Poročni dan

Nekateri si naročijo uprizoritev poroke

Poligamija, dogovorjene poroke, preračunljivost in druge prakse sklepanja zakonskih zvez so del vsakdana marsikje po svetu. Dejstvo je, da se nam zdijo nenavadne zato, ker nanje gledamo z očmi lastne kulture, ki jo imamo za običajno.

Foto: Shutterstock

Ameriška kulturna antropologinja dr. Linda Stone je v četrti izdaji svojega dela Kinship and Gender: An Introduction (2010) zapisala, da sklepanje zakonskih zvez obstaja v vseh družbah sveta, težko pa bi govorili o kakršnih koli skupnih točkah teh praks. Nemara je porokam skupno le to, da določijo intimno, če že ne čustveno zvezo med zakoncema in da se z njuno zvezo v družini kreirajo svaški sorodniki. Znano je, da se družbe med seboj močno razlikujejo, poročne prakse pa seveda niso nobena izjema. Nekatere se nam milo rečeno zdijo nenavadne, če ne celo bizarne, vendar se pogosto izkaže, da za njimi stoji povsem praktičen ali logičen razlog. 


Koliko mož ali žena 

Monogamne družbe, v kakršni živimo, poligamijo obsojajo, a v marsikateri družbi je povsem sprejemljiva. Dr. Bojan Baskar, redni profesor socialne antropologije in mediteranistike na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo filozofske fakultete v Ljubljani, pojasnjuje, da ima poligamija dve obliki, ki pa nista nasprotna pojava. Večženstvo ali poliginija je pojav, pri katerem se en moški poroči z več ženskami. Poznan je med nekaterimi azijskimi in afriškimi ljudstvi. V Nepalu je poliginija denimo dovoljena, če prva žena ne more imeti otrok. Dejstvo, da mož pripelje v hišo drugo ženo, ženske doživljajo kot kazen za svojo neplodnost, čeprav morda povsem neupravičeno. Lahko pa je poliginija tudi izraz moževega bogastva, ugleda in moči. Kralj afriške kraljevine Svazi, Mswati III., ima pri 48 letih 15 žena in 30 otrok, njegov oče pa je imel 70 žena in 210 otrok. 


Večmoštvo 

Med ženskami, ki si delijo moškega in njegovo posteljo, nemalokrat nastanejo konflikti. Možen vzrok za težave sta ljubosumje in dejstvo, da ima v takšni skupnosti prva žena več pravic od drugih, pri možu pa so bolj priljubljene mlajše. Po drugi strani pa se lahko med ženami splete zavezništvo in če združijo moči, je življenje lažje. In, mimogrede, tudi ljubimci niso izjeme. 

Druga oblika poligamije je večmoštvo, poliandrija, ki pa ne pomeni, da si ena ženska po lastnem okusu izbere več moških, s katerimi se poroči, temveč da si več moških, običajno bratov, deli eno ženo. Ta pojav je izjemno redek, najdemo ga le v poljedelskih družbah južne Azije, v Tibetu in izjemoma Afriki ter na ameriški celini, kjer so se družine spopadale z velikim problemom delitve zemlje med potomce. Težavo so rešili tako, da je v družino prišla le ena ženska, ki je bila poročena z vsemi brati. Družina je tako ostala skupaj in zemlje ni bilo treba deliti. 



Izmenjava dobrin ob poroki 

Dr. Baskar ob tej temi izpostavlja doto, ki je bila stara navada, razširjena v Evropi, tudi pri nas, in v nekaterih predelih Azije. Od svoje družine jo je dobila hči in jo ob poroki prinesla v zakon, s tem pa se je odpovedala dediščini svojih staršev. Za družino bodočega moža je bilo pomembno, da nevesta v zakon prinese čim večje bogastvo, v najboljšem primeru hišo in zemljo. Revne družine z več hčerami seveda niso mogle ponuditi bogate dote, zato so jih družine fantov pogosto izsiljevale in dekleta so velikokrat ostala sama. 

V Afriki pa je obstajal običaj, da je moževa družina ali plemenska skupnost ženi ali njeni družini oziroma skupnosti »plačala« nevestnino. Vključevala je živino (govedo, drobnico, konje ali ponekod kamele) in pripomočke za samostojno življenje para, pri nomadskih ljudstvih pa tudi prebivališče – šotor. Nevestnina ni bila izplačana naenkrat, temveč delno ob poroki in delno ob vsakem rojstvu otroka, največkrat pa nikoli v celoti. 

Po lestvici gor, po lestvici dol 

Družbeni, ekonomski in celo politični interesi prispevajo k marsikateri sklenitvi zakonske zveze in če si priznamo ali ne, zgodi se tudi pri nas. Antropolog poudarja, da na gibanje po družbeni ali statusni lestvici posebno veliko dajo tiste skupnosti, pri katerih so stopničke strogo določene. Ženska se lahko poroči z moškim, ki ima višji, enak ali nižji družbeni status, kot ga ima sama, a zlasti v arabskem svetu si prizadevajo, da se poroči v višjo družbeno skupino, zato med ambicioznimi družinami obstaja kruto tekmovanje, pri katerem je bistveno le eno: da oče pravočasno »rezervira« najprimernejšega mladeniča, ki bo njegovo hčer dobro omožil in ji s svojim položajem na lestvici omogočil, da se bo povzpela čim više. Vse družine, ki jim hčera ne uspe poročiti »navzgor«, upajo, da se jim bo posrečilo najti primernega moža iz iste statusne skupine, kot ji pripadajo sami. V nasprotnem se bo njihova hči poročila »navzdol«, kar pa bo družino onečastilo in ji odvzelo družbeni ugled. V to kategorijo sodijo tudi poroke med muslimankami in moškimi, ki niso muslimani – takšna zveza je za njeno družino še posebno sramotna. 



Tako se poročamo pri nas 

Tudi na Slovenskem naletimo na marsikaj zanimivega. Nekateri pari si poroko organizirajo sami, drugi za pomoč najamejo profesionalnega organizatorja. Renata iz agencije Hedonist razlaga, da se tipična poroka z organizatorjem precej razlikuje od tipične poroke brez organizatorja. »Teh je v Sloveniji še vedno precej več. Tisti, ki nas najamejo, si želijo na poročni dan sproščeno uživati. Med pripravami jim prav pride izkušen sogovornik, ki jim ponudi številne ideje, nasvete in seveda poskrbi za vse potrebno.« 

Poleg tega, da si želijo sproščenosti, si pari, ki organizacijo prepustijo agenciji, večinoma ne želijo tradicionalne poroke z upoštevanjem starih šeg in navad, ki je lahko pravzaprav precej naporna. »Poročni dan si želijo ohraniti v lepem spominu, ga uživati, se družiti s svati in imeti dovolj moči za zabavo do jutra,« pojasnjuje sogovornica. Več poudarka je tudi na ugodju svatov, zato si par zamisli obred in poročno slavje na istem kraju ali vsaj v neposredni bližini. Obred se začne pozneje, kot je v navadi, običajno po 16. uri. »Zelo redko se odločijo za šrango in prodajanje šopka. Redko se tudi zgodi, da svatje pridejo po nevesto na dom. Ne marajo iger, temveč želijo svate zabavati in kratkočasiti nevsiljivo.« Mladoporočenci se fotografirajo po obredu, vendar v bližini slavja in le kakšno uro, da bi imeli več časa za druženje. Svatje imajo medtem na voljo hrano, pijačo in različne aktivnosti, ki so tako zanimive, da pritegnejo skoraj vse. »Te in druge podrobnosti so razlog, da mladoporočenca uživata, ne pa komaj čakata, da se slavje konča,« zagotavlja organizatorka porok. 


Kaj resnično preseneča 

Kljub temu se je peščica praks, znanih ob porokah na Slovenskem v preteklosti, vendarle ohranila in so del marsikatere sodobne poroke, ki jo organizira agencija. Gre denimo za krajo neveste in šopka, torto ob polnoči ter met šopka in podvezice. In to ni pravzaprav nič nenavadnega. »Bolj nenavadna je na primer želja, da si par na poročni dan ob sebi ne želi nikogar. Niti prič! Zato priči priskrbimo mi,« o svojih izkušnjah pripoveduje Renata. »Malce nas je tudi presenetilo, ko se je na nas obrnil prvi par, ki je želel, da poroko uprizorimo. Poročila sta se namreč v tujini, kasneje pa to obžalovala, saj občutki niso bili takšni, kot sta pričakovala. No, ko nas je najelo še več parov s podobno težavo, se nam ni zdela več tako nenavadno.« Bo že držalo, da je vsak par drugačen – tako karakterno kot glede pričakovanj in želja, zato je pravzaprav težko oceniti, kaj je nenavadno. Kar je za nekoga nekaj posebnega, je za drugega lahko povsem običajno. 


Je poroka le zabava ali še kaj več 

Za komentar sodobnih poročnih navad in primerjavo z navadami, ki so bile za poroke pri nas značilne v preteklosti, ponekod pa živijo še danes, smo prosili dr. Matejo Habinc, docentko za etnologijo Slovencev na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete. Kot glavno razliko med pari, ki organizatorja najamejo, in tistimi, ki si poroko organizirajo sami, omenja poleg razlike v ceni še razliko v medsebojni pomoči oziroma vključenosti socialne mreže v organizacijo obreda. »Morda se ta vključenost ponekod pričakuje, drugod pa si je ne želijo, saj je poudarek bolj na zabavi vseh, tudi prijateljev, ki bi sicer pomagali pri organizaciji in izvedbi slavja,« pravi. »Za različne pare ima dogajanje ob poroki različen pomen. Nekateri ga pojmujejo kot intimno dejanje, drugi pa kot dejanje, ki je pomembno za širšo skupnost.« 

Pogled na spletne forume, kjer se pogovori vrtijo okrog porok, pokaže, da so, v glavnem po slovenskih vaseh, še prisotne prakse, kot so postavljanje mlajev, prihod ženina po nevesto domov, lažna nevesta, metanje riža, kraja neveste, prodajanje ženinove kravate, prodajanje šopka, kraja šopka, metanje šopka in podvezice ter šranga, ki jo dr. Habinc opisuje kot »odkup neveste od lokalne skupnosti – povračilo za to, da odhaja na primer iz domače vasi. To naj bi bilo nekakšno zadnje dejanje, ki kaže, da je nevesta vključena v lokalno endogamijo, ki jo je treba z nečim nadomestiti, če je ni.« Poroka je tako veliko več kot le slavje ob sklenitvi zakonske zveze dveh ljudi. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE