Nataša Rogelja

Vsak odhod v službo je alternativa

Nataša Rogelja, antropologinja, je ena tistih redkih, ki so se odločili v domovini pustiti vse materialno in oditi. Na barki je po svetu preživela z družino magičnih sedem let, doživela rojstvo in smrt ter preporod, kot se lahko zgodi samo tam daleč za obzorjem. V enkratnem potopisu Trinajsti mesec, ki velja za prispodobo našega v drvenju vsakdana izgubljenega časa, je poleg svoje zapisala raznolike usode ljudi, t. i. morskih nomadov, ki jih je srečevala na poti. Daleč prek romantičnih predstav o svobodi in pobegu jo je gnalo življenje in jo pripeljalo nazaj, na točko začetka, v domovino. A bistvo je očem nevidno.

Kaj je vas osebno gnalo, da ste se podali v svet na jadrnici, z možem in takrat še dvema majhnima otrokoma? Kje je bilo največ pomislekov in kako ste to vendarle izpeljali?
Vzrokov je bilo več, povod pa je bil, bi rekla, predvsem eden. Kot mlada družina smo vstopili v krog vrtcev, služb, kreditov in prekratkih dopustov. Ugotoviš, da otroka vidiš le nekaj ur dnevno, da si s krediti ujet v strah pred izgubo službe, življenje poteka prehitro. Potovanje, o katerem sva z možem sicer sanjarila že dolgo, se je zazdelo kot nekakšna rešitev, pomik na bolje. Ampak kljub vsemu je oditi težko in šele ko sem izgubila službo, smo odšli. To je bil naš povod.

Vsi sanjamo o odhodu, vendar je zanj navadno potreben močen povod. Ločitev, izguba službe, moralna zadrega v službi, smrt v družini … 

Večina ljudi v razvitem svetu danes išče čas in notranji mir. A le nekateri, velika manjšina, pustijo vse in odidejo, recimo z jadrnico v širno modrino, za leto, dve, za vedno. Gre tu po vašem za usodo ali svobodno izbiro? To najbrž niso majhne in lahke odločitve.
Pravzaprav se mi zdi to uganka. Res je nenavadno, zakaj gibanje, pot in potovanje lahko prinesejo nekakšen notranji mir. Kajti potovanje se mi zdi en sam velik nemir. Nemir, ki po svoje pomirja, in kaos, v katerem se oblikujejo ne-pravila, kot zapišem v začetku knjige. Morda zato, ker je to gibanje, ki popotniku odvzema in podarja vedno nove perspektive, v prvi vrsti delo na sebi. In delo na sebi je pač smiselno, morda edino smiselno delo. Usoda in svobodna izbira sta, vsaj jaz tako mislim, povezani. Sledeč življenjskim zgodbam ljudi, ki sem jih opisovala, bi rekla, da so vsi ti ljudje v neki točki vzeli življenje v svoje roke, poskušali so izboljšati okoliščine. Kaj pa, če lahko zamenjamo enosmerni pričakovani življenjski proces z nepričakovanim preskakovanjem? Absolutno je res, da večina morskih nomadov, s katerimi sem govorila, izhaja iz privilegiranega dela sveta – recimo temu usoda, ampak prav vsi so se tudi vprašali, ali nam ta ekonomski razvoj, ki ga kot privilegirani svet lahko uživamo, res prinese blaginjo. In če ja, kakšno? Dvom o blaginji, ki se dogaja na račun veliko drugih ljudi na tem svetu, je zagotovo gonilo te zgodbe, aktivno reševanje situacije pa je nekakšna svobodna izbira v danih okoliščinah. Takšne odločitve niso lahke, čeprav na prvi pogled delujejo, in prav tako tudi vsebina knjige ni zgolj lahkotna. Zgodbe popotnikov pričajo o tem. Vsi sanjamo o odhodu, vendar je zanj navadno potreben močen povod. Ločitev, izguba službe, moralna zadrega v službi, smrt v družini …



Če poskušamo potegniti rdečo nit. So romantiki po duši, ti, živeči na jadrnicah? Razpeti med ideali in stvarnostjo. V knjigi zapišete: »Noč na odprtem morju obrne pogled navznoter. Poenoti svet, spominja na zibelko, na objem maternice, ko je še vse mogoče.«
Prav gotovo je potreben kanček romantike, drobec idealizma ali pa vsaj radovednosti. Brez tega ne gre. Pravzaprav bi rekla, da ljudi, ki sem jih srečala in ki jih opisujem v knjigi, veže želja po boljšem svetu. Veže jih aktivna drža do življenja, morda celo bolj kot romantika. Veliko sem razmišljala o pobegu. Je takšno popotništvo, življenjsko-stilske migracije, kot temu fenomenu strokovno rečemo v antropologiji, je to sploh pobeg? Pobeg od česa in kam? Pravzaprav mislim, da ne gre za pobeg. Pobegniti je pravzaprav nemogoče. Vsi smo del tega sistema, del nekega kulturnega okolja, del staršev, del zgodovine, tudi del globalnega severa, katerega privilegije uživamo. Ko sem srečevala druge jadralce, se je na primer jasno izrisal raznolik odnos do morja, do potovanja. Za Francoze se morje razteza od Sredozemlja prek bretanskih klifov do Karibov in Polinezije. Angleško morje je morje kolonialnih razsežnosti, morje, po katerem pluje britanska mornarica in pa tudi razbrazdani mornarji, ribiči najnižjega sloja. Moje morje je Jadransko morje, uokvirjajo ga idealne jugoslovanske počitnice, potopisi Jože Horvata, napevi dalmatinske glasbe in dedkov vikend v Istri.

V knjigi je zastavljeno vprašanje: »Je morski nomadizem iniciacija? Obred prehoda?« Kakšne so vaše izkušnje? Kaj se dogaja, zgodi tam čez?
»Tam zunaj« najprej pridejo na plan naši imaginariji, prej omenjene romantične predstave o svobodi, pobegu, idiličnem življenju na jadrnici itd. so na preizkušnji. To, kar nas navdušuje na kavču doma, včasih ni niti malo podobno našim izkušnjam. Predvsem zna biti izkušnja dolgotrajnega potovanja naporna, mokra, plesniva; ko v deževnih mediteranskih zimah obleke in knjige dobijo črne pikice. Tudi utrujajoče je, 24 ur z majhnimi otroki ni lahka. Ampak v zameno za vse to dobiš svoj čas. Trenutek, ko si zasidran sredi zaliva na Kreti, v torek zvečer, decembra, in nad teboj so vse tiste zimske zvezde. A šele ko se soočijo predstave z realnostjo, se rodi nekaj novega. Osebna izkušnja iz prve roke pač naredi svoje. Jaz sem mokro, bučno in plesnivo izkušnjo sprva previdno objela, potem pa sprejela z navdušenjem. Nisem prav natančna in pikolovska, kar se tiče ritma in strogo začrtane urejenosti življenja, in to pomaga v takih okoliščinah. Meni se je najbolj vtisnilo v spomin spremenjeno telesno občutje, ko po nekaj mesecih ugotoviš, da pravzaprav ves dan živiš zunaj, na zraku, pod oblaki, soncem. Živeti 24 ur na svežem zraku daje telesu in mislim prav posebno gibkost. Prav gotovo je sprememba, ki jo potovanje lahko prinese, tudi ta, da začneš jemati življenje manj krčevito, kar ne pomeni tudi manj resno.

Opazovati odraščanje mladega človeka je seveda prav tako svojevrstno razkošje. In izziv. 

Kaj so največji užitki tam daleč stran, kakšno je razkošje življenja? Zapišete: »Pobeg iz sveta čedno zloženih cvetličnih lončkov, med katerimi se plazijo težke sodbe. Sodbe o svetu, kakršen bi moral biti, o ljudeh, ki se ne smejo preveč premikati, o besedah, za katere je bolje, da ostanejo neizrečene.«
Z eno besedo je to čas. Ukraden čas »trinajstega meseca«, kot sem naslovila potopis. Ne gre za materialno razkošje, čeprav je navtični svet tesno spojen tudi z avro razkošja. Pri potovalnem jadranju gre večkrat ravno za nasprotno izkušnjo. Ljudje potujejo na dokaj poceni plovilih, ki se jih da primerjati s cenami srednje cenovnih avtomobilov. Navadno stojita dva takšna avtomobila pred tipično slovensko hišo. Predvsem gre za poseben način premikanja, ki potrebuje zgolj veter, popotnik potuje s svojo posteljo, potovanje se dogodi na morju, v prostoru, kjer ni vnaprej zarisanih cest itd. Užitki so seveda tudi prazne zimske plaže, nebo, potreseno s svetlečimi zvezdami, dobro počutje, brezbrižno čiščenje loncev. Prav to, na prvi pogled nepomembno dejanje je namreč postalo moja skrita prispodoba ukradenega časa. Večkrat sem pomislila, takole stisnjena v kokpitu jadrnice, brez tuša s toplo vodo, brez elektrike in tekoče vode, a obdana s tistim dišečim zrakom pomladne noči, da bolje pač ne gre. Seveda pa je bilo to v mojem primeru samo obdobje nekakšnega začasnega nepripadanja. Življenje gre naprej in sedaj so pred mano drugačni izzivi. Recimo puberteta mojih otrok. Opazovati odraščanje mladega človeka je seveda prav tako svojevrstno razkošje. In izziv.

Na pot ste odšli kot štiričlanska družina, vrnili ste se še s petim članom. Kako so potovanje doživeli vaši otroci, drugače od vaju z možem? Navajate: »Otroci gledajo v vodo. Otroci vedno gledajo navzdol. V morje, mravljišče, kamne, potok ali reko. Odrasli strmimo v nebo in razmišljamo o utopijah.«
Mislim, da se je otrokom zdelo življenje na poti, na jadrnici predvsem običajno, zelo normalno, zlasti najmlajšemu, ki je na jadrnici živel od tretjega meseca. In ja, ukvarjali so se z ribami, kamenčki in školjkami. To so bile njihove igrače. Razen legokock in zvezkov namreč ni bilo prostora za druge igrače. Opažam, da šele sedaj razmišljajo o potovanju kot o posebni kvaliteti. Hčerka je imela recimo kup seminarjev na temo jadranja in potovanja v šoli, velikokrat jih zalotim, kako strmijo v fotografije in komentirajo: »Se spomniš, kako smo imeli šolo kar na plaži.«



Kako se je res vrniti? Statistično so na primer številni zaporniki povratniki, ker ne znajo živeti na prostosti.
Po sedmih letih potovanja je vrnitev zanimiva. Srečaš stare prijatelje, vsak odhod v službo je alternativa, topel tuš je nadstandard. Spominjam se, da so otroci komentirali plakate po mestu, češ, poglej, v slovenščini so. Je pa prihod tudi težaven. Navajen si na vso to svobodo, na razporejanje časa. Tudi praktične stvari so težke. Dobiti službo, priti do stanovanja, vsa ta administracija in položnice.

Kako morski nomadi na splošno shajajo z ljudmi, ki jih obkrožajo v »trdi civilizaciji«? Zapišete: »Fritz noče biti del političnega sistema. Del nemoralne morale. Podpirati sveta, v katerega ne verjame. Zato izstopi.«
Mislim, da so popotniki na splošno, ne samo morski, zelo prilagodljivi ljudje. Morda so čudni, večkrat samotarji, večkrat kritični, a vsekakor zelo prilagodljivi. Gibanje samo naredi človeka verjetno bolj prilagodljivega, bolj izmuzljivega. Čeprav je prihod nazaj svojevrsten šok seveda, pa menim, da ima bolj kot popotnik sam večinska družba zahodnoevropskega sveta problem s takšnimi popotniki, kot da bi popotniki slabo shajali z »normalnim svetom«. Ljudje smo pač nagnjeni k predalčkanju, h kategoriziranju, k urejanju. In kljub temu, da je potovanje del družbenega mita, kljub temu, da sta gibanje in mobilnost skorajda predpisana, je vsak odmik od normale sumljiv. Sobotno leto (dovoljenje, da za eno leto zapustiš službo in odideš, op. p.) je na primer že toliko normalizirano, da zanj lahko dobimo bančni kredit. Potovanje, ki se razteza prek enega leta, potovanje, ki postane način življenja ali življenje v gibanju, pa je lahko že problem. Pojavijo se strahovi. Strahovi pred nepoznanim.

Prav srečanja z drugimi popotniki so večkrat krona popotniške izkušnje. Vsi smo vpeti v neke osebne zgodbe, družine in zgodovine, ki neizpodbitno oblikujejo naš odnos do sveta, do življenja, bodisi potovanja bodisi mirovanja. 

Od česa vsega ljudje, ki leta živijo na jadrnicah, preživijo?
To vprašanje je zelo zanimivo, je tudi prvo, ki si ga potovalci med seboj zastavijo. Obstaja skupina upokojenih popotnikov, ki prejemajo pokojnine. Potem so tisti v poznih petdesetih letih, ki so izgubili službe, zlasti Angleži. Ti so prodali hiše, kupili jadrnico in s preostankom denarja krožijo med sredozemskimi mesti in sidrišči. No, in potem so delovno aktivni ljudje. Ti predvsem uporabljajo internet, recimo programerji, prevajalci, pisatelji, ali pa uporabljajo lastne roke, delajo v ladjedelnicah, popravljajo jadra. Veliko jih dela tudi v turističnih centrih kot inštruktorji jadranja, potapljanja.

Ko človek enkrat doživi svet na jadrnici, kakšen je njegov pogled na domovino, njene meje, pravila, odnos do tujcev?
Slovenija deluje dokaj statično, nihče ne menja služb pogosto, dolgoročno najemanje stanovanj ni utečena praksa, hišo je treba posedovati, strah do tujcev, tujega in drugačnega je velik, prevelik. To postane ob prihodu nazaj precej jasno. Je pa Slovenija tudi dežela avanturistov, dežela popotnikov. To je nekako v nasprotju s prejšnjo mislijo, a morda je prav izkušnja popotništva, ki roji nad glavami številnih Slovencev, ta, ki lahko razmere doma dolgoročno izboljša. Ko enkrat sam izkusiš, kako je biti tujec, se stvari spremenijo.



Kakšen del nas so naši predniki, rodbina? V knjigi opišete zgodbo svojega dedka, vojaka. Pa tudi družine številnih soljudi, morskih popotnikov, ki zapuščajo svoje družine in na poti srečujejo sorodne duše.
Rekla bi, da so družine vedno zelo pomemben del popotnikov, tudi pri nas je bilo tako. Babice popotnice preživijo veliko časa na skypu, z vnuki, družinske slike so del notranje opreme popotniških jadrnic, če se pojavi bolezen v družini, mnogi prekinejo potovanje. Ne gre torej za pobeg od sorodnikov, čeprav je v nekaterih primerih vzrok tudi to, gre bolj za umik iz sistema, za srečanja z drugimi popotniki, ki lahko izhajajo iz povsem drugačnih kulturnih okolij, pa vendar si z njimi deliš izkušnjo morja, ukradenega časa. Prav srečanja z drugimi popotniki so večkrat krona popotniške izkušnje. Vsi smo vpeti v neke osebne zgodbe, družine in zgodovine, ki neizpodbitno oblikujejo naš odnos do sveta, do življenja, bodisi potovanja bodisi mirovanja. Kar se tiče moje osebne zgodbe, so bili stari starši pomemben del mojega življenja. Dedkovo umiranje se je prekrivalo z našem potovanjem in je zato nekako organsko vključeno v potopis. Prav tako se je samoumevno v knjigo vtihotapila primerjava med dedkom in nekaterimi starejšimi jadralci, ki so seveda izhajali iz povsem drugačnih kulturnih okolij, pa vendar so si z dedkom delili čas junakov, čas po drugi svetovni vojni, ki je odmeval drugače kot današnji svet.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE