domov, se ne zlomiti pod težo prisilne sreče, ki je bila tako zelo lažna. Leta dolgo sem nato vsa praznovanja povsem ignorirala. »Zbolela« za božič, da mi ne bi bilo treba domov, na silvestrovo šla spat on desetih zvečer, da bi nato ob štirih zjutraj že gazila po svežem snegu na Trupejevo poldne. Sama. In v tem ni bilo nobene bridkosti. Odrekla sem se ji tistega dne, ko sem se odločila, da mi ni treba praznovati kolektivne ideje radosti in sreče, če ne čutim ne ene ne druge. A čez leta sem spoznala, da se bom morala bolj potruditi. Rodila sem. In bolj ko je dete raslo, bolj je v meni tlelo spoznanje, da moja grenkoba ne sme biti tudi njegova. Da ima pravico do tega, da verjame v vse to, kar sem sama že davno opustila. In sem začela ponovno krasiti smreko. In podnjo nastavljati darila. Šele ko sem začutila z vso silo žalost majhne Nike, sem lahko spustila bolečino, ki mi je onemogoča videti (tudi) lepo. 

Ko duh preteklosti Scroogeu pokaže napis na njegovem nagrobniku, dojame, da je koncept neizogibne prihodnosti moč oblikovati po svoje. Kar naj bi bilo »vklesano v kamen«, je v resnici spremenljivo. Sigmund Freud je recimo oboževal Dickensonova dela. Njegovo prvo darilo zaročenki leta 1881 je bil izvod knjige David Copperfield. Čeprav ni bil veren, je imel za božič okrašeno smrečico. In mar ni ravno to eno njegovih najbolj pomembnih sporočil? In sicer, da morda čarovnija ne izhaja od tam, od koder smo ji pripisovali, a da to ne pomeni, da je ni? V starih časih so ljudje videli duhove, imeli vizije. Nato se je pojavil Freud in nas naučil, da je vse v resnici le spomin in domišljija; nič ne prihaja od Boga ali mrtvih. Mar to pomeni, da čarobnosti ni več? Nikakor. Le ves čas že tiči drugje kot tam, kjer jo iščemo. Prihodnost, kot podaljšek sedanjosti groze, je spremenljiva le s sočutnim priznanjem preteklosti. 

Radosti poln božič vam želim! 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE