Čez italijansko mejo
Najboljša kava je v Palmanovi

19.5.2018

Na kaj najprej pomislite ob besedi Palmanova? Če je vaša prva asociacija outlet, kjer veliko Slovencev kupuje, ste ji pravkar naredili veliko krivico. Za troje veličastnimi vrati – Porta Udine, Porta Aquileia in Porta Cividale, ki vas pripeljejo do osrednjega trga, se namreč skriva mesto, ki mu po obliki zlepa ne boste našli para. Če ga pogledate iz ptičje perspektive, ima popolnoma simetrično obliko deveterokrake zvezde. In še eno veliko posebnost ima Palmanova: Caffeterio Torinese, ki jo je Gambero Rosso, najbolj znani italijanski kulinarični vodnik, v konkurenci 1750 kavnih barov Italije kar dvakrat, leta 2011 in 2014, razglasil za najboljšega v državi. Zdaj pa na tehtnico postavite obisk outlet nakupovalnega središča in najboljšega kavnega bara v deželi kave pod deveterokrako zvezdo; dejansko sploh niste v dilemi.


Piazza Grande, torej Veliki trg, kamor se steka šest osrednjih ulic Palmanove, ne bi mogel dobiti boljšega imena. Zdi se, da je v primerjavi z velikostjo mesta, ki po zadnjih podatkih šteje nekaj več kot 5400 duš, močno predimenzioniran. A po drugi strani to niti ni presenetljivo, če vemo, da je bila Palmanova nesporna arhitekturna mojstrovina pozne renesanse, ki so jo Benečani po načrtih Vincenza Scamozzija leta 1593 zgradili kot idealno utrdbo proti Turkom. Tloris mesta v obliki deveterokrake zvezde je bil namreč vrhunec vojnega inženirstva tistega časa; na presečišču krakov te zvezde so zgradili stolpe, ki so branili drug drugega, celotno mesto pa je obdajal obrambni jarek z zgolj troje mogočnimi vrati – že omenjenimi Porta Udine, Porta Aquileia in Porta Cividale –, ki so Palmanovo ločila od zunanjega sveta. A če je bila Palmanova v skladu z najvišjimi cilji humanistične renesančne misli zgrajena kot idealno mesto, je ostala idealna le na papirju. Izkazalo se je, da je postala naravnost idealna utopija, ki ni zanimala ne prebivalcev in ne osvajalcev. Vanjo se ni želel preseliti nihče, zato je bila tedanja Beneška republika v prvi polovici 17. stoletja prisiljena, da potencialnim prebivalcem brezplačno podari zemljišča, če si kraj izberejo za svoje prebivališče. Šlo je menda celo tako daleč, da so bili pripravljeni odpustiti tudi »grehe« kriminalcem, da bi renesančni mestni ideal vendarle zaživel in dobil potrebni živelj.


V Palmanovo lahko pridete skozi troje mogočnih vrat: Porta Udine, Porta Aquileia in Porta Cividale.


Ali ljubite mir?

Pretirane gneče (če seveda izvzamemo tisto v nakupovalnem središču) tudi štiri stoletja pozneje v Palmanovi ni, kar je zagotovo pisano na kožo tistim, ki množic turistov ne ljubimo najbolj. Tako si lahko na Velikem trgu v miru ogledate, kakšno je bilo življenje v Palmanovi nekoč in s kakšnimi napravami so si domačini v preteklosti olajšali delo, kakršno je bilo, na primer, črpanje vode. Le nekaj korakov stran je mogoče raziskovati čudovito notranjost katedrale, ki jo krasijo lesena Mati božja s konca 15. stoletja, freske Domenica Fabrisa in veličastni oltarski kip Alessandra Varotarija iz leta 1641, ali zgolj občudujete arhitekturne detajle in bogato posejane kiparske stvaritve v mestu. Toda tisto, česar na Velikem trgu nikakor ne smete spregledati, je Caffeteria Torinese. Med številnimi bari v mestnem središču po zunanjosti v ničemer ne izstopa pretirano, a saj veste, prvi vtis je lahko pošteno zavajajoč. In Caffeteria Torinese ima še kako pomembno vlogo v italijanskih kulinaričnih vodnikih. Najpomembnejši med njimi, Gambero Rosso, jo je v zadnjih sedmih letih že dvakrat razglasil za nesporno najboljši kavni bar v državi. Priznati je treba, da povsem upravičeno, saj ti že ob razgledovanju po dolgem steklenem servirnem pultu, kjer na nekaj metrih kraljujejo sladke pregrehe najrazličnejših barv, oblik in okusov, zaigra srce. Svoje dodata še najboljši kapučino, ki ste ga kdaj popili, in (italijanska) postrežba par excellence. Si je sploh mogoče zaželeti česa več že ob začetku dne?


Odlična kava in dišeči rogljički za lep začetek dneva.


Ne mislimo zaspati na lovorikah

Nereo Ballestriero, ki skupaj z Marino Macor vodi Caffeterio Torinese že celih 23 let, se je izkazal za nadvse prijetnega sogovornika. »Naša skrivnost uspeha? Vzdrževati je treba kakovost, in to v vsem, kar počnemo, pa naj gre za ureditev in opremo bara ali za hrano in pijačo, ki jo ponujamo. Ni enostavno in rezultati niso vidni takoj, a je to na dolgi rok edina možna pot, ki pripelje do uspeha,« je prepričan Ballestriero. Če so v Caffeterii Torinese še do pred nekaj leti namenjali glavno pozornost pijači, predvsem aperitivom in koktajlom, se je njihova ponudba do danes razširila še na hrano, ki je prilagojena dejstvu, da »caffeteria« ni klasična restavracija, temveč bar z dodatno ponudbo hrane, pove sogovornik. Še posebej je ponosen na dejstvo, da se v bogati ponudbi barov in restavracij na poti do Palmanove gostje, med katerimi je kar 90 odstotkov tujcev, odločijo prav zanje. »Med obiskovalci je precej Slovencev, Hrvatov in Avstrijcev, ki so o našem baru brali v časopisih, revijah in na internetu. Zgodi se tudi, da je obisk našega bara njihov edini cilj obiska Palmanove, pa čeprav prihajajo od daleč, na primer iz Ljubljane, Zagreba in celo iz Beograda,« poudari Nereo Ballestriero, ki pa hkrati priznava, da so nagrade, ki so jih osvojili, le pot k uspehu, in nikakor ne cilj. »Nagrade so le dokaz, da delamo dobro in da moramo vztrajati, ne pa zaspati na lovorikah. Gostje namreč po vsej tej medijski izpostavljenosti pričakujejo zgolj in samo najboljše, zato jih ne smemo razočarati. To pa pomeni, da moramo vsak dan dati vse od sebe in da moramo težiti k novemu, še boljšemu.« Ali kot je v obrazložitvi k drugi nagradi za najboljši kavni bar Italije leta 2014 med drugim zapisala žirija, zbrana okrog Gambera Rossa: »Druga nagrada v treh letih dokazuje, da je to prostor, ki najbolje razume koncept bara tretjega tisočletja, teži h kakovosti surovin, izvirnosti ponudbe, pozornosti okolja in sposobnosti inovacij …«


Nereo Ballestriero in Marina Macor iz Caffeterie Torinese, najboljšega kavnega bara Italije v letih 2011 in 2014.


Od utrdbe do utrdbe

Od razvajanja brbončic do razvajanja telesa in duha. Pot, ki povezuje ostanke nekdanjih utrdb, s katerimi se je mesto pred davnimi stoletji nameravalo zavarovati pred Turki, je kot nalašč za to. Niso pa vse utrdbe Palmanove iz 16. in prve polovice 17. stoletja; druga faza njihovega nastanka namreč sega med leti 1658 in 1690, zunanja linija trdnjav pa naj bi bila dokončana med letoma 1806 in 1813, torej v obdobje Napoleonove vladavine. Na tablah, ki vas ves čas usmerjajo med braniki mesta, boste prebrali, da za sprehod med utrdbami, dolg približno štiri kilometre, potrebujete 50 minut. Ravno prav, da razmigate noge ter zraven spoznate nekoliko manj znane stezice okrog mesta in njegove pernate prebivalce, med katerimi kraljujejo race in čaplje. Potem pa je že čas za skok še v katerega od muzejev, ki vam bodo s preteklosti Palmanove odstrli kakšno pomembno tančico več: muzej zgodovine na Velikem trgu je sicer trenutno zaprt zaradi prenove, zato pa lahko na Borgo Udine pokukate v umetnostni muzej ali v Porta Cividale poiščete muzej velike vojne, v katerem so predstavljeni vojaške uniforme ter najrazličnejši ostanki in dokumenti vojne vihre v Palmanovi in njeni okolici od davnega leta 1593 do druge svetovne vojne. Mesto, ki je med letoma 1815 in 1866 prešlo pod avstrijsko oblast, je bilo namreč do leta 1918 ena od pomembnih točk na takratni italijansko-avstrijski meji, kjer je bila celo bolnišnica za kraljevo vojsko.


Srce mesta je Piazza Grande, ki ima iz ptičje perspektive obliko šesterokotnika. Osrednja katedrala Palmanove je vredna ogleda.


Palmanova je svojevrsten paradoks: je renesančni ideal, ki se je izkazal za utopijo in svoje »poslanstvo« izživel šele v prvi svetovni vojni kot eden najpomembnejših branikov tedanje meje. Kraj, kamor se danes zgrinjajo množice v nakupovalna središča, ne da bi sploh pokukale za njegovo obzidje in spoznale njegovo zanimivo zgodovino. In mesto, ki mu menda tako kot nekoč tudi danes manjka ljudi in življenja ter je zato prepojeno s posebno vrsto melanholije. A dati mu je treba le priložnost. Potem vas očara. 


Bi se pomerili v šahu?


   INFO  
  • Od Ljubljane do Palmanove je dobrih 130 kilometrov, uro vožnje in pol. S primorske avtoceste zavijte proti Novi Gorici, prečkajte nekdanji mednarodni mejni prehod v Vrtojbi in pot nadaljujte po avtocesti do odseka za Palmanovo. Izgubiti se skoraj ne morete.
  • Če ste v Palmanovi prvič in se v tem simpatičnem mestecu ne znajdete najbolje (o čemer sicer dvomimo), obiščite tamkajšnjo turistično pisarno, ki domuje na Borgo Udine 4. Prijazno vam bodo pomagali z zemljevidi in zloženkami mesta, prav tu pa se je mogoče dogovoriti tudi za ogled izjemno zanimivih podzemnih predorov, ki v zgodovinskem parku utrdb obdajajo mesto. 


Tako vam bodo v Palmanovi predstavili, kako so nekoč črpali vodo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE