Natalija Verboten

Jih ni dovolj enkrat dobiti po glavi?

Če bi moral definirati nekoga z veliko iskrenosti in dobrote, bi med prvimi pomislil nanjo. Ko je bila izgorelost še nepredstavljivo velik tabu, je odprla svojo ranjeno dušo in nam zaupala, kako jo je zacelila. Rdeč ferrari jo je s silovito hitrostjo popeljal na vrhove priljubljenosti, kjer pa se je počutila osamljeno, nevredno, daleč od dobrega, po katerem je tako hrepenela. S trdim delom je naivnost preoblikovala v srčnost, se podala na iskanje dobrega v sebi in našla pristen stik s svojim bistvom.

Sliši se klišejsko, a vendarle je definicija dobrega človeka v tem času še posebej na udaru. Kako vi opredeljujete ta pojem?

Ironija medčloveške klime je, da se zdi vprašanje, kaj sploh zaznamuje dobrega človeka, dokaj kompleksno, čeprav je odgovor na dlani. Nekaj je teorija, spet drugo sta dejansko stanje in ravnanje po teh načelih. Vsi težimo k temu, da bi bili dobri, pošteni, iskreni, marljivi, ljubeči, po drugi strani pa se te vrednote izgubljajo v površinskih, instant odnosih. Dober človek se zaveda sebe in okolice, ne obsoja različnosti družbe in dopušča svobodo vsem živim bitjem. Sama se ravnam po načelu, da ima življenje svoj tok, ki me sproti izoblikuje s pravili, kaj je dovoljeno in kaj ni. Pri tem je dobrodošlo, če si dojemljiv za učenje, sprejemanje napak in ponotranjenje dobrega. Morda se nam zdi preveč samoumevno, da smo vsi v bistvu, v esenci naših osebnosti dobri, vendarle se je treba nenehno opozarjati, da smo lahko še boljši v odnosu do sebe in posledično tudi do drugih. Treba se je truditi biti človeški.

Trudim se, da po svetu ne bi hodila z zaprtimi očmi, in to zapuščino prenašam na svoja fanta. 

V tem kaotičnem obdobju ustrahovanja, sovraštva in obtoževanja se zdi, da so se osnovne vrednote izgubile. Kako jih vzdržujete in katere so vam še posebno pomembne?

Vsesplošni pritiski otežujejo kakovost sobivanja, ampak če jih enkrat dobiš po glavi, ni vredno vnovič tvegati. Uglasila sem se s frekvenco sočutja in ko se postaviš na prvo mesto, ti negativni vplivi iz okolja stežka pridejo do živega. Raje se osredotočim na dobrodelnost. Veliko nastopov za dober namen imam za sabo in lepo je, kadar na takšne prireditve vzamem starejšega sina Maksa. Naj vidi, da lagodno življenje ni samoumevno, da sreča ni v materialnih dobrinah in na pediatričnem oddelku UKC Maribor ga je kar malce stisnilo pri srčku ob pogledu na bolne otroke. Trudim se, da po svetu ne bi hodila z zaprtimi očmi, in to zapuščino prenašam na svoja fanta.



Že ločita med tem, kaj je dobro in kaj ni?

Ja, saj imata vse možnosti za brezskrbno otroštvo. In če otroka ne razvajaš brezglavo, mu postaviš meje, ki se jih tudi sam držiš, ga zasipaš z iskreno ljubeznijo, lahko ustvariš okolje sprejemanja, povezovanja. Nasproti naše hiše živijo moževi starši, od katerih se vsi veliko učimo. Znajo umiriti življenje in tudi sama se zgledujem po njihovih načelih. Z Dejanom imava podjetje in ogromno delava, zato včasih določene stvari preprosto zbežijo mimo naju. Ampak vedno je na prvem mestu družina. In potem ko se ustavimo, da nam dedi skuha kosilo, in si vzamemo čas za družino, je mogoče na vse skupaj pogledati brez stresa. To me spomni na svoje odraščanje na podeželju, daleč od betonskega trušča, ko smo imeli proste popoldneve in nismo poznali izgovorov, zakaj se ne bi družili. Zdaj imamo tudi sami ves privilegij odmaknjenosti od neosebnih odnosov, življenja drug mimo drugega in s toliko večjim zadovoljstvom predajam na sinova vrednote, da mora družina držati skupaj in da je bratska povezanost neprecenljiva.

Skupaj živite tri generacije, kar zna biti včasih precejšen zalogaj.

Za nami so težki trenutki, neprizanesljive osebne stiske, in te človeka pripravijo, da se začne zavedati, kako pomembni so pristni človeški odnosi. Seveda imamo slabe trenutke, se sporečemo in se ne strinjamo v vsaki besedi. A že naslednji trenutek se zavedamo zaklada, ki ga imamo in po katerem marsikdo hrepeni. Zavladalo je stanje, ko se družba zasiti vsega in se začne vračati h koreninam, ljudje vse bolj iščejo stik z naravo, vsak bi želel svoj vrtiček z doma pridelano zelenjavo, medtem ko smo mi dejansko zrasli ob tem. Marika in Zoran, torej naša babi in dedi, delata to že od nekdaj in nas zalagata s svojimi sadovi. Povrhu pa nas še učita, denimo mene, kako gojiti rože, in naj se pohvalim, da mi prav lepo uspevajo. (nasmeh) Tudi otroka z vse večjim entuziazmom priskočita na pomoč. Življenje na deželi, sredi vinogradov blagodejno blaži posledice stresa, ki ga prinaša ustvarjanje v šovbiznisu, predvsem pa združuje.

Zanimivo je opazovati, kako se definicija dobrega z generacijami spreminja. Nekaj tako bežnega, česar smo imeli včasih na pretek, je zdaj pravi prestiž. 

V kakšnem duhu so vzgajali vas?

S starši smo prvih šest let živeli na kmetiji pri moji babici in dedku, zato se nikoli nisem mogla navaditi mestnega vrveža. Od tam izvira želja po hiški na vasi, ki se mi je pred dvanajstimi leti uresničila. Sicer pa sem odraščala v Jugoslaviji, materialne dobrine omejene na minimum, en kroj kavboj, en okus čokolade in ogromno časa za gojenje sočutja. Dandanes je že pravo razkošje najti nekaj ur za obisk sorodnikov, takrat je bilo to pravilo. Podobno kot solidarnost, medsosedski odnosi. V večjem mestu je čudež, če sploh poznaš sosede. Zaradi svojega poklica sem večkrat prepotovala Slovenijo, nastopala in še vedno nastopam na številnih veselicah in v manjših, bolj odročnih krajih ta solidarnost še živi. Zanimivo je opazovati, kako se definicija dobrega z generacijami spreminja. Nekaj tako bežnega, česar smo imeli včasih na pretek, je zdaj pravi prestiž.

Bi si zase upali trditi, da ste dobra oseba, mama, žena, prijateljica?

No, zdaj ste mi pa znotraj enega vprašanja zastavili kar nekaj podvprašanj. (nasmešek) Vedno težim k temu, da napredujem v vsem, tudi v dobroti. Sploh zdaj, ko s svojimi dejanji dajem zgled sinovoma, so ti detajli še kako pomembni. Vzgoja je sila neizprosna in odgovorna naloga, ob kateri se nenehno sprašuješ, ali si dovolj dober in otroke pravilno učiš. Lahko se še tako trudiš, vedno ti kaj uide. Sadovi teh pristopov bodo vidni šele čez leta, ko Maks in Oskar odrasteta, prvi zametki pa že nakazujejo, da sta emotivna, z otroško mero empatije in odličnim izhodiščem za razvoj trdnih karakterjev. O vlogi žene bi imel veliko več povedati moj Dejan, s katerim sva povezana tako poslovno kakor zasebno. Na obeh področjih se dopolnjujeva, drug drugega spodbujava pa tudi opozarjava, da se je dobro vsake toliko ustaviti in si vzeti čas zase. Moja perfekcionistična nrav mi ne dopušča napak in me še vedno preizkuša, a sem z leti, tudi kar se tega tiče, postala bolj prijazna, celo materinska do sebe.



Prav perfekcionizem vas je v preteklosti privedel do tega, da niste bili tako dobri do sebe.

In danes sem za to izkušnjo neskončno hvaležna, saj sem se bila primorana osredotočiti nase, sicer bi se izgubila. Imela sem kariero na vrhuncu, materialno sem bila priskrbljena, oboževana, počela sem tisto, o čemer številni le sanjarijo, a sem bila vseeno ranjena. Bila sem neizprosna, pretirano kritična, z zelo slabo samopodobo in včasih zelo neprijateljska sama do sebe. Spopadala sem se s hudo izgorelostjo, ki se navzven ni videla, saj sem blestela na odrih in pred kamerami. Spominjam se, kako mi je telo od vsega tega pritiska dobesedno odpovedalo in sem za dva dni obležala. Pošteno sem se ustrašila nepoznanega stanja in sledil je trenutek resnice. Spoprijela sem se s svojimi strahovi in poiskala strokovno pomoč. Psihiatrinja mi je med dolgimi pogovori pomagala najti pot do dobrega v meni in čez čas sem se končno vzljubila. Vsaka še tako težka preizkušnja pride, ko se ti zdi, da jo najmanj potrebuješ, na koncu pa si vesel, da si jo izkusil. Vsaj jaz sem tako čutila, ker sem na novo vzpostavila stik s svojim bistvom, z ljudmi, ki so mi bili blizu, in začela dejansko uživati sleherni dan.

Kdaj ste prvič spoznali, da ste dobra oseba, vredna ljubezni?

To nikakor ne gre čez noč. Bila sem prezahtevna do sebe, preganjala me je nekakšna paranoja, da moram ogromno delati, če se želim preživljati. Nisem znala postaviti zdrave meje in ta psihofizična izgorelost se je vlekla leta. Prvo vprašanje, ki mi ga je zastavila psihiatrinja, je bilo, koliko se imam rada od nič do deset, in začeli sva pri številki dve. Terapija je bila dolgotrajna, morala sem uvideti svojo dejansko vrednost, odpirala so se težka področja in do danes sem na tej vrednostni lestvici napredovala vse do devet ali deset, odvisno od hormonov. (nasmešek) 
Med vrstniki nisem nikoli veljala za posebno priljubljeno, pametno ali lepo in nenavadno se mi zdi, če srečam kakšnega sošolca in mi reče, kako dobro mnenje so imeli o meni od nekdaj. Jaz pa sem živela v prepričanju, da jim je bilo figo mar, ali sploh obstajam. Očitno sem bila definicija slabe podobe. Nikoli se nisem navduševala nad doseganjem rezultatov prek ovinkov, vedno sem se do cilja raje povzpela po stopnicah namesto z dvigalom. Strelec v meni je precej trmast in se rada spoprijemam s težavami, čeprav je boleče, vendar ima dolgoročni učinek, saj se lotim zadeve pri korenu problema.

Dejan je pet let mlajši od mene, in na začetku me je preganjala miselnost, kako sploh začeti razmerje z mlajšim moškim. Naj mu dam lego kocke ali srce, sem se ironično spraševala. Zasičena od zarečenega kruha sem še enkrat zagrizla vanj. 

Z iskrenostjo do sebe je prišla tudi trdna in globoka ljubezen, do katere pa ste sprva imeli predsodek.

Šele takrat, ko se resnično vzljubiš, si pripravljen na pristno partnersko ljubezen, ki pa sem jo ves čas imela pred nosom, le da sem bila okupirana s procesom osebnostne rasti in omenjenim vnaprejšnjim obsojanjem, da je Dejan pet let mlajši od mene, in me je preganjala miselnost, kako sploh začeti razmerje z mlajšim moškim. Naj mu dam lego kocke ali srce, sem se ironično spraševala. Zasičena od zarečenega kruha sem še enkrat zagrizla vanj, se obogatila z novo življenjsko lekcijo in za vedno opravila s predsodki. Ljudje jih imamo preveč, tudi do mene jih imajo.

S katerim se je bilo najteže spoprijeti?

Da ne znam peti. Da mi je uspelo zaradi dekolteja. Komercialne pevke smo bile vedno označene za manj vredne. Ampak takšna obravnava drugih ljudi veliko več pove o tistem, ki presoja, kot tistem, ki je sojen.

Pa smo spet pri otrocih, najboljših učiteljih, da nič ni popolno in da se je treba imeti rad.

Vsakodnevno nam kažejo ogledalo, še posebno v trenutkih, ko si želimo biti supermame iz katalogov o idealih. Preveč se ženemo za popolnostjo, ki je postala vrednota, v resnici pa sploh ne obstaja. Otroška iskrenost te opozori na tvojo dejansko vrednost, povrhu vsega na svet okoli sebe gledajo brez preračunljivosti. Njihovo sprejemanje drugačnosti je za vsakega starša, ki ni zaslepljen s svojo ozkoglednostjo, balzam za dušo. Včasih se prav ustavim, se zamislim in si rečem, da bi morala imeti še več tega otroškega v sebi. Predvsem pa sem vesela, da lahko imam pogosto njiju za zgled. Hoditi po svetu z odprtimi čutnicami je še ena lastnost dobrega človeka, ki nima težav sprejemati in dajati materialno ali duhovno.


Foto: Tibor Golob


Izžarevate občutek, da v ljudeh iščete lepo, toplo. Ste iskalka dobrega? Kako to prepoznate?

V življenju imaš vedno ljudi, ki so boljši, lepši, pametnejši, in ne najdem razloga, zakaj bi bila zavistna, če se lahko od njih učim. Seveda me popadejo trenutki slabosti, ko uspeh svojega truda primerjam z drugim, a se sproti opozarjam in se trudim gledati na vsakodnevne izzive bolj sproščeno. Ni se vredno obremenjevati z negativno miselnostjo, ki ti zgolj posrka življenjski sok. Sem nezaupljiva in precej časa porabim, da nekoga spustim blizu. Ta obrambni mehanizem sem razvila iz izkušenj, ko so izrabili moje zaupanje in me prizadeli. Na napakah se je treba učiti in če je le možno, se ognem nepotrebnim zapletom, bolečinam. Vsi smo dobri, obenem pa imamo napake in ljudem je treba dati čas, da se pokažejo v pravih odtenkih. Večkrat slišim, da sem postala bolj človeška.

Torej verjamete, da je v vsakem človeku nekaj dobrega?

Pred dvajsetimi leti bi temu brez pomisleka pritrdila. (nasmeh) Danes pa bi si srčno želela, da bi bilo tako. Stanje duha pri nas in po svetu govori drugače. Gonja za kapitalom in teptanje osnovnih človekovih pravic me spravljata v obup. Starejša ko sem, manj verjamem v splošno dobroto človeške vrste. Nekateri jo prekleto skrivajo zaklenjeno v globini svoje duše.

Če si dober do sebe, ne boš dopustil, da te zlorabijo, v nasprotnem si žal sam kriv za posledice. Spoznala sem, da mora vsak poskrbeti zase in za svojo dobroto. 

Kako si razlagate pregovor Dobrota je sirota?

Predvsem je prepogosto izkoriščena; tudi če se sam označiš za dobrega človeka, jo zlahka izrabiš v svojo korist. Če si dober do sebe, ne boš dopustil, da te zlorabijo, v nasprotnem si žal sam kriv za posledice. Spoznala sem, da mora vsak poskrbeti zase in za svojo dobroto.

… ki pa lahko hitro meji na naivnost …

Seveda, če se prepustiš in ne prevzameš odgovornosti. Da slepo verjameš in ponavljaš napake, na koncu pa presenečeno obstaneš in zvališ krivdo na druge. Proces učenja je nepretrgan in slabi trenutki so najboljše lekcije, da lahko postanemo boljši.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE