Prf. dr. Marko Pavliha

Ni bolj zanesljivega tožilca, kot je človekova vest

Predstojnik pravne katedre na fakulteti za pomorstvo in promet, esejist, med letoma 2004 in 2008 tudi minister za promet, podpredsednik parlamenta in poslanec, se po letih predanega strokovnega delovanja vedno bolj obrača v aktivno državljanstvo. Primarnih vrednot, kot sta družina in iskrenost, ne vidi kot nekaj staromodnega, nasprotno. Človekovanje konec koncev temelji na dobrem poznavanju samega sebe in priznanju, da sami nikakor ne zmoremo vsega. Kdaj še je človeku uspelo popolnoma samemu?

Eseji, ki jih pišete, se med drugim dotikajo narave čustev. Področje prava je izredno racionalno, v njem ni prostora za emocije. Kako ste se znašli na sredini?
Če si pravo predstavljava kot grm, laiki in povprečni pravniki v njem vidijo le krošnjo, torej pozitivno pravo, ki ga na žalost pogosto interpretirajo dobesedno. Ne vidijo globine naravnega prava, skupka vrednot, etike in svetovnega etosa. To je tisti žlahtni humus, nekaj, kar se zagotovo prepleta s čustvi in včasih tudi iracionalnim. Kot pravnika in hkrati humanista me vse bolj zanima ta del, ki je očem skrit, ampak izredno pomemben. 

Temeljna vzgoja se začne v družini, družina pa danes zaradi naglega turbokapitalističnega načina življenja izgublja svoj pomen, vse bolj je le črka na papirju oziroma niti tam ne več. 

Sistem prava je precej rigiden, nikakor ga ne moremo označiti za človeškega. Čustva, ki spremljajo pravne postopke, so povečini jeza, frustracija in nerazumevanje.
To drži, esenca prava je pravzaprav v prisilnih pravilih, ki jih sprejme država. Čeprav so vrednotno utemeljena, jih država v obliki raznovrstnih predpisov sprejema zato, da rešuje aktualna ali potencialna konfliktna razmerja. Že ta državna naravnanost povprečnega človeka odbija, gre za oblast in prisilo. Marsikdo se vseeno ne zaveda, da pravo obstaja zaradi manjšine. Velika večina ljudi ves čas ravna prav, spoštuje deset zapovedi v kakršni koli obliki že, podobna pravila najdemo v vseh filozofskih in političnih sistemih. Tipičen primer je zlato pravilo, temelj slehernega sobivanja, sočutja in etike, ki zapoveduje, ne stori drugemu, česar ne bi želel zase. Dokler so kršitve le moralne, še gre, ko nekdo krade, posiljuje ali kaj drugega, smo na območju, kjer se pravo in etika prekrijeta. Vmes poseže država, bodisi prepreči takšne dogodke bodisi kaznuje storilca.


Večkrat se zgodi, da pravo poseže tudi v razmerje med človeka in institucijo. Nekomu na primer zasežejo dom, ker ima petsto evrov dolga. Je pravni sistem bolj na strani države kot človeka?
Pravna država oziroma vladavina prava pomeni celostno ravnanje po pravu, ne le da se posameznik ravna po pravilih, ki jih je zapovedala država, ampak tudi da državni organi ravnajo po pravilih, ki jih je zapisala država. To se najbolj kaže v celotnem sistemu človekovih pravic in svoboščin, ki so precej dobra racionalna manifestacija naravnega prava. Človekovo dostojanstvo na primer, pravica do življenja, pravica do svobode in tako dalje, vse to izhaja iz vrednot, ki so zelo globoko ukoreninjene, moralni zakon gre celo tako daleč, da že znanstveno ugotavljajo, da so nekatere vrednote človeku vrojene, dobesedno zapisane v gene. Jonathan Haidt je dokazal, da so vrednote, kot so skrb za človeka, svoboda, lojalnost, spoštovanje avtoritete in druge, temeljne. Vseeno sistem pravic in svoboščin, ki se je vzpostavil v zadnjih dvesto letih, še vedno šepa.

Če so vrednote nekaj naravnega, kam so se torej izgubile? V sodobni družbi jih je sila težko opaziti.
Niso se izgubile, obstajajo enako kot pred sto ali celo tisoč leti, celo zelo podobne so si! Ljudje si še vedno predstavljajo bivalno sožitje v družbi, v kateri drug drugemu ne bodo škodovali, v kateri vladata resnica in prijaznost. Kako močno oseba sledi tem vrednotam, je druga zgodba, vsak ima v sebi moralometer oziroma vest. Ni bolj zanesljivega policista ali tožilca, kot je človekova vest. Kar pa predpostavlja zdravo osebnost in pristnost v njegovem delovanju. Antropologi in psihologi pravijo, da mora biti človek sposoben tako človekovanja kot občestvovanja. Pri prvem je stalno v dialogu sam s seboj, se vrednoti, ocenjuje in določa smisel življenja. Drugo je družbeno delovanje, to poznamo že iz antike, po besedah Aristotela je človek družbena žival. Učlovečenje je mogoče le prek sočloveka, naša sreča je odvisna od osrečevanja drugih.

Vsak človek ima v sebi ženski moment, po Jungu animo in animusa, to ni nič slabega, kvečjemu nasprotno, to lahko združi v fantastično celoto. Rezultat tega zanikanja je, da živimo v družbi, v kateri ni problem pretirani feminizem, kot nekateri trdijo, kvečjemu je problem, da je preveč poženščenih moških. 

To frazo je slišati precej pogosto, a v resnici ima večina ljudi preveč dela s seboj, da bi se lahko kakovostno razdajali za druge.
Po mojem mnenju je ključen problem pomanjkljiva vzgoja. Če pogledamo le primer Slovenije, v zadnjih petdesetih letih smo naredili vse, da bi iz institucij, ki bi morale vzgajati, vzgojo izgnali. Spremenili smo jih v izobraževalne institucije, čeprav govorimo o vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ta problem se seveda kaže tudi v družini. Temeljna vzgoja se začne v družini, družina pa danes zaradi naglega turbokapitalističnega načina življenja izgublja svoj pomen, vse bolj je le črka na papirju oziroma niti tam ne več. Mlajši se pogosteje odločajo, da bodo živeli skupaj, a povsem neformalno. Zakonska zveza je vendarle obličnost, ki človeka opomni, da je to resen projekt. Za otroke se odločajo kasneje, če sploh. Ne mislim se spuščati v polemiko, kakšna je prava družina, menim, da so vse družine prave, če jih povezuje ljubezen. Osebno verjamem v klasično in jo tudi imam, če se kdo odloči za drugačen koncept, to spoštujem. Pri vzgoji imate izjemno poslanstvo tudi mediji, manjka odkritega opozarjanja na tiste pojave, ki nam niso v ponos. Alkoholizem je strašna pošast, ki naš narod razjeda že stoletja, a če to povemo na glas, je ogenj v strehi. Pa seveda spolno nadlegovanje, milijon takšnih pojavov, na katere je treba opozarjati z različnih zornih kotov. Tu je še velik potencial za moč iskrene civilne družbe, žalibog imamo tudi aktivno družbo, ki sama sebe tako imenuje, a je le orodje v rokah političnih strank ali je celo oblikovana na podlagi osebnih interesov. Pristne civilne iniciative so tiste, ki dejansko želijo doseči nekaj boljšega, a so nemočne, če nimajo pomoči medijev.


Omenjate tradicionalno družino. Vaša žena, Ester Debernardi Pavliha, je znana sodnica. Z vlogo matere in hkrati uspešne profesionalke se odmika od tradicionalne delitve vlog.
Midva sva imela srečo, ker imava dedke in babice, ki pomagajo. Vendarle se je Ester veliko bolj žrtvovala za družino kot jaz. O tem sijajno piše dr. Jože Ramovš v knjigi Sožitje v družini, o razdelitvi vlog. Vloge se razdeli generacijsko, spolno, tudi po drugih parametrih. Pa pustimo medgeneracijske in spolne vloge ob strani, če bi se midva oba osredotočala le na kariero, bi otroka to absolutno občutila na svoji koži. V njunih zgodnjih letih sem bil del vrhunskega gospodarskega menedžmenta kot član uprave Zavarovalnice Save, kar je vključevalo delo od jutra do večera in ogromno potovanj. Sledila je politika, ki sem jo zelo resno jemal, tempo je bil enak. In je minilo petnajst let! Neskončno sem hvaležen ženi, da je kljub lastni karieri vedela, kdaj je čas za družino. Sam danes kot »zgolj« profesor to uravnovešam, a drži, da mora biti starš prisoten ves čas, vse od začetka. Nikoli pa ni prepozno! 

Nič ni slabšega kot človek, ki je izgubljen in ne vidi smisla. 

Se kot moški težko spopadate z idejo, da je danes žena tista, ki je bolj karierno izpostavljena?
Tega ne vidim kot žrtev. Vsak človek ima v sebi ženski moment, po Jungu animo in animusa, to ni nič slabega, kvečjemu nasprotno, to lahko združi v fantastično celoto. Rezultat tega zanikanja je, da živimo v družbi, v kateri ni problem pretirani feminizem, kot nekateri trdijo, kvečjemu je problem, da je preveč poženščenih moških. Ne mislim v slabem smislu, ampak spet smo pri razvodenelih spolnih vlogah, kar ni dobro, ker imamo drug drugemu toliko dati, skupaj otrokom in tako naprej. Ker je to razblinjeno, nastanejo problemi. Nič ni slabšega kot človek, ki je izgubljen in ne vidi smisla. Najbolj žalostno je to, da se odloči za skupno življenje in družino, a mu to ne pomeni primarnega smisla, še vedno bega in ugotovi, da ga družina ovira pri karieri ali življenju, to je nevaren začarani krog. Spet smo pri vzgoji.



Koliko sta stara vaša potomca?
Hčerka 25 let, magistrirala je na ljubljanski pravni fakulteti, pred kratkim končala pripravništvo v Luksemburgu in se že odpravila na prakso na Dunaj. Sin je star 23, v Rotterdamu končuje magisterij iz ekonomije. Tipična evropska družina! Pred kratkim me je poklical znanec in povprašal, kako je družina. Odlično, sem odvrnil, vsi so zdoma, midva s psom pa doma! Sem slišal opazko, da je že skrajni čas, včasih je bilo ravno nasprotno, družina je bila doma, jaz pa v tujini. 

Preizkušate se v veliko vlogah, kot pisatelj, profesor, politik. Se te vloge dopolnjujejo ali imate kdaj občutek, da imate kje večji domet?
Verjamem, da je človek celota podosebnosti. Med mojimi so zagotovo pravnik, politik, pisatelj, malce tudi umetnik, včasih sem se ukvarjal z glasbo, zdaj me vleče bolj v literarne kroge, lahko je tudi spodoben človek, porednež, mož, oče, teh podosebnosti je kar nekaj. Vsaka vleče na svoj konec. Lahko so usklajene, lahko ne, za to je odgovoren človekov jaz. Predstavljajmo si razred, podosebnosti so učenci, jaz je učitelj. Ta je povezan z nadjazom, z višjimi vrednotami, kozmosom in bogom. Povezanost v celoto obstaja, ni le čutenje verujočih ali mistikov, temveč je dokazano s kvantno fiziko. Vse je energija. Sam kot učitelj v tem razredu nobene izmed podosebnosti ne onemogočam, to je nekonstruktivno za človekovo delovanje. Razen tistih, ki so škodljive!

Priznam, da sem imel pol leta resne težave s tem, kaj je moj smisel, tako ti politika zleze pod kožo, to je svojevrstna odvisnost! 

Obstajajo tudi takšne?
Seveda, a z njimi sem bolj ali manj opravil, zato mi ne nagajajo več toliko kot v preteklosti. Treba se je brzdati in osebnosti čim bolj harmonično povezati. Boljša primerjava kot razred je podoba orkestra, tam vsak po svoje igra, a sozvočna melodija nastane s pomočjo dirigenta. Če bi že moral izpostaviti katero od osebnosti, ki mi je v zadnjem času blizu, je to vsekakor pisateljska oziroma esejistična, ves čas tudi pedagoška, kajti od mladih nog sta bili to moji veliki ljubezni, pisanje in javno nastopanje. Od tod tudi verjetno nič kaj naključen zdrs v politiko; kaj je politika drugega kot javno nastopanje oziroma javno učenje, deljenje znanja in naukov, vsaj v prvotni obliki. Tu je še tretja, ki je s tema dvema povezana, reciva ji aktivno državljanstvo. To je tisto, kar je Platon dejal že pred tisočletji, da nismo rojeni le zase. Rojeni smo za družino, prijatelje in domovino. Tega sam ne jemljem le kot floskulo. Začeti bi moral z dvema, ki sta mi daleč najbolj dragi, to sta družinski oče in mož.


Naslov vaše zadnje knjige, zbirke esejev, je Pritisnimo na tipko človek. Kako torej pritisniti na tipko človek?
Ni vse tako črno, kar nekaj razlogov obstaja za optimizem. Ugotovili so, da je za preskok v drugačno sfero razmišljanja dovolj le sedem odstotkov ljudi, v Sloveniji je to približno 130.000 posameznikov. Star slovenski pregovor, gliha vkup štriha, drži! Nekoč nam je Marjan Ogorevc, ki ga zelo spoštujem, predaval o karmični diagnostiki. Pojasnil je, da je za spremembe v družbi dovolj kvadratni koren enega odstotka ljudi. V množici tisočih so to le trije! Ti morajo biti seveda zelo duhovno ozaveščeni, s tem ne mislim pripadnosti veri, temveč zavedanje, da smo vsi le kapljice v oceanu – ki pa je sestavljen iz vseh nas! Vedno znova me navdušuje, da tudi tisti, ki sprva ne kažejo razumevanja za tisto, kar je onkraj prava ali neoliberalnih zapovedi, očitno hlastajo po nečem več.

Vsak dan! Misli so energija, če bomo na človeka delovali s pozitivnimi mislimi, bo človek z enako močjo deloval na nas. To velja za celotno družbo.Zelo preprosto, a vendarle v vsakdanjem življenju težko uresničljivo. 

Sami ste omenili duhovnost. Kdaj ste začeli odkrivati lastno zavest?
Srečo imam, da odraščam in se razvijam v okolju, kjer je veliko knjigoljubcev. V naši domači knjižnici je bilo že v tistih časih, ko je bilo to napol prepovedano, nekaj knjig dr. Antona Trstenjaka pa tudi druge literature, ki je nujna za človekovo domišljijo. Notranjo potrebo po duhovnosti sem začutil pred desetimi leti, ko sem izstopil iz politike. Leta 2008 sem končal mandat, vrnil sem se na fakulteto, takrat je sledilo nekaj, kar je sila iracionalno, a spominja na abstinenčno krizo. Ko ugasnejo luči, imaš občutek, da te nihče več ne pozna, mediji te pozabijo in to jemlješ kot slabo, ne dobro. Priznam, da sem imel pol leta resne težave s tem, kaj je moj smisel, tako ti politika zleze pod kožo, to je svojevrstna odvisnost! Takrat imaš več možnosti, večina je slaba, lahko pa narediš nekaj dobrega zase. Sam sem naredil dvoje, začel sem delati na sebi in se bolj posvečati svojim najbližjim. Deset let je minilo, upam, da lahko tudi moji bližnji pritrdijo, da mi gre mnogo bolje. Nisem še zadovoljen, ampak je bilo vredno. Je pa res, če vse to povežemo tudi s starostjo, čeprav se nimam za starega, zrelost je pomembna. Ni naključje, da je Platon v knjigi Država zapisal, da je človek resnično zrel za najtežavnejše funkcije v družbi šele, ko dopolni 50 let, kar je danes ekvivalentno 70! Toliko v opomin tistim, ki bi se starejših ljudi najraje znebili, ustanovili slabo državo in jih poslali tja.



Druga polovica življenja marsikoga vrne k izvornim vrednotam.
Pozitivni premiki so, o tem pričate tako revije, kot je vaša, kot knjigarne, kjer je ogromno knjig za spoznavanje samega sebe. Zgodil se bo preboj, bližamo se kritični masi, a morda še ne vemo, kako bi se združili. Druge metode ni, kot da vsakdo porabi čim več časa za človekovanje in občestvovanje. Vsak dan! Misli so energija, če bomo na človeka delovali s pozitivnimi mislimi, bo človek z enako močjo deloval na nas. To velja za celotno družbo. Velja tudi nasprotno, nekomu, ki je ves čas jezen, se bodo dogajale slabe stvari. Zelo preprosto, a vendarle v vsakdanjem življenju težko uresničljivo.

Po čem ste si zapomnili leto, ki je minilo, in kam se usmerjate v svežem letu?
Resda sta otroka tik pred tem, da zapustita svojo primarno družino in začneta svoji karieri, morda celo družini, vendar se mi zdi, da še nikoli v življenju nismo bili tako povezani, kot smo zdaj. Kar pomeni, da je vsakdo od nas še bolj dozorel, bolj se zaveda vpetosti v manjšo in večjo celoto. Vse drugo, kar se tiče moje kariere, ustvarjanja, je popolnoma postranskega pomena. S tem bi začel in končal!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE