Sila trenutno šteje kar 130 članic iz najrazličnejših držav. Čemu pravzaprav služi društvo in kaj imate tako različne ženske med seboj skupnega? 

Mednarodna ženska združenja obstajajo povsod po svetu, njihova delovanja in članice se med seboj razlikujejo, a vsem nam je skupno prostovoljstvo in dobrodelnost. Vsaka mora prispevati k delovanju društva, šele takrat nam uspe premikati gore. Z najrazličnejšimi akcijami zbiramo sredstva za dobrodelne projekte in ustanove po vsej Sloveniji, ki jih vsako leto podrobno preučimo. Ena izmed takih je tudi Silin bazar, ki je naša največja dobrodelna akcija v letu, letos ga bomo priredile že petindvajsetič. Je pa Sila tudi društvo, ki povezuje ženske ne glede na njihovo veroizpoved, državljanstvo, raso ali politično prepričanje. Ne glede na poreklo, nam je skupno, da smo zamenjale domovino in se znašle v novem okolju. Konec koncev se v življenju srečujemo z enakimi težavami, vzgajamo otroke, se trudimo naučiti jezik, ko zbolimo, potrebujemo zdravnika. Poleg tega pa želimo tudi vse članice pomagati, narediti nekaj dobrega za družbo. Druži nas človečnost.   

Verjamem, da bi morali ne glede na lokacijo ali okoliščine najti način, kako izboljšati življenje sebi in drugim. Kot Brazilka čutim, da imam veliko srečo, da živim tako lepo in mirno življenje. Prihajam namreč iz države z veliko ekonomskimi in socialnimi problemi in moja zgodba bi lahko bila tudi zelo drugačna. Zato sem tako hvaležna za vse, kar imam, s prostovoljstvom pa vračam skupnosti vse tisto, kar mi je bilo v življenju podarjeno.  

Se lahko društvu pridruži vsaka ženska ali imate omejitve? 

Na naši spletni strani lahko najdete prijavo za članstvo in res je dobrodošla vsaka ženska, glavni pogoj je, da govori angleško. Lahko je tujka, ki živi v Sloveniji, ali Slovenka, ki je kdaj živela v tujini. Naj bo gospodinja, mati ali poslovna ženska, pomembno je pravzaprav le to, da je pripravljena del svojega časa posvetiti druženju in dobrodelnim aktivnostim v društvu. Za svoje delo tukaj namreč nismo plačane, zato gre za prostovoljstvo. Ne želimo razlikovati med ženskami, ki se lahko ali ne smejo pridružiti, prav tako si, čeprav smo izključno žensko društvo, ne želimo nadeti oznake feministke ali nefeministke. Smo le priseljenke, (med nami so sicer tudi slovenske članice), ki se trudijo državi, ki jih je sprejela odprtih rok, povrniti nekaj dobrega. Smo ženske, ki jih povezujeta dobrota in človečnost. Tako veliko dobrih del lahko naredimo samo zato, ker najdemo pot, ki nas druži. Sklenemo moči, namesto da bi iskale razloge, zakaj smo si drugačne. Nočemo, da nas razmejujejo ideologije.



Poleg bazarja, ki je odprt za širšo javnost, organizirate tudi veliko drugih aktivnosti, denimo jezikovne tečaje, obiske muzejev, rekreacijo. Se vam lahko ob teh priložnostih pridruži kdorkoli? 

Aktivnosti, ki ste jih našteli, so namenjene samo članicam, saj jih organiziramo druga za drugo. To pomeni, da odpremo svoje domove in vanje povabimo Siline ženske. Gre za zaupanje in kroženje energije. Vsaka namreč prispeva košček k sestavljanki. Jezikovni tečaji (trenutno potekajo italijanski, španski, francoski, angleški, slovenski in nemški), skupinski obiski muzejev, galerij, srečanja ob kavi, joga in podobno nas povežejo in na tak način kot tujke, ki se še ne znajdemo v novi državi, lažje in hitreje navežemo stike z ljudmi. Med seboj si tudi pomagamo, recimo s podjetniškimi nasveti, saj je v novi državi težje začeti poslovno pot, če ne poznaš nikogar.

Pika na i je decembra seveda vaš bazar, ki bo letos znova potekal v Grand hotelu Union v Ljubljani. Kaj čaka obiskovalce na letos že 25. prireditvi? 

Bazar je odlična priložnost, da ljudje spoznajo različne države in običaje. Več ko vemo drug o drugem, bolj očitno namreč postane, da so povsod po svetu dobri ljudje, ne glede na narodnost, ki ji pripadamo. Letos nas bo zopet obiskal predsednik republike Borut Pahor, ki nam je junija podelil tudi državno odlikovanje. Posebno slavje bo. Glavna nota pa bo kot vsako leto dobrodelna. Ves izkupiček bazarja bomo znova namenile različnim slovenskim društvom in projektom, ki smo jih letos izbrale za prejemnike pomoči.


Silin bazar bo tudi letos obiskal predsednik RS Borut Pahor, ki je društvu junija podelil tudi državno odlikovanje.


Večina članic Sile je tujk, vseeno pa s svojimi dobrodelnimi projekti podpirate društva in osebe v Sloveniji in ne zunaj nje, denimo v domovinah, iz katerih prihajate. Kako to? 

Verjamem, da bi morali ne glede na lokacijo ali okoliščine najti način, kako izboljšati življenje sebi in drugim. Kot Brazilka čutim, da imam veliko srečo, da živim tako lepo in mirno življenje. Prihajam namreč iz države z veliko ekonomskimi in socialnimi problemi in moja zgodba bi lahko bila tudi zelo drugačna. Zato sem tako hvaležna za vse, kar imam, in želim enako tudi ljudem okrog sebe. Tudi v Sloveniji mi je lepo, imam hišo, družino, mož ima dobro službo. S prostovoljstvom dajem skupnosti nazaj vse tisto, kar mi je bilo v življenju podarjeno. To je uspeh, da spremenim življenje vsaj eni osebi. Morda čez nekaj let Sila ne bo več obstajala in ne bo nikjer več pisalo, kaj smo počele, a ljudje, ki smo jim pomagale, se bodo spomnili in morda pomagali naprej.

Govoriva torej o valu dobrih del, o učinku metuljevih kril. Začneš z malim in zraste veliko. 

Članice Sile verjamemo v postavljanje dobrih zgledov. Morda s svojo dobrodelnostjo navdihnemo še druge, tudi Slovence, da pomagajo določenim ljudem, podprejo kakšne dobre projekte. Vedno se namreč najde kdo v stiski. Vedno lahko pomagamo komu blizu nas, naj bodo to otroci ali starejši.

Slovenci ste tudi zelo pedantni in previdni. Vse vas zanima. V trgovini ne boste denimo kupili kar najlepše škatle piškotov. Preučili boste embalažo, sestavine, šele nato se boste odločili za izdelek. Južnoameričani pa padamo na občutek, nam lahko neko stvar prodaš, ker človeku naslikaš podobo, kako se bo ob njej počutil. 

V Slovenijo ste se preselili pred petimi leti. Pustili ste službo in začeli povsem novo življenje. Kako se počutite pri nas Sloveniji? 

Odkar živim tukaj, imam same pozitivne izkušnje. Kamorkoli grem, so ljudje zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Tudi Slovenija je neizmerno lepa, narava je na vsakem koraku, predvsem pa imate zelo varno državo. V Braziliji sem živela v Riu de Janeiru, kjer so razlike v premoženju med ljudmi res velike. V istem mestu skupaj živijo bajni bogataši in reveži, ki nimajo niti za hrano. Na sloviti plaži Ipanema vladajo najvišje cene nepremičnin, takoj za vogalom pa so že favele, kjer ljudje životarijo. Kriminala je veliko. V Sloveniji pa tega k sreči ni. Pred tremi leti je prišla k nam v Slovenijo na obisk moja mati. Živeli smo v hiši v Trnovem in bila je šokirana, da sem v njej sama z otrokom, kadar gre mož na službeno pot. Ni mogla verjeti, da hiša ni ograjena z visokimi zidovi, plot lahko namreč vsak preskoči. V Braziliji je vsako domovanje varovano s kamerami. Pomirila sem jo, da je tukaj drugače. Že na ulico lahko greš brezskrbno z nakitom in uro na roki.  



Kakšni ljudje pa smo Slovenci skozi Brazilske oči? 

Med Brazilci in Slovenci je kar nekaj razlik. Južnoameričani se v pozdrav objamemo in poljubimo, Slovenci pa ste bolj zadržani, sramežljivi. Opazila sem tudi, da se s Slovenci prijateljstva navezuje počasi. V Braziliji imaš veliko ljudi, ki jim praviš prijatelj, kar pa še ne pomeni, da se lahko na vse trdno zaneseš. V Sloveniji pa je trajalo kar nekaj časa, da sem stkala prijateljstva, a so danes to ljudje, na katere lahko vedno računam, ne glede, kaj se zgodi. Slovenci ste tudi zelo pedantni in previdni. Vse vas zanima. V trgovini ne boste denimo kupili kar najlepše škatle piškotov. Preučili boste embalažo, sestavine, šele nato se boste odločili za izdelek. Južnoameričani pa padamo na občutek, nam lahko neko stvar prodaš, ker človeku naslikaš podobo, kako se bo ob njej počutil. Slovenci ste tudi zelo radoveden narod, zanima vas veliko stvari in ste visoko izobraženi ljudje. Brez težav se spustite v pogovor o politiki, kulturi, družbi. Nikakor niste površinski. 

Slovence gneča spravi iz tira. Če je na semaforju pred vami pet avtomobilov, že izgubljate živce, ali pa vas na plaži moti, če sta tam še dva človeka in iščete čisto samoto. To se mi zdi malo smešno, ko pomislim, kako je v brazilskih velemestih, kjer resnično vlada prava »gužva«. 

Na kaj ste se najtežje privadili v Sloveniji? 

Na zimska oblačila. Toliko toplih plasti si mora človek nadeti. Že prej sem potovala na hladna območja, a nikoli nisem zares živela nekje na mrzlem. V Sloveniji so zime precej hude v primerjavi z Riom, edina svetla točka je, da lahko sedaj rojstni dan praznujem poleti. V Braziliji namreč junija ni bilo pretirano vroče. A če dobro pomislim, me pozimi ne moti toliko mraz kot tema. Brazilci smo vajeni sonca in jasnega modrega neba. Kadar ga tukaj ne vidim, se počutim precej depresivno. Takrat moram pobegniti iz meglene Ljubljane, najraje na obalo, da vidim morje in začutim žarke, kar me napolni z energijo.

Imajo Slovenci kakšno navado, ki vas je presenetila? 

Ja, nedeljski sprehodi po kosilu. Najprej imaš veliko pojedino z družino, da se na koncu komaj premikaš od sitosti, nato pa ljudje vstanejo in se odpravijo na Šmarno goro. Čisto noro se mi je to zdelo. Saj se Brazilci tudi ukvarjamo s športom, a ne takoj po velikem obroku. Slovenci pa imate radi svež zrak. V prostem času se vam vedno mudi ven. Tudi gneča vas spravi iz tira. Če je na semaforju pred vami pet avtomobilov, že izgubljate živce, ali pa vas na plaži moti, če sta tam še dva človeka in iščete čisto samoto. To se mi zdi malo smešno, ko pomislim, kako je v brazilskih velemestih, kjer resnično vlada prava »gužva«.



Pred nami je veseli december, ki ga povsod po svetu praznujejo nekoliko drugače. Katere praznične tradicije ste iz Brazilije prinesli k nam? 

Priznati moram, da sem veliko več slovenskih prazničnih navad prenesla v Brazilijo kot brazilskih v Slovenijo. Naša tradicija okoli božiča ni pretirano posebna. Jemo veliko tropskega sadja, postrežemo purana, spečemo tudi posebno sladico rabanada, ki je nekakšna brazilska različica ocvrtih kruhovih rezin, namočenih v kondenzirano mleko, in stepeno jajce s cimetom in so jo k nam prinesli Portugalci. Božič je v Braziliji družinski praznik, večina ljudi gre na božični večer v cerkev k polnočnicam, zato sedemo za praznično mizo šele po polnoči. Praznovanje novega leta na drugi strani pa preživimo s prijatelji in ni tako stroga družinska tradicija. Brazilci se tudi radi obdarujemo, ne le prijatelje in svojce, darila podarjamo hišnim pomočnicam, vratarju stavbe, kjer živimo, učiteljem in vzgojiteljicam naših otrok. V Sloveniji tega, razen ob koncu šolskega leta, ne počnete.