Ko vaju človek opazuje, tako žareči, in mu v ušesih zvončklja vajin veseli smeh, je, kot bi poslušal in gledal eno žensko z edinstveno karizmo.
Irena: Midve sva si zelo podobni, ampak seveda ima vsaka svoje nianse. Do najinega 21. leta sva bili nepretrgoma skupaj. Ko sem študirala na salzburškem Mozarteumu, se je to malo spremenilo, a odkar sem se vrnila, se vidiva ali vsaj slišiva vsak dan. Potrebujeva bližino druga druge.
Leticia: Ja, z Ireno sva res kot ena oseba.

Irena: V tem času, ko smo izgubili marsikatero vrednoto, je zame družina ena najpomembnejših stvari in se res trudimo, da smo čim več skupaj. 


Skupaj sta od prvih trenutkov življenja. To je za vaju najbrž privilegij, za okolico pa kdaj tudi minus. Kakšna je vajina osebna filozofija?
Irena: Uf. (Zažvižga.) Kar se mene tiče, sem se zelo dolgo obremenjevala s tem, kaj bodo rekli drugi. Ko sem postala mama, se je to precej izboljšalo. Po štiridesetem letu pa sploh. (Nasmešek.) Naučila sem se, da se obremenjujem s stvarmi, na katere lahko vplivam, in zaradi ljudi, ki jih imam rada. Vse bolj se učim, da me ne vržejo iz tira reči, ki se me dejansko ne tičejo. Pustim vse skupaj, češ, delajte, kar hočete. Res sem se vznemirjala, še pa še. A sem ugotovila, da pač ni vredno in je bolje energijo preusmeriti v druge stvari.

Leticia, zanimivo, Irena je izpostavilo štiridesetko. Ker sta sorodni duši, predvidevam, da tudi vas kar nese v življenju.
Leticia: Moram reči, da mi je zdaj po štiridesetem super. Denimo, z možem imava krasen odnos. (Pomežikne.)



Aha, in z njim najraje plešete rumbo. To ste razkrili, ko smo vas spremljali v oddaji Zvezde plešejo.
Leticia: (Širok nasmeh.) Ko so me povabili v šov, sem ugotovila, da sva z Urško (Vučak Markež, op. p.) najstarejši. Predvidevala sem, da bodo zato vsi precej boljši od mene, a sem bila s svojimi nastopi zadovoljna. Za ta leta ni tako slabo, sem si mislila. Opažam, da smo ženske tedaj samozavestne, predvsem imamo jasne cilje in toliko energije, da lahko na polno ustvarjamo in nas je težko ustaviti.

Nekdaj so ženske po štiridesetki imeli za stare.
Leticia: Drži. A odvisno je, s katere strani pogledaš.
Irena: Ja, denimo najin oče se počuti še zelo agilnega in sposobnega marsičesa, pa je že v drugi polovici sedemdesetih.

Leticia: najini bližnji se dostikrat pritožujejo, da nama nasmeh in dobra volja bolj pristajata kot jeza. Sva zelo čustveni osebi in zato močno čustvujeva – tako v pozitivnem kot negativnem. 


Irena, ste starejša sestra. Iskreno, ali tista minuta, ko ste se prej rodili, kaj vpliva na to, da Leticio dojemate kot mlajšo polovico sebe? V katerih rečeh sta si najbolj podobni in v čem različni?
Irena: Mami je rodila s carskim rezom, mene so pač prvo »vzeli ven« in po svoje sem vendar prevzela vlogo starejše sestre. Obe močno čustvujeva, Lita (tako starejša sestra ljubkovalno kliče mlajšo, op. p.) je menda za odtenek občutljivejša in bolj potrpežljiva. Jaz prej vzkipim. Morda se znam malce bolj osredotočiti v dani situaciji.

Leticia, kako je to videti?
Leticia: (Smeh.) Kako je videti? Kar zoprno, priznam! (Smeh.) Ja, najini bližnji se dostikrat pritožujejo, da nama nasmeh in dobra volja bolj pristajata kot jeza. Sva zelo čustveni osebi in zato močno čustvujeva – tako v pozitivnem kot negativnem. 



Mami Vida ima tudi sestro dvojčico Majdo in sta prav tako kot vidve izjemno povezani. Ali se brez družine pri vas nič ne zgodi?!
Irena: V tem času, ko smo izgubili marsikatero vrednoto, je zame družina ena najpomembnejših stvari in se res trudimo, da smo čim več skupaj. Primerilo se mi je, da sem se enkrat ujela v misel, kako imenitno bi bilo, da bi Litini hčerki kdaj kam vzeli s seboj, pa sva se zasmejali: Ja, kako, če smo tako zmeraj skupaj.
Leticia: Zgodi se, da ima Irena nastop in vzame fante s seboj, tedaj mi pač ne gremo. Ampak redko se nam v prid kaj ne poravna.

Irena: Kot otrokoma nama je mama zmeraj zabičala, naj se oglasiva, če sva kam šli. Tedaj naju je to blazno živciralo, vendar nama je prišlo pod kožo in zdaj se mi zdi, da je prav tako. Želim si, da bi tudi moja fanta obdržala to navado, da me ne bi po nepotrebnem skrbelo. 


Irena, vaša sinova sta najstnika.
Irena: Jure ima trinajst let, fejst fant je in za zdaj še ni kaj hudega jezikanja, včasih malo zavije z očmi, kar je čisto pričakovano, in očetu mogoče kdaj zategne: »Ja, no.« Nimam občutka, da bi morala kričati: Na pomoč, najstnika imamo!
Leticia: Motiti me je začelo, ker imajo otroci vse, kar si poželijo, občutek pa dajejo, kot da jim nismo uresničili nobene želje, čeprav smo jih že milijon. Verjetno je problem v tem, da že dobijo, še preden si sploh kaj zaželijo. Starejša hči bo stara dvanajst let. Imela je robinzonske počitnice in poslala mi je sms: »Mami, to je najboljše poletje do zdaj.« Joj, sem si mislila, hvala bogu, dočakali smo, da je ona enkrat zadovoljna. Potem pa sebe vidim v njej in mi je toliko teže. Ker točno vem, kaj vse me še čaka. (Smeh.)



Sta se vidve skušali kar se da prepuščati polnosti življenja ali sta se vendar osredotočali, da ne nihata preveč v skrajnosti?
Irena: V spominu imam, da smo se z mami nenehno kregale. Danes vem, da je bilo po svoje prav in da sva zato tudi takšni, kakršni sva. Takrat je bil vsak dan teženje, teženje, teženje. Denimo, kot otrokoma nama je zmeraj zabičala, naj se oglasiva, če sva kam šli. Ko grem recimo zdaj na Dunaj, napišem, ko prispem: Srečno na Dunaju. Tedaj naju je to blazno živciralo, vendar nama je prišlo pod kožo in zdaj se mi zdi, da je prav tako. Želim si, da bi tudi moja fanta obdržala to navado, da me ne bi po nepotrebnem skrbelo.
Leticia: Hči se vozi z avtobusom in priznati moram, da mi kar odleže, ko mi sporoči, da je doma. Ja, se pozna mamina odločna vzgoja. Je le bila učiteljica. Dostikrat jo vprašam za nasvet o vzgoji, ker se mi zdi, da je naredila dobro delo – če pogledam sebe. (Žareč nasmešek.)
Irena: Včasih se ji sicer zdi, da je še malo ne upoštevava. Ko jo vprašam, kaj bi zaleglo pri Juretu ali Luki, tudi marsikaj upoštevam. Mogoče ne vsega, veliko pa. Staršem se zaradi medgeneracijskih razlik pogosto zdi, da jih mlajše generacije ne upoštevamo, vendar samo v segmentih, kjer so se določene doktrine, načini, življenjske razmere resnično spremenili.
Leticia: Ona ne pozna fantovske dimenzije. In pravi, da ne more gledati, kako se vnuka ravsata. Tudi jaz tega nisem vajena, a ne tečnarim, ker je čisto nekaj normalnega med odraščanjem. No, dekleta se pa lišpajo.

Leticia: Imava srečo, da je oče ostal z nami v Sloveniji in se ni vrnil v Gano. Tako nisva nikoli imeli težav z identiteto. In mamina družina pa tudi okolica sta očeta zelo lepo sprejeli in posledično tudi naju. 


Kakšno vez sta tkali z očetom?
Leticia: Mami je bila včasih nejevoljna, da je »bela ovca« v družini. Imela je sestro, starše, oče ni imel nikogar. Potem sva midve zavzeli držo, da sva vedno potegnili z njim. Bržkone podzavestno sva ga nekako vzeli v bran.

Kdo vaju je prej začel spoštovati kot samostojni ženski, ki samozavestno sprejemata odločitve in pri njih vztrajata, mama ali oče?
Irena: Brez dvoma oče. Sicer pa se je imel navado pametno umakniti. Drugega mu ob treh intenzivnih značajih ni preostalo. (Nasmeh.) Pri ključnih zadevah je seveda povedal mnenje, a imam občutek, da je mami vseeno dostikrat naredila po svoje. Na srečo sta o določenih zadevah razmišljala podobno, ker če bi različno, bi on, roko na srce, vedno izvisel. (Smeh.)
Leticia: Verjetno bi bilo nasprotno, če bi ostali v Gani. Tukaj je bilo le njeno domače okolje. Vedno je govoril, kjer je družina, je dom, in še: »Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan.«
Irena: Odkar sva odrasli in sploh odkar sva mami, se nikoli ni vtaknil v najino ravnanje. Razen ko sem šla po porodu prvič ven takoj, ko je bilo mogoče. To je bilo zanj nesprejemljivo. Od doma je vedel, da ženske z novorojenčki šest tednov ne gredo iz hiše. Nič ne rečem, starejše generacije so bolj skeptične, poleg tega menim, da je afriška vzgoja še zmeraj zelo blizu naravni. Pri nas je vse bolj na juriš.
Leticia: To je res nekakšna čudna doktrina: starši poslušamo, naj pustimo dojenčka jokati, da ga ne bi razvadili, potem pa moramo šolarja skoraj za roko peljati do razreda. Od desetega leta gre starejša hči lahko po mlajšo v vrtec. Mislila sem si, da ne bo nič narobe, glede na to, da si ona tega želi, malčica bo presrečna, stanujemo pet minut stran. A prečkati morata zelo hitro cesto. Ko sem podpisala dovoljenje, si nisem upala povedati ne tašči ne mami, ker sem vedela, da bom morala poslušati, da je prezgodaj, prenevarno ... A kako naj bodo otroci samostojni, če jim ne bomo dali možnosti?! Midve svoje kar navajava, da se znajo izpostaviti, ker vem, da sva sami imeli precejšnje težave. Ko je bilo treba kje koga kaj vprašati, sva kar mencali.
Irena: Druga drugo sva šuntali: Daj, ti reci ... Ne, sem že zadnjič ... No, daj samo še tokrat ... (Smeh.)
Letica: Absolutno imava zmeraj zaveznico ob sebi.
Irena: Ja, to je isti genski zapis. Dejansko podobno razmišljava.



Da morata biti ponosni na to, kar sta, sta vama mama in oče najbrž ves čas govorila. Ali vaju je doživljanje raznovrstnosti kultur, drugačnosti, posebno med odraščanjem, vendar v čem zaznamovalo?
Leticia: Imava srečo, da je oče ostal z nami v Sloveniji in se ni vrnil v Gano. Tako nisva nikoli imeli težav z identiteto. In mamina družina pa tudi okolica sta očeta zelo lepo sprejeli in posledično tudi naju. Zato nimam nobenih neprijetnih spominov na odraščanje.
Irena: Vedno sta nama oba govorila, da morava po svetu hoditi s pokončno držo in dvignjeno glavo. Pri nas doma smo pravzaprav živeli v glavnem slovensko kulturo. Žal mi je, da oče ni bolj vnašal svojih korenin v naše življenje. Šele odkar obstaja elektronska komunikacija, smo zares povezani z njegovo domovino. Sicer pa sva, kot sem že večkrat poudarila, imeli v glavnem bolj privilegije zaradi barve kože kot kaj drugega. Vsi so naju občudovali in pričakovali, da odlično pojeva, tečeva ... Se mi zdi, da je zdaj precej slabše, kar se tega tiče!

Irena: Zame je Slovenija edini dom. Ne predstavljam si, da bi imela kariero Ane Netrebko, ker bi me konec vzel. Potrebujem dom in domače. 


Omenili sta, da sta bili ločeni, ko je Irena študirala v Avstriji. Kako da sta se vajini poti razšli?
Irena: Če dobro razmislim, so naju kar malo vodili. Midve nikoli nisva imeli izrazite volje, kar zadeva pot. Da sem šla študirat petje, je predlagal takratni ravnatelj novomeške glasbene šole, Zdravko Hribar, za kar mu bom večno hvaležna. Če zdaj razmišljam za nazaj, bi bilo imenitno, če bi Lita v Salzburgu študirala arhitekturo.
Leticia: Edino, kar obžalujem, je, da nisem vsaj za en semester šla tja, vendar tedaj to ni bila praksa. Obe sva obiskovali srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani. Končala sem smer tolkala in tudi poučujem v glasbeni šoli. Zelo sem povezana z glasbo.



Irena, ste kdaj razmišljali, da bi ostali na tujem?
Irena: Ne, nisem si želela, bi pa, denimo, vzela družino za dve leti na Dunaj ali v Berlin. Tako kot je storil moj oče, pa ne. Zame je Slovenija edini dom. Ne predstavljam si, da bi imela kariero Ane Netrebko, ker bi me konec vzel. Potrebujem dom in domače.
Leticia: Tu so najine korenine.

Irena: Težko bi živela v Gani. Z veliko radostjo pa se bom vedno znova vračala na obisk. 


Leto in pol sta imeli, ko so se starši odločili živeti v Gani. Kako sta očetovo domovino doživeli v odraslosti?
Irena: Nepozabno! Drug svet, ki nosi v sebi še veliko dobrega, če znaš to prepoznati. Je pa res, da smo navajeni »privilegijev«, ki jih v Afriki pač ni. Denimo, ob predzadnjem obisku več dni ni bilo tekoče vode, elektriko smo imeli samo vsak drugi dan. Težko bi živela v Gani. Z veliko radostjo pa se bom vedno znova vračala na obisk.
Leticia: Fantastično! Predvsem je poseben ta občutek, da nisi prišel na neko turistično destinacijo, temveč domov, k svojim. (Poudari.)



Vemo, da sta zagrizeni tekačici. Katera se je prej zagledala v tek?
Irena: Že v gimnaziji sva potekavali, bi rekel človek, in ker sva bili dokaj hitri, so naju silili na šolske teke ... Pri meni se je prav zares začelo, ko smo s skupino Nova v Bregenzu delali predstavo in se je moja prijateljica Ursula hudo ponesrečila. Deset dni je bila v komi. V teku sem utapljala svojo žalost. Začela sem res intenzivno teči. Šla sem tudi na prvi mali maraton. Fino se mi je zdelo, tekla sem najbolje do tedaj. Nato je še sestro zagrabilo. Najprej je seveda rekla: Joj, da se ti ljubi. No, potem sva leta 2010 pretekli maraton.

Leticia: V teku res uživam! Vedno sem mislila, da je to larifari, a ni. Seveda je tudi malo tekma s samo seboj; ko premagam sebe, se počutim zmagovalko. 


Štejeta kilometre ali je to čisto trapasto vprašanje?
Irena: Ne, imava aplikacijo, ki beleži pretečene kilometre. Od novembra 2009 jih imam 5880. (Pokaže zaslon pametnega telefona.) Priznam, da moja lastna volja ni dovolj in za disciplino potrebujem dodatno motivacijo. Včasih je bila to aplikacija Nike+, zdaj pa moj zavzeti trener Primož Kobe (maratonec, olimpijec, op. p.), v klubu katerega treniram.
Leticia: Imam jih 3500, ker sem vmes dve leti pavzirala. V teku res uživam! Zavrtim si glasbo in grem. Ko sem nazadnje tekla proti Ireni v Šmarješke Toplice in pritekla na hribček, se je spodaj odprla dolina in zagledala sem široko Krko, v slušalkah pa je igral Mark Knopfler The Long Road. Začutila sem mravljince, tako enkratno mi je bilo. Res osvobajajoč občutek, ki te napolni. Seveda moraš takšno stanje doseči. Od trikrat, ko greš teč, tega ne začutiš. Vedno sem mislila, da je to larifari, a ni. Seveda je tudi malo tekma s samo seboj; ko premagam sebe, se počutim zmagovalko.