Nika, kdor vas pozna že iz šolskih dni, ve, da ste od nekdaj energični, skoraj eksplozivni, prijazni in nasmejani.

(Nasmeh.) O, hvala lepa!

Leta mi zelo dobro denejo. Nikoli več ne bi bila stara dvajset let. 

V srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Križankah ste izstopali ne le zaradi samosvojih izdelkov, temveč tudi ekscentričnega videza.

Ne bi rekla, da je bil prav zelo ekscentričen, zagotovo pa je bil za tiste čase – bila so 90. leta – netipičen. Takrat so imele moje vrstnice večinoma na sebi puloverje in superge globalnih blagovnih znamk.



Doma ste imeli šiviljstvo in vaš slog oblačenja je malce spominjal na 50. leta minulega stoletja.

Drži. Bila sem stara štirinajst, petnajst, šestnajst let, oblačila pa sem se po vzoru Evite Peron. Takrat me je popolnoma prevzela. V kinodvorane je prišel film z Madonno v glavni vlogi in njen look, ki so ga ustvarili pri modni hiši Dolce & Gabbana, mi je bil neznansko všeč. Še zdaj imam najraje takšen stil. (Nasmeh.)

Ženstvenosti in elegance nam ženskam splošno gledano še danes primanjkuje.

Res je. Profesorica na omenjeni šoli mi je nekoč dejala: »Nika, daj se začni že enkrat oblačiti letom primerno!« Pa sem jo vprašala, kaj to pomeni, in mi je odgovorila, da v kratka krilca ali kaj podobnega; tako kot se oblačijo smrklje. Poglejte, to je bila oblikovna šola in tam sem bila, da bi se izrazila kot ustvarjalka! Leta so se mi vedno zdela nepomembna. Brez težav povem, koliko sem stara. Bolj pomembno je, kako se počutiš. Danes razmišljam, da mi je mogoče profesorica to dejala prav zato, da bi sama še bolj odločno rekla: Takšna pač sem! Vsekakor sem ohranila svoje bistvo.

Kar huda leta so bila zame od tridesetega do štiriintridesetega. Med študijem magisterija se mi je zelo zapleteno, počasi razlil slepič in sprva sploh nismo vedeli, kaj je narobe. Ko smo ugotovili, sem že imela grozno sepso. Komaj so me rešili. 

Takole, ko se pogovarjava, se mi zdite že po videzu precej bolj umirjeni kot nekoč.

(Se nasmeji z žarom zadovoljstva v očeh.) Tako se tudi počutim. Leta mi zelo dobro denejo. Nikoli več ne bi bila stara dvajset let.

Približno toliko let pa sta že skupaj z možem, glasbenim urednikom Vala 202 in komentatorjem nogometa Matjažem Ambrožičem, kajne?

(Navdušeno.) Drži, letos bova praznovala dvajsetletnico!

Čestitke!

Hvala! Veste, kaj je najlepše? To, da se imava enako lepo kot na začetku, če ne še bolje. Še vedno naju skupaj navdihujejo stvari.



Menda se je med vama takoj, ko sta se spoznala, zgodil tisti pravi klik.

Zares, v hipu nama je bilo jasno. Bila je res ljubezen na prvi pogled. Čez tri dni sva že postala par. Ni nama bilo treba razmišljati o tem, vedela sva. Takoj ko sem ga videla, sem vedela, da je to – to, moj bodoči mož. (Nasmeh.)

V London ste se pred dobrimi enajstimi leti najprej preselili vi kot študentka mode, po kakšnem letu vam je sledil še on. Poročila pa sta se šele pred tremi leti.

Veste, ko enkrat najdeš človeka, s katerim se tako dobro povežeš, da si najprej najboljši prijatelj, potem šele ljubimec in vse drugo, se ti z vprašanji o poroki niti ne ljubi kaj dosti ukvarjati. Vsaj sama nisem bila takšen tip človeka. V otroštvu me niso nikoli zanimale princeske in poročne obleke, temveč povsem druge stvari, denimo glamur; princeska in glamur sta dve različni stvari.

Zavedam se, da sem privilegirana. Kdo si ne bi želel takšnega življenja? Imam svoj talent, sposobnosti, dane so mi možnosti za doseganje uspeha. 

V kakšnem pomenu?

Princeska predstavlja neizživeto pravljico, glamur pa od osebe terja odraslost in zrelost. Zrela, resna eleganca me je vedno bolj vznemirjala; antipod princeski je denimo Anna Wintour (legendarna urednica revije Vogue, op. a.). Prav zato nisem nikoli sanjala o klasični, široki poročni obleki z vlečkami in dolgimi tančicami. Pravzaprav sem si jo najprej naročila in jo pomerila, a v njej sem se počutila uniformirano. Uniform pa ne maram, zato sem jo predala Karitasu.

Po vaših poročnih fotografijah sodeč ste imeli na sebi preprosto elegantno, do kolen segajočo belo obleko ter plesne čeveljce z visoko peto. Mogoče zato, ker ste nekoč tekmovali v latinskoameriških plesih?

To je bilo bolj naključje, a poglejte, kako me je usoda ponesla na stolček plesne žirantke! V resnici je šlo za sandale iz ene od najnovejših kolekcij, spominjale so na plesne čevlje. Z Matjažem sva imela za poroko najetega osebnega svetovalca in stilista. To toplo priporočam vsem nevestam, torej da si poroko poenostavijo, kolikor je mogoče. Bolj preprosta je, lepša je.



Namesto klasičnega poročnega šopka ste vi izbrali travniške cvetlice.

Tako je. Mami mi jih je nabrala, tri minute preden smo sedli v avto, na poti do cerkvice, kjer sva se poročila. Spominjam se, da sem, sedeč pred oltarjem, občudovala šopek in si mislila, kako nama je v tako kratkem času uspelo ustvariti tako lepega, pa je iz njega prilezel pajkec. (Širok navihan nasmeh.)

Za srečo.

Ja! Še to – običajno za vsakodnevno ličenje porabim uro in pol, saj v tem uživam in imam širok nabor kozmetike. Za poroko sem se na hitro namazala v treh minutah s tremi kosi ličil.

Vse življenje zganjam smrtne skoke in preživim, tudi s svojimi t. i. nikizmi v oddaji Zvezde plešejo, ko so me ljudje kljub drznosti dobro sprejeli. 

Zakaj?

Z Matjažem se nama je zdelo najbolj pomembno, da se na poroki zavedava čustev, ki se porajajo v tistem trenutku. Po teh sva si jo želela zapomniti. Nisva se preveč obremenjevala s podrobnostmi, le da sva sledila eleganci brez kakršnega koli zapletanja. Tudi zato, ker imava že v življenju vsak dan dovolj glamurja.

Nam zaupate recept za dolgo zvezo?

Komunikacija je vse; ves čas se moraš pogovarjati o vsem. Z možem se pogovarjava tako o mojih menstrualnih težavah kot o pogledu na umetnost, karieri pa o tem, kaj bova skuhala, ali je imela ženska, ki je prečkala cesto, lepo ali manj lepo torbico. Med nama ni tabujev. Imava zlato pravilo, ki ga v dvajsetih letih nisva prelomila niti enkrat, tj. v posteljo se ne gre skregan. Kadar se spričkava, bo na poti do spalnice eden od naju rekel: To je to, zdaj pa zadosti! Vse sva si povedala, bliža se čas za spanje, sva prijatelja ali nisva? Takrat se spogledava in nasmehneva. Imava se preprosto rada in vedno zaspiva objeta. Na splošno se tudi izogibava cinizmu ter temu, da bi se o najinih zadevah najprej pogovarjala s kom drugim. Midva sva na prvem mestu, šele potem so na vrsti prijateljice in kdo drug. Vem, da se tudi sam drži tega pravila, in očitno deluje. (Nasmeh.)



Življenje v Londonu ni poceni, verjetno pa vama z možem tudi sicer ni bilo vedno lahko. Katera preizkušnja je bila v vseh teh letih najhujša?

Bilo jih je cel kup, doživela sva marsikaj, tako osebnostno kot karierno in finančno. Kar huda leta so bila zame od tridesetega do štiriintridesetega. Med študijem magisterija se mi je zelo zapleteno, počasi razlil slepič in sprva sploh nismo vedeli, kaj je narobe. Ko smo ugotovili, sem že imela grozno sepso. Komaj so me rešili.

Ste bili v smrtni nevarnosti?

Tako je. Potrebovala sem kar eno leto, da sem prišla k sebi.

Vas je pred operacijo zelo bolelo?

(Zavzdihne.) Joj, imela sem napihnjen trebuh, ledvične kamne pa še kopico drugih stvari, ampak jaz tako nerada tarnam.

Niso mi ljubi dolgi obredi prehranjevanja z več hodi ter t. i. kulinarične avanture. To se mi zdi izguba časa in energije. Raje vzamem v roke dobro knjigo. 

Kako to, da ne?

Tega ne potrebujem. Ljudje si lahko o meni mislijo, kar hočejo. Zavedam se, da sem privilegirana. Kdo si ne bi želel takšnega življenja? Imam svoj talent, sposobnosti, dane so mi možnosti za doseganje uspeha. V mojem življenju so ljudje, ki mi želijo zelo pomagati in tudi mi. Živim v Londonu, središču kulture, mode, vsega čudovitega; v Sloveniji sem si ustvarila položaj medijsko prepoznavne osebnosti in imam možnost, da svoje kreativne ideje tudi unovčim.

Kaj posebnega trenutno pripravljate kot modna oblikovalka?

Lahko vam povem, da mi je za zadnjo kampanjo blagovne znamke Marija Moderna pozirala mama. Ona je moj model. Veste, kako je lepa, čudovita! Moj namen je, da se tudi zrele ženske začno oblačiti bolj elegantno.



Glede na to, da ima oziroma je imela vaša družina dolgo krojaško tradicijo, verjamete, da se bodo vrnili časi, ko je bilo največ vredno doma, skrbno po meri sešito oblačilo?

(Pokima.) Absolutno, je že cenjeno. Verjamem, da bi si vsak izbral posebej zanj krojeno oblačilo, če bi si ga lahko privoščil. Sploh ne gre za to, da bi imeli ljudje do tega prezirljiv odnos. Nasprotno, to si želi vsak. Vsi zelo dobro vemo, ne glede na družbeni sloj, iz katerega prihajamo, da se o pravi modi pogovarjamo takrat, ko gre za modo, narejeno po meri in iz vrhunskih materialov. Težava je le v tem, da si je veliko ljudi ne more privoščiti, kar je marketinška mašinerija zelo dobro izkoristila, ko jim je začela ponujati cenovno nadvse dostopna oblačila. Vsi smo krvavi pod kožo in bi – sploh v teh časih – radi bili videti lepi, zato smo seveda temu podlegli. V prvi osebi množine govorim zato, ker sem tudi sama v mladostniškem obdobju zelo rada posegala po oblačilih, ki jim zdaj pravimo hitra moda. Saj pri dvajsetih je to nekaj povsem normalnega in razumljivega.

Takrat si še v obdobju eksperimentiranja, iskanja sebe in svojega sloga.

Tako je. Želim si, da bi se v ljudeh prebudila globoko zakoreninjena ozaveščenost o varovanju okolja in soljudi; če bi vsak vedel, kako so poceni oblačila zares narejena, kako zelo s tem onesnažujemo okolje, bi se takšna proizvodnja hitro ustavila.

Neskončno uživam v tem, ko se urejam in poudarjam prav svojo ženstvenost. 

Človek se zgrozi že samo ob podatku, koliko plastike nam je uspelo nagrmaditi ter posredno pobiti na milijone živali, medtem ko so ne nazadnje plastične delce našli celo v morski soli, ki jo uživamo.

Grozljivo, ja, pa kako plastika škoduje naši koži in celotnemu organizmu.

Poleg tega gre pri hitri modi za izkoriščanje poceni delovne sile oziroma podpiranje dela v nečloveških razmerah.

Tega res ne bi smeli podpirati.

Kot pravite, si vsak skrivaj želi imeti oblačila po meri. Pa vendar so blago, sukanci in drugi nujni pripomočki, ki jih kupujemo v specializiranih prodajalnah za šivanje, pogosto precej nekakovostni, pa čeprav niso najcenejši.

Materiali so še vedno vrhunski, a so dragi. Vedno se vse začne in konča pri ceni. Neskončno si želim, da bi se potrošnik bolj izobraževal. Po drugi strani ni prav, da je postavljen pod pritisk, da nečesa ne sme kupiti, ker bo s tem onesnaževal okolje ali škodil komu drugemu, saj kupi tisto, kar si lahko privošči. Šele potem pridejo na vrsto etična vprašanja. Prvi bi se morali z njimi ukvarjati trgovci in imeti boljši nadzor. Dober primer so plastične nakupovalne vrečke. Še pred nekaj leti smo jih vsi grabili in kopičili, ker so bile pač na voljo; zdaj jih plačujemo, zato ima večina ljudi sešite za večkratno uporabo. Takoj ko se sprejmejo določeni zakoni, se potrošnik zelo hitro ukloni. Slaba vest naj se vzbuja na pravi strani in ne samo zato, da se nekje drugje odpre druga tržna niša. Dogaja se ogromno manipulacij oziroma zavajanja. Tudi denimo določena oblačila, narejena iz eko in bio tkanin, niso nujno šla skozi postopek, ki je naravi prijazen. Morali bi biti bolj natančni in dosledni, če že pozivajo ljudi k bolj odgovornemu nakupovanju. Prepričana sem, da bo mlajša generacija začela vse bolj posegati po izdelkih s certifikati.



Od česa zdaj v glavnem živite, razen tega, da ste bili plesna sodnica in imate svojo oblačilno blagovno znamko?

Največji prihodek imam v lastnem podjetju, v katerem skupaj z Matjažem ustvarjava znamke oziroma že obstoječim brusiva imidž. Gre za modne izdelke ali pa tudi ne. Najina naloga skupaj z ekipo je, da jih celostno prenoviva, kar denimo zadeva njihov logotip, grafično podobo in ne nazadnje komunikacijo na družbenih omrežjih. Najamejo naju podjetja, ki si želijo najti novo pozicijo na trgu.

Vi ste kot mlada stilistka okoli leta 2003, 2004 naredili izjemen preboj, ko ste poskrbeli za prvo stilsko podobo pevke Alye, ki je imela za tiste čase zelo svež, uporniško sladek videz z baletnim krilcem in roza lasnimi vložki. Ali bi lahko rekli, da je zaslovela tudi zaradi vas?

Seveda, Alya je tedaj šele prišla na sceno in zagotovo je svojo pot utrdila prav zaradi svojega imidža. Imam spravljen članek, v katerem je vaša mama kot modna novinarka, mislim, da prav v reviji Ona, napisala, da sem z videzom Alye naredila salto mortale in uspela, preživela. (Širok nasmeh.) Kako me je dobro pogruntala – že takrat! Vse življenje zganjam smrtne skoke in preživim, tudi s svojimi t. i. nikizmi v oddaji Zvezde plešejo, ko so me ljudje kljub drznosti dobro sprejeli.

S postavo imam ogromno srečo, saj se mi zaradi posrečene genske zasnove ni treba prav nič mučiti zanjo. Pretečem pol kilometra, pa se mi že naredijo mišice. 

Velikokrat v komentarjih uporabljate prispodobe, povezane s hrano, denimo sadjem. Ga imate zelo radi?

Oh, sadja sploh ne maram! Mi je pa všeč, kakšnih oblik je, opojno in dišeče. Kar zadeva prehrano, nisem človek, ki bi odpotoval na drug konec sveta samo zato, da bi okusil pristno lokalno jed. Imam velik apetit, a za konkretno kakovostno preprosto domačo hrano, denimo iz svežih sestavin pripravljen preprost krožnik, poln špagetov, skupaj z zvrhano skledo solate ali polnjene paprike, krompirjev golaž. Niso pa mi ljubi dolgi obredi prehranjevanja z več hodi ter t. i. kulinarične avanture. To se mi zdi izguba časa in energije. Raje vzamem v roke dobro knjigo. Moj oče je bil pred upokojitvijo živilski tehnolog in tudi sama imam do hrane spoštljiv odnos ter kar precej razvejeno znanje. Zelo dosledna sem pri tem, kaj vnašam v telo. Hitre hrane se ne pritaknem, prav tako ne konzervirane in tiste, ki je pripravljena za pogrevanje v mikrovalovki.

Pa če smem malo skočiti nazaj in vprašati še nekaj glede Alye ter na splošno – se vam zdi, da mora znana osebnost z leti spreminjati, razvijati svoj videz, da ostane zanimiva?

Zagotovo. Poglejte si Madonno! Večjo uslugo bi si naredila, če bi se oblačila letom primerno – joj, sovražim to frazo, pa vendar! Od Madonne bi lahko pričakovali določeno zrelo eleganco. Za to moraš biti zrel.

Zdaj ste prišli malce v navzkrižje s tem, kar ste dejali na začetku, namreč ko ste se hudovali nad profesoričinimi besedami: Obleci se letom primerno!

Imate prav. Še vedno pa trdim, da je mlademu človeku treba pustiti popolno svobodo, da se izrazi. Sama kot najstnica nisem bila le kopija Evite Peron, temveč sem se hkrati ličila kot rejverka z močnimi barvami, v laseh pa sem imela eksotično, odštekano cvetje. Spominjam se, da mi je mama sešila klasično oprijeto obleko, sama pa sem jo porisala s podolgovatimi črtami neonskih odtenkov, spet v stilu takrat popularnih rejverk.



Vaš aktualni slog oblačenja je zelo blizu ženstvenemu glamurju hollywoodskih igralk v 40. in 50. letih preteklega stoletja, morda malo s primesjo 30. let.

Vse drži. V rosni mladosti sem se veliko poigravala z androgenim stilom, šele pri svojih petintridesetih letih sem ugotovila, da imam v sebi skrit vidik ženstvenosti, s katerim se še nikoli nisem ukvarjala. Potem ko sem ga začela razvijati, sem se šele zares pomirila s seboj. Neskončno uživam v tem, ko se urejam in poudarjam prav svojo ženstvenost.

Kako skrbite za svoj dodelani videz, skladno postavo?

S postavo imam ogromno srečo, saj se mi zaradi posrečene genske zasnove ni treba prav nič mučiti zanjo. Pretečem pol kilometra, pa se mi že naredijo mišice. Zjutraj vstanem zelo zgodaj, okoli šeste ure, in meditiram. H kozmetičarki ne hodim; tega, da se kdo drug ukvarja z mojo kožo na obrazu, ne prenesem. Tudi lase si barvam in nohte urejam sama.

H kozmetičarki ne hodim; tega, da se kdo drug ukvarja z mojo kožo na obrazu, ne prenesem. Tudi lase si barvam in nohte urejam sama. 

Na slovenski televiziji ste bili komentatorka oblačil med prenosom letošnje britanske kraljeve poroke. Kako ste se lotili tega zalogaja?

Z dveh plati – kot navdušenka nad monarhijo in nekdo, ki opravlja svojo profesionalno dolžnost. Pri kraljevi družini gre seveda za določen tradicionalni kodeks oblačenja, ki ga v Angliji zelo spoštujejo. Hkrati smo videli sodobne obleke s podpisi najbolj aktualnih modnih oblikovalcev. Ta dogodek je bil fantastičen, famozen. Še vedno sem povsem pod vtisom dogajanja.

Kdo je po vašem mnenju nosil najlepšo obleko?

(Izstreli.) Amal Clooney v rumeni opravi Stelle McCartney. Pa Dianina nečakinja Kitty Spencer v osupljivi smaragdno zeleni obleki Dolce & Gabbana s skoraj baročno cvetlično poslikavo in čudovitim klobučkom. Mar ni bila prekrasna?