Zgodovina izdelovanja nogavic v Polzeli sega v leto 1927, ko so v nekdanji zapuščeni lesnopredelovalni tovarni, po novem imenovani Polzela tovarna navadnih in tkanih pletenin, zabrneli prvi stari tekstilni stroji. Tja sta jih pripeljala Švicarja Albert in Teodor Reiser, ki sta pred tem že imela v lasti tovarno nogavic na Moravskem. V prvih desetletjih je proizvodnja nogavic v podjetju Polzela strmo rasla, sočasno pa se je v vseh pogledih posodabljala tudi proizvodnja. Konec druge svetovne vojne je tovarna tako dočakala kot sodobno opremljen industrijski obrat s 350 zaposlenimi in letno proizvodnjo 1,8 milijona parov nogavic, predvsem moških, nekaj pa tudi bombažnih ženskih.



Eden pomembnejših mejnikov vzpona Tovarne nogavic Polzela je bilo leto 1962, ko so podpisali petletno pogodbo s kanadskim podjetjem Polex AG, prvi pogodbeni odnos z vlagateljem tujega kapitala v obliki opreme, repromateriala in sodobne tehnologije v jugoslovanskem nogavičarstvu. Pridobljeno znanje in prisotnost v tujini sta Polzeli omogočila, da je leta 1969, le leto po premieri v svetu, izdelala lastno fino žensko hlačno nogavico, peggy. Ta je pomenila nove izzive in potrebe po novih strojih, s katerimi se je podjetje umestilo med najkakovostnejše in najproduktivnejše proizvajalce v Evropi. Leta 1972 je Polzela podpisala pogodbo s švicarskim podjetjem Du Pont za dobavo lycre, ki se uporablja še danes, leta 1975 pa je poleg proizvodne hale odprla prvo lastno prodajalno. Tega leta je bilo v tovarni zaposlenih že 1200 delavcev, letna proizvodnja pa je bila 26 milijonov parov nogavic.



Polzela se že od 90. let sooča s poslovnimi izzivi. Najprej jim je veliko izgubo dela prinesel razpad trga bivše skupne države Jugoslavije, kasneje pa tudi zmanjševanje števila zaposlenih in zapiranje lastnih prodajaln ni pomagalo, da bi ob vdoru tujih blagovnih znamk na slovensko tržišče ohranili pozitivne številke. Zaradi finančnih težav so v zadnjih letih za pomoč večkrat prosili državo, ki jim je »novembra 2014 odobrila za milijon evrov državne pomoči, na začetku leta 2015 še kratkoročno posojilo države v višini 500.000 evrov, skupaj s 332.000 evri terjatev iz naslova DDV in okoli 91.000 evri iz naslova unovčenega jamstva za posojilo po državni jamstveni shemi, konvertirano v kapital. Skupno je bilo tako pretvorjenih za skoraj 923.000 evrov terjatev. Decembra 2015 pa je nato vlada družbi odobrila še za 190.000 evrov pomoči po načelu de minimis,« poroča STA. »Ker tudi ta pomoč podjetju ni pomagala splezati na zeleno vejo, se je država v reševanje Polzele spet vključila konec poletja 2016, ko je po 2,1 milijona evrov vredni dokapitalizaciji z denarnimi vložki in pretvorbo terjatev v kapital skupaj s Slovenskim državnim holdingom (SDH) postala 100-odstotna lastnica tovarne nogavic.« 



Na žalost so vsa posojila pomenila začetek konca. SDH je namreč kmalu zatem začel iskati strateškega vlagatelja za nakup podjetja, saj so v holdingu ugotovili, da je družba dolgoročno plačilno nesposobna. Družba je je imela tudi negativen kapital, izguba pa je presegla polovico osnovnega kapitala. Polzela je decembra 2016 razglasila stečaj kar trije poskusi prodaje premoženja družbe, z zadnjo izklicno ceno 2,46 milijona evrov, pa niso obrodili sadov. 

Čeprav so v Polzeli po uvedbi stečaja februarja lani znova vzpostavili proizvodnjo in za ta čas zaposlili 85 delavcev, pa jih v petek čaka razočaranje. Z ustavitvijo del v tovarni jih bodo za potrebe maloprodaje in skladišča obdržali le še četrtin, od 20 do 25, piše STA, ostali pa so pristali na zavodu za zaposlovanje. Do petka bodo dokončali še zadnje napletene izdelke, nato pa bo ta slovenska proizvodnja, ki je vse do danes izdelovala nogavice tudi za nekatere najbolj priznane globalne znamke, kot so Falke, Wilox, Camano, Cronert, Bataillon Belet, Nur Die, Atair, USF, Fogal, Socks Fashion, žalostno usahnila. Polzeline izdelke bo v maloprodajnih trgovinah moč dobiti še do odprodaje zalog.