Marjana Škalič

Še danes urimo otroke predvsem v nesamostojnosti in nemoči

Nič ni bolj pomembno od tega, kako vzgajamo otroke. Če se o tej preprosti tezi strinjamo, potem moramo z veliko skrbnostjo pretresti dognanja knjige Šola, kam greš?, ki jo je nedavno izdala naša sogovornica. Psihologinja in ustanoviteljica živahnega spletnega portala Kje vas čevelj žuli? – Šolstvo nam v tem klenem in globokem delu prodaja zelo malo svojega. Poudarek namreč velja pregledu izsledkov številnih drugih naprednih duhov, ki so pod kritično lupo postavili same temelje klasičnega izobraževalnega sistema. Zaradi njene glasnosti pri opozarjanju na težave se je Marjane Škalič v nekaterih krogih že oprijel sloves, da je nastrojena proti šoli. A sama to etiketo sprejme samo pogojno – torej le, če nastrojenost pojmujemo kot goreče prepričanje, da šola potrebuje radikalne spremembe. In to čim prej!

Naslovno vprašanje vaše knjige pravzaprav ni retorično, kajne? Nanj ste tudi zelo konkretno in ponekod jedko odgovorili. Kam je torej namenjeno naše šolstvo?

Mislim, da sčasoma na bolje. Moja napoved je v resnici optimistična. Najprej pa bo moralo vse skupaj najbrž zdrkniti do konca na slabše, da se bo zgodila splošna vstaja in bodo ljudje končno preprosto odrekli pokorščino staremu, odsluženemu sistemu. Stvari so namreč postale povsem nevzdržne.

Celotni vzgojni proces je naravnan na povprečnega otroka, ki v resnici obstaja samo na papirju. V šoli se učijo predvsem pasivnosti in ubogljivosti. Daleč največji poudarek velja bulimičnemu požiranju podatkov in dejstev, ki jih je treba potem izbruhati na testih. In nato čim prej pozabiti, da se lahko naredi prostor za nove. 

Z vami se o tem pretežno strinja več kot osem tisoč staršev, ki sodelujejo na vašem spletnem forumu.

Zdaj jih je že devet tisoč. Skupina se zelo hitro širi. Vsak teden se nam pridruži nekaj deset novih članov.



Kako bi lahko strnili njihove glavne pritožbe?

Oh, tega je vendar toliko … Posplošeno lahko rečemo, da jih najbolj pekli, da šola ne upošteva ne temeljne otrokove narave ne njegovih najosnovnejših potreb. Celotni vzgojni proces je naravnan na nekakšnega povprečnega otroka, ki v resnici obstaja samo na papirju. V šoli se učijo naši otroci predvsem pasivnosti in ubogljivosti. Daleč največji poudarek velja bulimičnemu požiranju podatkov in dejstev, ki jih je treba potem izbruhati na testih. In nato čim prej pozabiti, da se lahko naredi prostor za nove. Namesto da bi otroke v informacijski dobi učili razumevanja in kreativne rabe informacij, se veščina kritičnega in kreativnega mišljenja v resnici aktivno zatira.

Da ne bo pomote: govoriva o večini državnih šolskih sistemov po svetu, kajne? Tu ne gre samo za slovensko specifiko.

Šolski sistem, ki še vedno prevladuje po veliki večini sveta, so pred približno dvesto leti izumili v Prusiji, in sicer zato, da bi celotne generacije novih državljanov sistematično ukrojili v skladu s potrebami vladarjev. Prav osupljivo je, kako malo se je v vsem tem času spremenilo. Bolj in hitreje kot se spreminja preostali svet, bolj nespremenjen ostaja šolski sistem. Oh, saj na površinski ravni se sicer nenehno kaj spreminja, kar naprej mrzlično izvajajo nove in nove reforme … A te spremembe so v najboljšem primeru kozmetične.

Lahko kdo resno zanika, da vzgaja šola predvsem državljane, ki bodo kot odrasli čim večkrat rekli: »Ah, pa saj se ne da nič spremeniti! Treba se je pač navaditi, saj ni drugega!« Skriti ideal učnega procesa je ustvarjanje v usodo vdanih ovc, ki jih poganja osnovno vodilo: »Tako pač je!« 

Temelji pa ostajajo nespremenjeni.

In tako še danes otroke urimo predvsem v nesamostojnosti in nemoči. Lahko kdo resno zanika, da vzgaja šola predvsem državljane, ki bodo kot odrasli čim večkrat rekli: »Ah, pa saj se ne da nič spremeniti! Treba se je pač navaditi, saj ni drugega!« Skriti ideal učnega procesa je ustvarjanje v usodo vdanih ovc, ki jih poganja osnovno vodilo: »Tako pač je!«

Taka interpretacija se zdi na prvi pogled zelo radikalna. A ste vsekakor v dobri družbi. Recimo s Sokratom, Tolstojem, Wildeom in tudi našim Ivanom Cankarjem, ki je napisal, da šole vzgajajo otroke v pisalne stroje. S tem da se večina deležnikov v izobraževalnem procesu tega sploh ne zaveda.

Ja, večina učiteljev in ravnateljev ima najboljše namene. Mnogi si dejansko želijo dobro delati, a jih pri tem na vsakem koraku ovira država, ki jim nič ne zaupa, na vsakem koraku jih meri in štopa vsako njihovo minuto. Uvedli so jim celo »žigosanje«, kdaj pridejo in kdaj odidejo! Po vsej sili se trudijo iz njih narediti delavce v tovarni, ki bodo proizvajali nove generacije delavcev v tovarni. Končni rezultat je, da se učenci v šoli naučijo biti predvsem tiho in pri miru. Pa poslušati in čim manj spraševati, saj bo učitelj sicer nejevoljen, ker mora hiteti s snovjo.

Mojstrsko ste napeljali na enega mojih najljubših citatov iz knjige.

Katerega?



Prispeval ga je sloviti kozmolog in veliki prijatelj znanosti Carl Sagan. Napisal je: »Če greš na obisk v vrtec ali prvi razred, najdeš vse polno navdušencev nad znanostjo, ki postavljajo globoka vprašanja: Kaj so sanje? Zakaj imamo prste? Zakaj je Luna okrogla? Kdaj ima Zemlja rojstni dan? Zakaj je trava zelena? To so temeljna, pomembna vprašanja! Kar vrejo iz njih. Če pa greš predavat v 12. razred, ni več ničesar od tega. Postali so nevedoželjni. Med vrtcem in 12. razredom se je zgodilo nekaj strašnega.«

Vmes se je zgodilo tisto, kar je v knjigi poimenovano skriti kurikulum. Vse tiste gore naučenih podatkov se seveda zelo kmalu pozabijo. Za vedno pa ostane v otrocih vse tisto, česar so se naučili med vrsticami.

Torej pasivnosti in apatije.

Pa tudi podrejanja, dolgčasa in skrajno okrnjenih zmožnosti, da bi prisluhnili samim sebi. To, da v šoli ne morejo odločati o skoraj ničemer, jih uči, da njihove želje in interesi ne štejejo. Skriti učni načrt jih obenem nauči zatreti življenjsko navdušenje in dragocena vprašanja. Naučijo se tudi, da so ocene pomembnejše od znanja in da je najpomembneje od vsega premagati vrstnike. Najživahnejši otroci pa se zelo hitro naučijo, da je z njimi nekaj narobe, saj da ves čas motijo pouk.

To, da ljudje niso več pripravljeni z avtomatičnim strahospoštovanjem pogoltniti, kar jim servira avtoriteta, ni nujno slabo. Sploh če avtoriteta ni zaslužena. In pri delavcih v šolskem sistemu žal pogosto ni. Poklic učitelja je postal zelo razvrednoten. 

Ampak kako to, da se je v javnosti v zadnjih letih razraslo prepričanje, da je postala šola nekakšen razvodenel vrtec, nad katerega se za vsak ništrc zgrnejo vojske mam in odvetnikov?

Če izvzamemo nekaj posameznih primerov, to seveda ni res. Struktura moči v šolskem sistemu je skoraj takšna kot pred dvesto leti. Učitelj ima še vedno skoraj vso moč – torej da odloča, ocenjuje, dodeljuje naloge in kaznuje – otrok pa skoraj nič. Drži pa, da postajajo starši čedalje bolj nezadovoljni. Marsikateri se navedenih težav zaveda predvsem intuitivno in jih ne zna vedno najbolje artikulirati, zato se pogosto zazdi, da postajajo starši do učiteljev čedalje bolj sitni. A ne gre za to. Za njihovo sitnobo povečini leži močna skrb, da šola, kakršna je, razvoju njihovega otroka ne koristi. Oziroma da mu celo škodi.

To, da se starši čedalje bolj pritožujejo nad tako starokopitnim sistemom izobraževanja, je za vas v resnici pozitiven premik.

Drži. To, da ljudje niso več pripravljeni z avtomatičnim strahospoštovanjem pogoltniti, kar jim servira avtoriteta, ni nujno slabo. Sploh če avtoriteta ni zaslužena. In pri delavcih v šolskem sistemu žal pogosto ni. Poklic učitelja je postal zelo razvrednoten.

No, razvrednoteni smo postali v vrlem novem svetu skoraj vsi. Smo pa res nedavno videli odličen prispevek o tem, kakšen pomen poklicu učitelja še vedno pripisujejo na Finskem.

Tam se dejansko zavedajo, da je učitelj eden najpomembnejših poklicev v družbi.



Če ne celo najpomembnejši!

Zato so pri vpisu na pedagoške fakultete razvili izjemno izostren proces selekcije v več fazah, pri čemer so kandidatove dotedanje ocene le del zgodbe. Na koncu sprejmejo deset odstotkov najodličnejših kandidatov. Pri nas pa študij pedagogike sploh nima nobenega posebnega vstopnega kriterija. Vsak, ki se je dobro prepiflal čez maturo, se zdi sistemu primeren za poučevanje otrok.

Znaten del vaše knjige je posvečen prikazu nekaterih alternativ vzgoje, kot so waldorfska pedagogika in metode Marie Montessori. Vsaj v nekaterih naprednih valilnicah mladih duš taki pristopi počasi dobivajo domovinsko pravico tudi pri nas.

Na srečo res, čeprav žal še vedno predvsem za vzorec. Taki pristopi so nastali na podlagi entuziazma posameznikov, ki jih je vodila skrb za otrokov optimalni razvoj. In vsakomur, ki se v te metode poglobi, hitro postane jasno, da ustvarjajo bolj uravnovešene in bolj zadovoljne mlade ljudi, ki so v procesu izobraževanja bolj spoznali sebe in laže razvili svoje talente. Taki otroci imajo več širine v razmišljanju, so bolj neodvisni. Predvsem pa se lahko oprejo na precej več samozaupanja kot tipični »produkti« navadne šole. Taki mladi ljudje so tudi neprimerno uspešnejši pri tem, da sami ustvarjajo svoja delovna mesta.

Čim prej velja razmisliti o vsaj delni ukinitvi ocenjevanja. In uvesti bolj smiselne učne bloke kot 45-minutne ure, ki otroke učijo predvsem, da začetega ni pomembno tudi dokončati. Sprožiti je treba procese, ki bodo korenito prevrednotili samo vlogo učiteljev. Ti se morajo iz ocenjevalcev in priganjalcev preleviti zlasti v mentorje in opogumljevalce. 

Same veščine, ki se zdijo ključne za prihodnost!

Klasična šola pa ustvarja predvsem ljudi, ki živijo za petek. V nedeljo zvečer pa postanejo strašno nervozni, ker bo treba zjutraj spet v šolo ali službo.

Mene je začel ob tej misli dobesedno boleti želodec že v nedeljo zjutraj. Pa sem bil po vseh merilih zelo uspešen dijak in učenec.

No, vidite.

Knjigo nameravate v kratkem dopolniti z drugim delom. V njem bo poudarek veljal rešitvam in prebojem, ki bi lahko našim otrokom pomagali do boljše izobrazbe. Kot ste tako lepo strnili: »Ne obstaja ena sama prava pot do izobrazbe. Možnih je toliko poti, kot je prstnih odtisov.« Lahko rešitve vsaj za prvo silo skicirava?

Najprej se moramo zavedeti, kako zelo je naša šola neprimerna za moderni čas. Potem pa se moramo, kot rečeno, ozreti k tistim alternativnim pristopom, ki že delujejo. Kateri so vzvodi, ki namesto ubogljivosti privzgajajo zdrav odnos do svobode, ki mora seveda temeljiti na odgovornosti? Kateri pristopi otroke motivirajo, da se učijo zaradi trajnega znanja, in ne zaradi ocen? Mogočih izboljšav je resnično ogromno.



Recimo?

Samo za okus naj omenim večjo generacijsko pomešanost razredov. Čim prej velja razmisliti o vsaj delni ukinitvi ocenjevanja. In uvesti bolj smiselne učne bloke kot 45-minutne ure, ki otroke učijo predvsem, da začetega ni pomembno tudi dokončati. Sprožiti je treba procese, ki bodo korenito prevrednotili samo vlogo učiteljev. Ti se morajo iz ocenjevalcev in priganjalcev preleviti zlasti v mentorje in opogumljevalce.

Ščit politike, ki ščiti stari sistem, je za zdaj neprebojen, zato lahko ostaja skrajno rigiden in se uspešno upira vsakršnim spremembam na bolje. Koliko zaporednim ministrom so bile že predane pobude o želenem napredku in izboljšavah! A ministri se nasmehnejo, zadevo pospravijo v predal in to je tudi vse! 

Zapisali ste še eno pomembno misel: učiti pomeni peljati otroke v življenje.

Tudi pri tem ne gre za mojo izvirno misel, temveč sem citirala znanega waldorfskega pedagoga Kellerja, ki seveda še kako drži! Ljudje se dokazano najbolje učimo, ko se učimo aktivno. Torej prek reševanja konkretnega problema, ki se nam ga zdi pomembno rešiti. Veste, rešitev za nastalo godljo v šolstvu je več kot dovolj. In težava ni v tem, da ne bi vedeli, kaj deluje.

Temveč?

Ščit politike, ki ščiti stari sistem, je za zdaj neprebojen, zato lahko ostaja skrajno rigiden in se uspešno upira vsakršnim spremembam na bolje. Koliko zaporednim ministrom so bile že predane pobude o želenem napredku in izboljšavah! A ministri se nasmehnejo, zadevo pospravijo v predal in to je tudi vse! Zato se lahko le naprej trudimo ozaveščati družbo, da bo postajal pritisk na centre moči vse večji in vse bolj množičen. Sprememb žal ne moremo pričakovati od zgoraj, temveč samo od spodaj. Najprej starš po starš, potem učitelj po učitelj … In na koncu, upajmo, tudi ravnatelj po ravnatelj. Kot rečeno: nekaj šol, ki so posvojile vrsto uspešnih izboljšav, že imamo. In tudi zelo dobro delujejo. Problem je v tem, da se jih drugi še ne drznejo ali pa ne želijo posnemati.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE