Tit Turnšek: Je pa lažniv kot pes ...
 

Žan Mahnič: Zapustite dvorano, poslanci nismo nobeni lažnivi kurci ... 


Tit Turnšek: Z največjim veseljem. Še se bova srečala ... 




No, kakor koli, ta spor nima nobene teže in prav nobenega smisla, jemljem ga samo kot primer, kako znajo poslanci iz nič narediti minus, kakšne odbore imamo v našem političnem parlamentarnem prostoru in za kaj ti izvoljenci ljudstva trošijo davkoplačevalski denar. Oni dan so se torej dobili na nujni seji Odbora za obrambo in na zahtevo SDS, da bi premlevali financiranje veteranskih organizacij, torej, komu država daje denar in zakaj ZZB NOB dobi še vedno največ proračunskega denarja, zakaj pa drugi toliko manj, s poudarkom na slovenskih osamosvojiteljih. Torej, zakaj veterani 2. svetovne vojne dobijo bistveno več kot veterani vojne za Slovenijo. To je bistvo spora, dasiravno je med njimi še vsaj pet organizacij ali društev. Ministrica za obrambo Andreja Katič je očitke o nepreglednosti financiranja kategorično zavrnila in povedala, da odkar je razdeljevanje prevzelo ministrstvo za obrambo, je tukaj red. No, da se povrnemo k Odboru: jasno, da je razpredanje o delitvi denarja brezpredmetno blebetanje za takšen krog, in kot rečeno, je stvar zelo hitro zašla v medsebojno obračunavanje. Franc Breznik, član SDS, je Titu Turnšku začel razlagati 2. svetovno vojno in čas po njej. Ponovno. In mu je natrosil, po njegovem, kakor tudi po prepričanju predsedujočega Mahniča, absolutna zgodovinska dejstva, kot denimo, kako so komunisti odkrito kolaborirali z nacisti itn., nakar se je vnel besedni spopad, ki se je zaostril v točki, ko Mahnič Turnšku ni dovolil replicirati Breznikovih »zgodovinskih dejstev« (ker takšen je pravilnik, da na tovrstnih sejah povabljenci ne smejo razpravljati s poslanci – ne moreš verjeti tej norosti!); pa čeprav to sploh ni bila tema Odbora in Mahniču ni padlo na pamet, da bi Breznika ustavil. In potem je Turnšek rekel Brezniku, da je lažnivec, in je še nekaj godrnjal, nakar je Mahnič zahteval, da zapusti prizorišče, sicer bo poklical varnostnike, da ga odstranijo. In Turnšek je naposled odšel, Mahnič pa mu je še zapel, da »poslanci nismo nobeni lažnivi kurci«. 
Tukaj res ni kaj več dodati.

 

Tega dejstva, da mladi zapuščajo domovino, ni moč odpraviti z zamahom roke in odgovorom, ljudje se pač od nekdaj selijo. Seveda se, vendar vprašanje, zakaj in koliko njih. Slovenke in Slovenci ne odhajajo zaradi vojne, ampak zato, ker ni miru. Razlika je vendarle očitna. 

Je pa sočasno potekala razprava o prihodnosti mladih v Sloveniji. Mladi so premiera Mira Cerarja zopet opozorili na nevzdržne razmere, s katerimi se spopadajo tako na karierni kot zasebni poti in zato odhajajo v tujino. Domovino zapušča tudi vse več družin. Ker za njih ni zaposlitev, torej ni prihodnosti. Upam, da se zavedamo, kaj se nam dogaja. Tega dejstva, da mladi zapuščajo domovino, ni moč odpraviti z zamahom roke in odgovorom, ljudje se pač od nekdaj selijo. Seveda se, vendar vprašanje, zakaj in koliko njih. Slovenke in Slovenci ne odhajajo zaradi vojne, ampak zato, ker ni miru. Razlika je vendarle očitna. Ali ne bi tako rekoč najmlajši poslanec v parlamentu Žan Mahnič kakor tudi Franc Breznik raje napenjala mišic za dostojanstvo mladih? Ali nista tam za to, da se borita za sedanjost in prihodnost? Dva mlada človeka? Da podajata relevantne odgovore mladim. Ali se ju pač problemi mladih – danes in zdaj – ne tičejo?! Ker sta v neki drugi preteklosti. In v neki drugi sedanjosti?!