V nedeljo je 18. november, evropski dan za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo. Uredniški sestanek mi je dodelil temo, s katero pa sem si belila glavo več dni. Ne zato, ker ne bi razumela, da je tema ključnega pomena, temveč ker so v mojih očeh vsi nagovori žrtvam spolnih zlorab, naj spregovorijo, v resnici zavajanje. Kaj se zgodi, ko žrtev zbere pogum in pove tisto nekaj, kar naj bi bila »samo njuna skrivnost«? V večini primerov nič. Ali pa se otroka še globlje potisne v sram in izoliranost, ker je v Sloveniji bitje, ki pokaže s prstom na golega in bosega cesarja, večinoma moteče gobezdalo. Zato sem se odločila, da povem svojo zgodbo. Ki je morda, če sledim črkam zapisanega, zgodba žrtve. A sama sem se v procesu odraščanja zelo hitro otresla občutka nemoči. Ker sem že zgodaj spoznala, da je res tisto, kar smo vlekli na ušesa okoli vaških vogalov: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

Začelo se je neke noči, ko sem spala med njima na zakonski postelji. Ko je babica na moji levi zasmrčala, se je njen soprog spravil nadme s svojimi prsti. 

Moji spomini na več let trajajoče dogajanje so fragmentarni. Spomnim se, da sem hodila v malo šolo. Velikokrat sem prespala pri svoji babici, ki je bila v drugo poročena z, v družbi izjemno uglednim, gospodom. V kraju, kjer sta živela, so ga vsi poznali kot natakarja stare šole, ki je pogrinjal mizo samemu Titu in njegovi Jovanki. Česal se je na prečo in si po laseh vsako jutro namazal pomado. Bil je nadvse prijazen in kavalirski; saj veste, tak, kako bi rekla, fin gospod.

Razlika med prav in narobe

Začelo se je neke noči, ko sem spala med njima na zakonski postelji. Ko je babica na moji levi zasmrčala, se je njen soprog spravil nadme s svojimi prsti. To se je dogajalo več let. Nikomur nisem povedala. Ne vem, zakaj. Ne spomnim se, da bi me bilo strah, da mi ne bi verjeli. Zdi se mi bolj verjetno, da sem že takrat slutila, da nima smisla. Da je kulisa kultiviranega vedenja na zunaj za družino bolj pomembna kot to, da se drek namesto »kopica izločka neugodnega vonja« poimenuje s pravim imenom. Z jasnim notranjim monologom ločitve tega, kar je prav, od tega, kar je narobe, sem se najbrž rodila. In nikoli nisem iskala utehe tam, kjer sem že vnaprej vedela, da je ni mogoče dobiti. Včasih je laže smrčati kot prižgati luč. Nekaterim. Meni ne. Kajti spanec je takrat plitev, poln mor. Zame.

Imela sem srečo, da ga je po nekaj letih pobralo. Za njim sem jokala. Ker takšni smo, ko se v nas bijejo ambivalentna čustva. Babica je umrla, ko sem bila že v zadnjih mesecih nosečnosti. Bil je prvi november, se mi zdi, ko sem nesla svečo na grob, kjer sta pokopana skupaj. Sine je bil še malček, jaz pa sem imela občutek, da je od takrat, ko sem bila punčka, ki je s svinčnikom najraje risala Ostržka, minilo več življenj. A ne zato, ker bi zlorabo s sramom tlačila in hotela pozabiti, ampak ker nisem izgubljala dragocenega časa s pričakovanji, da bo kdor koli od mojih domačih razumel mojo stisko, ko je bila ta še živa.

Včasih je laže smrčati kot prižgati luč. Nekaterim. Meni ne. Kajti spanec je takrat plitev, poln mor. Zame.

Življenje je daljše od otroštva

Velikokrat zasledim njegovo fotografijo. Predvsem ko se omenja zlata doba zdravilišča, kjer je delal po vojni. V sliko zrem brez sramu ali gnusa. Ker vem; kljub temu, da je bilo njegovo ravnanje zavržno in nesprejemljivo, me ni uničilo. Ker vem, da za njegova dejanja ne nosim nikakršne odgovornosti. Razen te, da moram, ko le lahko, najprej sama poskrbeti za svoje mentalno zdravje. Je to resnica, ki boli, je grenka? Je. Ampak resnica je le redko sladkorna pena. Vrsto let psihoterapije in moja naravno dana ljubezen do literature sta mi omogočila korak v nov svet, ki ni opredeljen samo s časom otroštva. In to je svoboda. Občutek, da se ti res dogaja krivica, a tudi, da ob njej tvoje roke niso v nemoči zaklenjene v večnost.



Prepričana sem, da najhujši del spolne zlorabe ni samo dejanje skrunitve telesa in duše, temveč soočenje z nemočjo tistih, ki jih ljubiš, in oni najbrž tebe, ko spregovoriš. Zato je nagovarjanje otrok, naj zaupajo svojo stisko, naj ne bodo tiho, tudi nevarno. Je, kot da bi se vrgel iz letala, verjel pilotu, da je padalo varno in učinkovito, a bi nato med prostim padom neumorno iskal vrvico. Padala, ki so ti ga »pozabili« nadeti. Soočenje odraslega z otrokom, ki je bil spolno zlorabljen, je soočenje z lastno bolečino, strahom, obupom in nemočjo, ki mnoge prisili, da se obrnejo stran. Ne zato, ker bi bili zlobni, ker jim ne bi bilo mar, temveč zato, ker so nekatere resnice pretežke, da bi jih nosili. Če v tvojih očeh vidim trpljenje in ga ne morem zdržati, se v meni vklopi preživetveni mehanizem selektivnosti. Če se delaš, da nečesa ni, potem lahko preživiš. Smrti se bojimo. Najhujša je tista, ki napoči, ko se podre iluzija.

Imela sem srečo, da ga je po nekaj letih pobralo. Za njim sem jokala. Ker takšni smo, ko se v nas bijejo ambivalentna čustva. Babica je umrla, ko sem bila že v zadnjih mesecih nosečnosti.

Morje in pogled do horizonta

Srečo imam, da mi je bila dana milost zdržati zretje v prepad, ne da bi skočila v globino. In čez čas, ko sem zbrala dovolj poguma, mi je pogled v prepad omogočil videti tudi morje, ki je spodaj, razgled, ki se širi do horizonta, in veter v laseh. Pomoč vedno pride. A velikokrat ne takrat, ko bi si je želeli, in velikokrat ne od tam, od koder bi morala priti. Največkrat pa šele, ko z vsem životom začutimo, da smo na svetu čisto sami.