V svojih delih govorite iz izkušenj, kar učite druge, so preverjeni recepti. Kot pravite, vam je sprememba jedilnika pred leti rešila življenje. Kaj se je dogajalo?

Zbolel sem za hudo obliko ulceroznega kolitisa. Tako rekoč mi je pri komaj 27 letih grozila resekcija črevesja. Sprememba je bila nujna.

Po stroki ste biokemik, zdaj ste strokovnjak tudi na področju prehrane. Pa bi si upali reči, da imate že vse odgovore? Je torej Navezani na hrano zadnje, kar boste povedali o temi zdravega prehranjevanja?

Vsekakor upam, da bo vsebina v tej knjigi aktualna še zelo dolgo in da je ne bo povozil čas. Res pa je, da se področje nutricistike razvija in spreminja vsak dan. Ob upoštevanju znanj iz evolucije in biologije lahko vedno utrjujemo področja, ki jih že dobro poznamo in razumemo, obenem pa se posvečamo tistim področjem, ki potrebujejo dodatno pozornost in strokovno obravnavo.



Vsi že nekako obvladamo osnove in pomen zdravega prehranjevanja, morda se po večini celo trudimo držati teh smernic, no, vsaj večino časa. A zagotovo drži, da smo včasih zmedeni, komu prisluhniti in komu verjeti. Povrhu se tudi takrat, ko se odločimo za novo dieto, slej ko prej pregrešimo. Zakaj se nam je tako težko, ob vseh novodobnih spoznanjih, odpovedati škodljivim navadam?

Mislim, da ne gre toliko za nezdrave navade kakor za osnove biologije. Na hrano smo navezani mnogo bolj, kot je potrebno, a to je bil konec koncev tudi del človekove evolucije. Hrana pa je neizogiben del vsakdanjega življenja in je lahko prisotna v vsakem trenutku dneva, in če upoštevamo industrijo, ki se osredotoča predvsem na predelana živila, je pač treba biti pri izbiri res pozoren.

Knjiga Paleorecept je bila velik uspeh. Zakaj torej potrebujemo novo knjigo?

Paleorecept je star deset let, in čeprav so temelji evolucijske biologije neizpodbitni, smo se v tem času veliko naučili o nevro regulaciji apetita. Temu sem namenil kratko poglavje že v Paleoreceptu, Navezani na hrano pa se temu v celoti posveča.


Zbolel sem za hudo obliko ulceroznega kolitisa. Tako rekoč mi je pri komaj 27 letih grozila resekcija črevesja. Sprememba je bila nujna.


Živite po paleo načelih, drži? Se jih drži tudi vaša družina?

Se, ampak nismo tako zelo strogi, da ne bi dopuščali kakšnih odstopanj. Vsake toliko si privoščim koruzno tortiljo, otroci pa so očitno podedovali mamino toleranco na ogljikove hidrate, tako da občasno jedo riž. Sicer pa se splošnem držimo jedilnika, ki se kar najbolj izogiba predelanim živilom. Jaz se zelo slabo odzivam na gluten, tako da ga povsem ignoriram.

Mnogi laiki ne ločimo med paleo in ketogeno dieto. Katere so temeljne razlike?

Paleo se osredotoča predvsem na kakovost živil, ketogena dieta pa se posveča predvsem razmerju med makrohranili, predvsem omejevanju ogljikovih hidratov. Če združimo obe metodi prehranjevanja, preprosto izberemo kombinacijo dveh najboljših. Ni pa nujno, da to deluje enako dobro pri vsakomer!

V grobem pravite, da bi morali jesti kakor naši predniki. Ampak oni so živeli v povsem drugačnem okolju, dihali povsem drug zrak. Pa tudi njihova življenjska doba ni bila nič kaj zavidljiva. Zakaj naj bi bila takratna dieta dobra za nas?

Odlično vprašanje, a treba je gledati širše: vsako bitje si ustvari prehranjevalni sistem, ki najbolje ustreza njegovemu genskemu zapisu. Čeprav se ljudje med seboj občutno razlikujemo in nekaterim celo koristijo ogljikovi hidrati, medtem ko marsikomu škodujejo, ne smemo pozabiti, da je za vsakogar nevaren življenjski slog z malo spanja, veliko sedenja in uživanja predelanih živil. Tako da nam v resnici ni treba iskati večnih (ne)resnic o paleo dieti, ampak ob upoštevanju določenega znanja in smernic sprejemati zdrave odločitve.

Ampak paleo dieta predstavlja za sodobnega človeka povsem nov način prehranjevanja. Odpade pet majhnih obrokov na dan, obvezen zajtrk, ker pač s takšnim jedilnikom ne občutiš lakote do poldneva … Skratka, gre za popolno nasprotje prepričanj, ki nam jih vcepljajo zdravniki dandanes. Česa naj se torej držimo – nutricistične dogme ali novih, revolucionarnih prepričanj, ki postavljajo vse utrjeno že na glavo?



Jaz bi upošteval oboje in preizkusil različne recepte. Predvsem gre za to, da ravnamo po zdravi pameti. Recimo, jemo, kakor zapovedujejo klasični nutricisti, kakšne tri mesece, potem opravimo laboratorijske preiskave krvi in ugotovimo, kaj bi bilo treba spremeniti. Potem lahko poskusimo paleo dieto in preverimo, ali so se vrednosti kaj izboljšale. Tako postavimo na preizkušnjo še veganstvo, ketogeno prehrano … Z malce eksperimentiranja lahko odkrijemo unikaten recept zase in se izognemo dogmi.

A vendarle nas vsak dan poplavljajo preštevilni recepti, toliko televizijskih oddaj, knjig, blogov pridiga o zdravem prehranjevanju. Pa je res treba toliko raziskovati in se ukvarjati s tem, kaj damo v usta? Ne bi bilo bolje ravnati po trenutnem navdihu in počutju in se prehranjevati zmerno? Ali se pač resnično moramo odpovedati določenim skupinam živil?

Nemogoče je zmerno uživati predelana živila. Eden od proizvajalcev čipsa se na embalaži hvali, da je vsebine nemogoče pojesti samo malo. In še kako prav ima! Recept deluje pri vsakem kupcu, ker so predelana živila ustvarjena za to, da nas zasvojijo. Ko se odločimo za določeno dieto, ki denimo omejuje maščobe ali ogljikove hidrate, bomo zagotovo uspešni, ker nam takšna izbira pomaga odvračati brbončice od nezdravih živil.

Rdeča nit in tudi podnaslov vaše knjige Navezani na hrano se glasi »Kako razvezati vaš apetit, izgubiti odvečne kilograme in ostati zdrav«. Pa lahko resnično zagotovite, da bo nekdo shujšal in rezultat obdržal za vedno? Kako veste, da se ne bo vrnil na kriva pota?

Predstavimo zadevo drugače: če ima nekdo finančne težave in mu strokovnjak za finance izdela načrt, da mu pomaga premostiti dolgove in si zagotoviti finančno varnost, bo posameznik veljal za zelo neodgovornega, če se ne bo držal predpisanega recepta. Takrat za morebitni neuspeh ne bo kriv finančni strokovnjak s svojim načrtom, ampak posameznik, ki se ne želi postaviti na noge in tam obstati. Je torej kriva dieta, da je posameznik neuspešen in ni obdržal dosežene teže?


Nemogoče je zmerno uživati predelana živila. Eden od proizvajalcev čipsa se na embalaži hvali, da je vsebine nemogoče pojesti samo malo. In še kako prav ima! Recept deluje pri vsakem kupcu, ker so predelana živila ustvarjena za to, da nas zasvojijo.


Kaj pa vi, se kdaj vdate nezdravemu hrepenenju po ogljikovih hidratih, hitri prehrani?

Mislim, da se ravno pri takšnih dvomih pogosto skriva bistvo naših težav. Če pojemo tri obroke na dan, jih je to 21 na teden. Če nas kaj zapelje, nič hudega. Dokler se vračamo k zastavljenemu načrtu, ni nič narobe. Če torej pojemo 19 zdravih obrokov, pri dveh pa se pregrešimo, ni nič hudega. Če pa jih je 19 nezdravih, pa imamo resne težave.

Vseskozi se pogovarjava o prehrani, čeprav je ta le eden od štirih vaših stebrov zdravja. Kot pravite, so tu še gibanje, druženje in spanje – koliko bi se morali posvečati ostalim trem?

Mislim, da je spanje sicer še pomembnejše od hrane, a je pač tako, da imamo nad hrano običajno največ nadzora in je tu največ priložnosti za spremembe.

Kaj zdaj sledi? Navezani na hrano ponuja zanimive in okusne recepte – bi se v prihodnosti utegnili posvetiti novi kuharski knjigi?

Trenutno se poglabljam v področje trajnosti – tu je še veliko več zmede kakor pri prehrani!