Slovenska ekipa, gonilni sili katere sta Veronika Gaber Korbar (na fotografiji desno) in Urška Lučka Novak iz Društva Taka Tuka in Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana, je na temeljih gledališke pedagogike didaktično igro zasnovala skupaj s Tajci, Kitajci, Zambijci in Angleži.

Na otoku Taka Tuka, pri katerem ste si od očeta Pike Nogavičke sposodili ime, se vsi otroci neskončno zabavajo in uživajo, raziskujejo in se učijo. Kakšen pa je živžav na slovenskem otoku Taka Tuka?

Veronika: Pripravljamo mednarodno konferenco gledališke pedagogike z naslovom Radovednost in ustvarjalnost v izobraževanju, ki bo oktobra. Gledališka pedagogika je močno povezana z igrami, ki jih razvijamo. Namen je učenje z igro, saj če se otroci učijo aktivno in med zabavo, veliko več odnesejo in bolje razumejo učno snov, kot če se morajo informacije naučiti na pamet.

Kako je to videti v praksi?

Veronika: Pri tej veji gledališke pedagogike, ki se imenuje drama v izobraževanju, je gledališče le sredstvo za učinkovitejše učenje. Otroci ne nastopajo za občinstvo, ampak drug za drugega, in tako med različnimi nalogami, povezanimi z učno snovjo, izmenjujejo znanje in razmišljanje o tej vsebini. Naloge, v katerih igrajo različne osebe in se vživljajo v namišljene okoliščine, jim omogočajo, da aktivno razglabljajo in razmišljajo, lahko o družbenem ali moralnem problemu, lahko o znanstveni tematiki. S to tehniko dobijo tridimenzionalno sliko obravnavane učne vsebine. Ker soustvarjajo zgodbo, so bolj vpleteni s svojimi osebnimi izkušnjami in jim postane vsebina bližja in bolj razumljiva. Otroci postanejo ustvarjalci učnega procesa, tudi tisti, ki so pri pouku neaktivni ali zadržani, postanejo aktivni, v manjši skupini se laže odprejo.

Veronika: Vsi imamo iste potrebe, iste stvari so nam pomembne, o tem se radi pogovarjamo in razmišljamo. Kolegica, ki se je igrala s prijatelji in domačimi, je dejala, da je moža spoznala v povsem novi luči in da so se ob tem zelo zabavali. Kdor koli jo igra, se lahko zabava in spoznava.    

Z gledališko pedagogiko je tesno povezan tudi nastanek igre vrtiljak čustev, kajne?

Veronika: Partnerji v vseh državah (na Kitajskem, Tajskem, v Sloveniji, Angliji, Zambiji, op. p.), s katerimi smo razvijali vrtiljak čustev, uporabljajo gledališko pedagogiko. In filozofijo, da vsi sodelujejo, se odpirajo, imajo možnost razmišljati z lastno glavo, podajajo svoje ideje in jih delijo z drugimi. Tako na primer ob kartici s sliko, na kateri ima oseba izraženo mimiko, pripoveduješ, kaj se je zgodilo tej osebi, izhajaš pa iz svojih izkušenj.

Urška Lučka: V spominu mi je živo ostal intenziven delovni proces na Tajskem, kjer so bili izjemni predvsem otroci, koliko so bili pripravljeni delati od jutra do večera in kako dobre ideje so dajali, nikoli se niso pritožili, da jim je dolgčas ali da je brez zveze. Zdi se mi, da prevečkrat podcenjujemo otroke in njihove sposobnosti in ideje. Če jih pravilno vodiš, lahko naredijo res čuda.

Pri ustvarjanju igre ste najprej imeli v mislih gluhe otroke in mlade, saj opažate, da pozorno opazujejo in hitreje prepoznajo čustva, ne znajo pa jih izraziti.

Veronika: Gluhi res zaznajo zelo širok spekter čustev, ne znajo pa vseh poimenovati in opisati. V zavodu imamo tudi precej otrok z motnjami avtističnega spektra, med katerimi jih ima veliko težave z družbenimi interakcijami, gledanjem v oči in prepoznavanjem čustev. Igra je zasnovana tako, da hkrati spodbuja izražanje in prepoznavanje čustev, zato je po mnenju naših svetovalnih delavk odlična za čustveno opismenjevanje. Ravno pred kratkim je prišla k nam mamica, da se njen sin rad igra vrtiljak čustev pri specialni pedagoginji in bi ga vzeli tudi s seboj na morje, da se ga bodo igrali še skupaj, v družinskem krogu.

Urška Lučka: Že sama vprašanja v igri sprožijo miselni proces in niti ni nujno, da igralci odgovorijo nanje, glavno je, da začnejo o čustvih razmišljati: da čustva imamo, tudi če jih ne poimenujemo, in da se zavedamo, da vsi nekaj občutimo, da so ti občutki lahko zelo različni in da je povsem v redu, če se počutimo slabo, žalostne ali jezne, dokler seveda nismo nasilni do drugega.

Je bilo ravno to ključno, da je igra, ki je bila narejena z mislijo na gluhe in otroke z motnjami avtističnega spektra, prerasla svoje navidezne meje in nagovarja pravzaprav vse, otroke in odrasle, gluhe in slišeče?

Veronika: O tem nisem nikoli razmišljala, a vsi imamo iste potrebe, iste stvari so nam pomembne, o tem se radi pogovarjamo in razmišljamo. Kolegica, ki se je igrala s prijatelji in domačimi, je dejala, da je moža spoznala v povsem novi luči in da so se ob tem zelo zabavali. Kdor koli jo igra, se lahko zabava in spoznava.



Se je tudi vama, ko sta jo igrali z najbližjimi, zdelo, da sta jih na novo spoznali?

Urška Lučka: Morda me je kdaj presenetil kakšen odgovor bližnje osebe, ki ji ga ne bi nikoli pripisala.

Veronika: Nimam takšne izkušnje. Z možem sploh nisem igrala, ker se ne mara igrati.

Kako pa so se na igro odzvali otroci in mladi v domu Zavoda za gluhe in naglušne?

Urška Lučka: Povsem različno. Nekateri niso nikoli želeli sodelovati, nekateri so se igrali samo enkrat, spet tretji pa vsakič. Nekaj smo jih iz odgovorov res spoznali iz druge perspektive.

Menda je vrtiljak čustev zavrtel ideje še za eno didaktično igro ...

Veronika: Je že zelo blizu konca. Te karte so namenjene spodbujanju komunikacije, postavljanju vprašanj. Učenci v šolah preveč odgovarjajo in premalo sprašujejo, proces pa bi moral biti obrnjen, da bi bili otroci radovedni in bi spraševali, ne pa da njihovo radovednost ubijemo. Izhajali smo iz tega, da bi jih spodbudili, naj začnejo spraševati o vsebini, o kateri se učijo.

Urška Lučka: Ko se igraš, tega ne vzameš tako zares, čeprav odgovarjaš iz sebe, iz lastnih občutenj in izkušenj. Igra ni tako resna, kot če bi se usedli za mizo in si rekli, da se bomo pogovarjali o čustvih. To je nekakšen skriti dejavnik, da se pravzaprav igraš, a vseeno izhajaš iz sebe, da se v tebi nekaj sproži.     

Vrtiljak čustev ima precej ohlapna pravila, nima zares zmagovalca in poražencev, ni nepravilnih odgovorov, čeprav vsak igra sam, spodbuja k sodelovanju, povezuje. Zakaj sevam je to zdelo pomembno?

Veronika: Ker se velikokrat ne znamo poslušati. Pravzaprav zmagovalec je, tisti, ki prvi pride z vsemi figurami do hišice. Preden lahko zmagaš, pa moraš povedati, kaj novega si spoznal o vsakem soigralcu, torej jih moraš med igro poslušati. Otroci, ki so zelo tekmovalni in usmerjeni k zmagi, še posebno ne znajo poslušati, zato je dobro, da morajo, da lahko dosežejo svoj cilj. Pri igri ni zbijanja soigralcev; če se z nekom znajdeš na istem polju, morata skupaj opraviti nalogo, za nagrado pa se premakneta naprej za dvojno število točk. V šolah se mi zdi premalo sodelovanja, predvsem se spodbuja individualno napredovanje, namesto da bi se skupno, saj dobiš boljše rezultate, če več glav postaviš skupaj.

Čustva imajo različne odtenke in ljudje ista čustva doživljamo in zaznavamo zelo različno. Kaj je ključ do dobre komunikacije?

Veronika: Poslušanje drug drugega. Za dobro komunikacijo moraš tudi razumeti, kaj ti sogovornik sporoča. Morda imam več izkušenj, ker gluhi kdaj kakšno besedo narobe razumejo ali sijo zapomnijo, potem pa povedo nekaj drugega, kot so želeli.

Urška Lučka: Moraš biti tudi pripravljen za pogovor. Komunikacija mora biti skupna želja oziroma moraš dati spodbudo. Pomembno je od poslušanja in očesnega stika do tega, da sedejansko pogovarjaš, ne pa zraven delaš še sto stvari. V tem hitrem svetu gremo vsi preveč drug mimo drugega in si ne vzamemo več časa za pogovor.

Se vama zdi, da je igra lahko način za boljšo komunikacijo v odnosih?

Urška Lučka: Ko se igraš, tega ne vzameš tako zares, čeprav odgovarjaš iz sebe, iz lastnih občutenj in izkušenj. Igra ni tako resna, kot če bi se usedli za mizo in si rekli, da se bomo pogovarjali o čustvih. To je nekakšen skriti dejavnik, da se pravzaprav igraš, a vseeno izhajaš iz sebe, da se v tebi nekaj sproži. Morda na kakšno vprašanje ne odgovoriš povsem iskreno, ker ti je nerodno ali ne poznaš ljudi, s katerimi igraš, ko prideš domov, pa razmišljaš o tem – to se mi zdi pomembno, to zavedanje.

Sta med snovanjem iger in igranjem z različnimi osebami tudi o sebi odkrili kaj novega?

Urška Lučka: Še vedno premalo vemo o čustvih in se premalo o njih pogovarjamo.

Veronika: Ko se igraš, se laže pogovarjaš. Zame je bilo močno spoznanje, da ko dobiš vprašanje, povezano s kakšno težko izkušnjo iz tvojega življenja, a tega v tistem trenutku ne želiš deliti, težko najdeš kaj drugega, kar ustreza zastavljenemu vprašanju. Zato lahko igralec v takem položaju zamenja karto. Ko igram z otroki, namreč igram zelo odkrito.