Mojca Klug

V tistem obdobju sem se še posebno močno bala umreti

Nemirna duša je. Težko se sprijazni z okoliščinami, če niso skladne z njo. A je tudi potrpežljiva. Potem ko je odigrala nekaj življenjskih vlog in opravila nekaj poslanstev, se ji je na prehodu v petdeseto leto zdelo prav, da na novo osmisli življenje. Mojca Klug, po poklicu je specialna pedagoginja in dela z otroki s posebnimi potrebami, se je pred tremi leti in pol podala na Camino. Svetovno znano romarsko pot je prehodila kot iskalka, Camino ji je namenil, kar je potrebovala – več ljubezni do same sebe. Od prvega podviga je spoznala še tri znamenite Jakobove romarske poti, o izkušnji s prve je spisala knjigo z naslovom Camino Francés – moj poskus pobega od »brezsmislov« sodobne družbe.

Draga Mojca, kdo ste? Saj veste, ljudi radi predalčkamo.

Tisti, ki me bolje poznajo, pravijo, da ne obstaja pridevnik, ki bi me zmogel opisati. Vsekakor lahko rečem, da me ni mogoče popredalčkati. Razen če kje obstaja predal, na katerem piše Mojca Klug. Samo v tistega zares sodim. In imam srečo, da zmorem dovolj poguma, da si dovolim biti Mojca Klug. Morda zato, ker sem po poklicu defektologinja in se malo bolj »spoznam« na drugačnost. No, raje bi rekla različnost. Ja, to sem jaz.

Ko sem šla na pot, je bilo v meni kup vprašanj. Med drugim tudi to, ali sem sploh sposobna prehoditi tako dolgo pot in se na njej znajti. Prevladovalo pa je predvsem to: »Kaj bi zares rada počela v drugi polovici življenja?« Čutila sem, da v poklicu ni več tiste strasti, kot nekoč. 

Verjamete v naključja?

Nisem povsem prepričana, v kaj verjamem, kajti ko se odločim za naključja, se mi naenkrat zdi, da je vse lepo urejeno in določeno, potem pa se mi lahko v hipu zazdi, da je vse naše življenje množica naključij. Ne vem.



Tisti, ki prehodijo svetovno znano romarsko pot, so si enotni: Je življenje pred Caminom in po njem. Je res tako?

Vsekakor obstaja življenje pred Caminom. Potem se ti zgodi Camino in ko se vrneš domov, se ti zazdi, da se ni prav nič spremenilo. Razen debelejše kože na podplatih, od sonca ožgane kože, če se na pot tako kot jaz odpraviš poleti, in morda kakšnega kosa garderobe ali opreme manj. In zazdi se ti, da je vse enako, pa ni. Obstajata dve pomembni misli v zvezi s Caminom. Ena pravi: Pot je cilj. In izkaže se, da še kako drži. Vse, kar ti Camino ponudi, se dogaja med samim pohajkovanjem po poti in prihod v Santiago te po začetni evforičnosti, ki je zgolj kratkotrajna, pusti nekako praznega. Temu pritrjuje večina tistih, ki je prehodila pot. Prideš tja in se vprašaš: »Ali je to zdaj to?« Druga misel pa pravi, da se Camino začne dogajati po Caminu. Sčasoma opaziš, koliko stvari se zgodi zato, ker si ga prehodil. Moje pisanje knjige, na primer. Novi in novi Camini. Nove izkušnje, novi ljudje. Če ne bi šla tja, bi počitnice najverjetneje še naprej preživljala v Grčiji. Morda bi tam spoznala kakšnega Onassisovega potomca in se bogato poročila. (Smeh.) Morda bi …? Meni se je pač začel dogajati Camino po Caminu in malo pred novim letom sem šla na Brezje in v knjigo napisala: Zahvaljujem se, da sem našla svoje poslanstvo in nekaj, kar delam s strastjo itd. S prvim Caminom, in z vsemi naslednjimi, sem namreč dobila nekaj, kar sem nujno potrebovala. Nekaj, kar me prežema s strastjo in iskricami v očeh, tako kot sta me nekoč prežemala moj poklic in materinstvo.

Strah, da ne bom zmogla, sem vsekakor čutila. Kolegica jih je takrat štela manj kot trideset, vitka kot gazela, prehodila je Slovensko planinsko transverzalo in sama sem se s svojo težo, ki jo skoraj zapišem s trimestno številko, ob njej počutila precej slabše fizično pripravljeno. Vedela pa sem, da premorem nekaj, kar me bo vodilo: trmo in vztrajnost, ki je ne premore niti najbolj trdoglava mula, in modrost, ki jo prinesejo leta izkušenj. 

Ko ste šli na pot, ste bili stari 49 let, ob vrnitvi leto več. Kako to, da se vam je ob prelomnici zdelo ustrezno prehoditi prav Camino?

Tako se je izšlo. To, da bi prehodila Camino, je bila moja dolgoletna želja. Moja. Nikogar nisem poznala, s komer bi takrat načrtovala skupno pot, zato sem morala zbrati pogum. Že leto prej sem bila skoraj prepričana, da grem, pa potem nisem mogla. Ne spomnim se več pravega razloga. Mislim, da zaradi financ. Ko sem spomladi 2015 kupila vozovnico za letalo, sem začela načrtovati pot tako, da bi tisto, kar potrebujem, kupovala po delih. Nato je bilo na vidiku še vračilo dohodnine in ker znam zategniti pas, ko gre zares, sem pomislila, da bo šlo. Pa tako veličastno se mi je zdelo, da bi prišla na cilj prav na abrahama. In bil je tak čas, ko sem imela občutek, da nimam česa izgubiti.

Kako ste delovali do abrahama, v t. i. prvi polovici življenja?

V življenju so me vedno vodili vznesenost, kreativnost, samodokazovanje v stroki in poklicu na eni strani ter razdajanje, predvsem energije, in globoka vdanost ožji družini. Vsa moja gesla so se denimo v precej dolgem obdobju glasila »Našadružina« in kakšne številke in še kakšne druge podrobnosti mojih družinskih članov. Ne spominjam se pravzaprav, ali sem kdaj uporabila svoje podatke, vselej so bili to družinski člani. Hkrati sem se ves čas iskala. Vedela sem, da sem sposobna, vedela sem, da premorem kup talentov in podjetniško žilico, ustvarjalnost in inovativnost, vendar nisem srečala pravih ljudi, ki bi mi dali oporo, da bi si po neuspelem podjetniškem poskusu pred kakšnima dvema desetletjema povsem opomogla in začela še enkrat. Zanimivo, da so me v življenju v glavnem obkrožali ljudje, ki so bolj pasivne narave in hitro zadovoljni. Taki, ki bolj žugajo in opozarjajo, kaj vse gre lahko narobe. Meni pa je kljub vsem danostim manjkalo poguma.



A ste se vendar odločili: »Zdaj bi rada videla, kako je končno biti jaz!« In se po odgovor, kako in kaj, odpravili na Jakobovo pot.

Pa sva prišli do tretje pomembne misli v zvezi s Caminom, ki pravi, da te Camino pokliče. In takrat ko je klic dovolj močan, samo greš. Saj te tudi tam ves čas sprašujejo, zakaj si tam: iz verskih, spiritualnih oziroma duhovnih, rekreacijskih razlogov … in odločiš se za en odgovor, morda dva. V sebi pa veš, da je pravzaprav vsakega po malem.

Pišete: »Tri mesece pred odhodom sem si v zgornjem nadstropju hiše uredila svoje stanovanje, ker sva se z Ljubom dokončno odtujila ... Tudi v službi že nekaj let nisem bila več tako zadovoljna kot včasih ...« To so stresne preizkušnje, ki lahko načnejo osebnost, in vas so bržkone privedle do tega, da se vprašate, kako ste, ko ste.

Ko sem šla na pot, je bilo v meni kup vprašanj. Toliko, da zdaj ne bi mogla povedati, kaj vse sem se spraševala. Med drugim tudi to, ali sem sploh sposobna prehoditi tako dolgo pot in se na njej znajti. Prevladovalo pa je predvsem to: »Kaj bi zares rada počela v drugi polovici življenja?« Čutila sem, da v poklicu ni več tiste strasti, ki sem je bila vajena iz časov, ko sem rada rekla, da me ministrstvo (za šolstvo) ne bi plačevalo, če bi tam vedeli, kako v svojem poklicu uživam. Vedela sem, da sem sposobna. Ker sem kreativka in vedno polna idej. Pravzaprav imam težave z njihovo hiperprodukcijo, kar je velikokrat precejšnje breme. Želela sem predvsem najti nekaj, s čimer bi se uresničila. V tistem obdobju sem se še posebno močno bala umreti, ker se mi je zdelo, da bi toliko stvari obžalovala oziroma da bi s tega sveta odšla nezadovoljna s tem, kako sem izkoristila svoje življenje.

Klasična meditacija ni zame. Vse me pika in bode, če je treba mirovati, in misli se mi podijo po glavi kot gruča razposajene otročadi. Tako vesela sem bila, ko sem odkrila, da obstaja dinamična meditacija, in še mnogo bolj takrat, ko sem začela hoditi. Pri dolgi hoji najlaže dosežem stanje brez misli. 

V kakšni družini ste odraščali?

Enostarševski. Ne, dvostarševski. Ne vem točno, koliko staršev sem sploh imela. Oče je umrl, ko sem bila še malčica, potem smo nekaj časa živele skupaj mama in dve hčerki. Skromno sicer. Mama je bila pridna in je v obdobju, ko je imela dve deklici, še doštudirala. Potem se je poročila z očetovim bratom in je vse lepo ostalo v družinskem krogu. Še priimka mi ni bilo treba spremeniti, pa sem lahko njenega moža klicala ati. Pravzaprav sem ga klicala »foter«, vendar to ni imelo kakšne slabšalne note, saj smo živeli v Slovenj Gradcu in je bil ta vzdevek verjetno povezan z vplivom Avstrije. (Nasmeh.) No, kadar pa sem kaj močno želela, sem ga klicala »fotko«, in lahko rečem, da sem znala z njim tako, da sem vedno dobila tisto, kar sem želela. Materialno.

Kot deklica si najbrž niste mogli predstavljati, da boste prehodili osemsto kilometrov v enem kosu; brez enega samega žulja?

Ne, seveda ne. Takrat sem bila zaposlena s stopalom svojih starih žab, ki sem jih vlačila po ustih in jih žvečila. (Smeh.) Pa z jokom. Menda sem bila strašno jokajoče bitje in še obiski niso kaj radi prihajali v naš dom, ker sem se preveč drla.



Vas je Camino sprejel. Ali sprejme vsakogar?

Mene je sprejel v celoti. In še me sprejema. Vsakič ko se srečava, ne glede na to, po kateri poti se namenim hoditi, se počutiva kot stara prijatelja, ki se veselita ponovnega snidenja. Zadnje poletje, ko sem šla na Camino bolj na kratko, sem v Bilbao priletela pozno zvečer in nisem vedela niti tega, kje bom spala. Hotela sem preizkusiti, kako je, če se povsem prepustiš. Tega sicer v življenju ne zmorem in ne znam, po naravi sem »ziherašinja« in obremenjena z veliko odgovornosti za vse. In discipliniranostjo. No, prispela sem v Bilbao in se na postaji odločila, da grem pogledat v »albergo«, prenočišče, ali je kaj prostora. Ker je bil avgust, je bilo to bolj malo verjetno. Pa vendar. Nekje sem morala spati. Malo me je tiščalo v prsih, kako bo. Šla sem proti »albergu« in zagledala prvo rumeno puščico. V tistem trenutku sem začutila: Doma sem! Preplavilo me je nepopisno čustvo, takšno, kot ga občutiš takrat, ko si tam, kjer si res rad. Ali ko po dolgem času prideš domov.

Po prvi t. i. francoski romarski poti ste se naslednje leto odločili za nov podvig in prehodili dobršen del portugalske poti z začetkom v Lizboni, naslednje poletje pa ste se podali še na Camino del Norte in ga končali s Caminom Primitivom, ki naj bi bil prvotna Jakobova pot. Tedaj, pred tremi leti in pol ste sploh prvič šli nekam sami, kajne? No, zadnji hip se vam je pridružila nekdanja sodelavka. Kako so vam šli prvi koraki, ko ste stopili pod Pireneje?

Strah, da ne bom zmogla, sem vsekakor čutila. Kolegica jih je takrat štela manj kot trideset, vitka kot gazela, prehodila je Slovensko planinsko transverzalo in sama sem se s svojo težo, ki jo skoraj zapišem s trimestno številko, ob njej počutila precej slabše fizično pripravljeno. Vedela pa sem, da premorem nekaj, kar me bo vodilo: trmo in vztrajnost, ki je ne premore niti najbolj trdoglava mula, in modrost, ki jo prinesejo leta izkušenj. Takih in drugačnih. Že po prvih korakih pa se je izkazalo, da so Pireneji za nas, Slovence, mala malica. Navajeni smo riniti navkreber že po našem hribovju in gorovju. Preprosto je bilo, pravzaprav. Začelo se je s pregovornim prvim korakom, sledil mu je drugi, nato tretji in četrti. Potem je šlo samo. Imeli sva srečo z vremenom. Le veter, ki nama je pihal v obraz, naju je malo tiščal nazaj. Toda za protiuslugo naju je prijetno hladil. Vse je bilo tako, da lahko rečem, da nama je stvarstvo namenilo prečudovit prvi dan.

Zase ne morem reči, da sem se prav veliko samoizpraševala in da sem sploh dovolj natančno vedela, kaj vse bi rada izvedela o sebi. Bolj bi rekla, da sem se prepuščala spontanim mislim in občutkom, ko nisem razmišljala o ničemer. 

Je potreben odmik od znanega, da človek malo razrahlja predstavo o sebi?

Zame ja. Doma poleti postavimo bazen. Na terasi je urejen prostor za »izležavanje«. Ampak če sem doma, se ne morem sprostiti. Ko se uležem, da bi počivala, me že nekaj obsede, da grem kaj počet. Težko sem pri miru. Klasična meditacija ni zame. Vse me pika in bode, če je treba mirovati, in misli se mi podijo po glavi kot gruča razposajene otročadi. Tako vesela sem bila, ko sem odkrila, da obstaja dinamična meditacija, in še mnogo bolj takrat, ko sem začela hoditi. Pri dolgi hoji najlaže dosežem stanje brez misli. Vesela sem, da sem začela hoditi, in tega je precej kriv »moj« Ljubo. On je bil tisti, ki me je prvič vlekel v hribe. In on je bil kriv, da je naša družina prosti čas nemalokrat preživela kje v našem hribovitem svetu. Najpogosteje v območju Julijcev. Kar nekajkrat smo letovali v Bovcu in na Pokljuki in tam res ne zmanjka ciljev za pohodniške podvige.

Camina se mnogi lotijo, da bi razčlenili dotedanje življenje in ga morda na novo osmislili. A kakor koli že, enomesečna pot proti samemu sebi je za vsakogar drugačna (pre)izkušnja.

Ja, vsakič drugačna. Še pri enem in istem človeku ne gre nič enako, tudi če se odločiš pot ponoviti. V knjigi na primer opisujem Pamplono kot mesto, ki si ga bom zapomnila po vonju po urinu in »svinjariji«, po kateri smo bredli kakšno uro ali dve po tem, ko se je končal zadnji tek pred biki v času San Fermina. Zadnje poletje sem bila spet tam in prehodila del poti francoskega Camina in Pamplono doživela povsem drugače. Čudovito je bilo. No, razen da se mi je za slabo pisanje o Pamploni očitno namenil maščevati lokalni golob, ki mi je spustil kupček prav na sredino glave. Vendar sem imela srečo, saj mi mestne oblasti tega niti niso tako zelo zamerile in so, bog ve kdaj že, postavile prav tam vodnjak s pipo (kakršne srečuješ na celotnem francoskem Caminu), da sem se lahko očedila in hitro pozabila na nevšečnost.



Je med dolgo hojo naporno biti ves čas v družbi s samim sabo, se samoizpraševati in si zares prisluhniti?

Po mojih izkušnjah si bolj malo čisto sam s seboj. Pogosto si v družbi drugih romarjev. Pa tudi drugo družbo imaš pogosto. Ne fizično, bolj duhovno. Veliko razmišljaš o osebah, ki so del tvoje osebne zgodovine. Tudi o tistih, ki so že odšle. Na severnem Caminu se mi je denimo zgodilo, da sem več dni hodila z mlado Italijanko, ki je bila fizično in karakterno kopija moje nečakinje. Na Caminu Primitivu pa sem hodila s španskim fantom, ki je bil na las podoben osebi, ki jo v svoji knjigi imenujem Jan, in še eno Italijanko, ki me je v celoti spominjala na nekdanjo kolegico, s katero sem čustveno še vedno zelo povezana, saj sva skupaj preživeli kar nekaj službenih pretresov. In potem so tu še trenutki, ko ne razmišljaš o ničemer ali pa se ubadaš s čisto posvetnimi stvarmi, kot so vprašanja o tem, kje boš spal, kaj boš jedel, kakšna je pot in podobno. Zase ne morem reči, da sem se prav veliko samoizpraševala in da sem sploh dovolj natančno vedela, kaj vse bi rada izvedela o sebi. Bolj bi rekla, da sem se prepuščala spontanim mislim in občutkom, ko nisem razmišljala o ničemer.

A vendar, v Camino ste šli kot iskalka, domov pa ste se vrnili, tako ste zapisali, še polnejši vprašanj in brez enega pravega odgovora. Pa zdaj? Ste notranje bolj zadovoljni?

Vedno bolj. Od stanja, ko sem se počutila povsem izgubljeno iskalko smisla, do tega zdaj sem se transformirala čisto počasi. Mislim, da je prav izid moje prve knjige veliko prispeval k temu, da imam spet tisti občutek kot pri rumenih puščicah, ko rečem, »doma sem«, in vem, da bodo še naprej rumene puščice ali kakšni drugi znaki, ki me bodo vodili v pravo smer. Ni dvomov. Preprosto čutim in vem, da je to to, in jasno vidim še drugi dve načrtovani knjigi in vem že tudi, kakšna bo njuna zunanjost. In kaj bo v njiju pisalo.

V glavnem pišem v zgodnjih jutranjih urah, ko večina ljudi še spi, ker se takrat po mojem mnenju pretakajo najbolj pozitivne energije, in te ure se mi zdi škoda prespati. 

V šali pravite, da ste okuženi s »caminitisom«.

Na dolgo se tej bolezni reče enkrat romar, vedno romar. Pa sva prišli še do ene modre misli o Caminu. Kar se trilogije tiče – druga knjiga bo o tem, kako sem opravila s portugalskim Caminom. Na naslovnici bo kip klekljarice iz mesta Vila do Conde, ki je prva postaja za mestom Porto. Njen naslov bo Izdelovalka čipk. Tretja pa bo … Uf. Nekakšno Cvetje v jeseni 2. V njej bo vsekakor manj razočaranja in kritičnosti do soromarjev, pa glavni junakinji bo srce bilo v ritmu zaljubljenosti in hrepenenja. Prikazovala pa bo mojo pot po Caminu del Norte in Primitivu. Ta dva Camina sta bila namreč v duhu porok, saj so bile povsod, kjer sem se prikazala, ali poroke ali priprave nanje. Ta bo šele zanimiva. Mislim, da ne bom mogla biti več tako iskrena, kot sem bila zdaj, zato nameravam glavno junakinjo postaviti v tretjo osebno ednine, da se bralci zamotijo z vprašanjem: Bog ve, ali je to res ali je zgolj izmišljeno. No, druga knjiga je skoraj že pri koncu in komaj čakam, da bom imela toliko časa, da jo dokončam. Prsti me kar srbijo. Tretja pa se rojeva v moji glavi in verjamem, da bo kar skočila na papir, ko bom imela na razpolago nekaj tednov juter. V glavnem pišem v zgodnjih jutranjih urah, ko večina ljudi še spi, ker se takrat po mojem mnenju pretakajo najbolj pozitivne energije, in te ure se mi zdi škoda prespati.

Ste, kar zadeva iskanje sebe, kaj pustili za »naslednji Camino«?

Prav gotovo. Samo ta hip še ne vem, kaj bi še morala odkriti. To je nekako tako, kot da bi lupil neznan tropski sadež in ne veš, kaj te bo pričakalo pod lupino. Veš pa, da bi sadež rad pokusil. Rada poskusim kaj novega in naučila sem se, da je bolje čim manj pričakovati. Saj veste, kaj pravi Tina I v moji knjigi? Da so pričakovanja »happiness killerji«, ubijalci sreče. Ne dvomim, da se bom vrnila še bolj »klug«. (Smeh.) Ste vedeli, da »klug« v nemškem jeziku pomeni moder oziroma pameten?! Torej, pripravljena sem na nove lekcije.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE