Njegov nekdanji TV-urednik Bojan Krajnc je potrdil, da je bil Marjan vedno prvi v službi. Ko so drugi še ne povsem zbujeni gomazeli za mikrofone, je Šarec prebral že vse dnevno časopisje. Dva meseca minevata, odkar je dobil mandat za sestavo vlade. Zdi se, da jih bodo vsi dvomljivci, oni, ki ga podcenjujejo in mu nadevajo slabšalne pridevnike, kmalu dobili po prstih. Morda je okoli njega nevihta, a je očitno tudi, da se ga pretirano ne dotakne. Ve, da se ob tresenju gore vsakič rodi kvečjemu – miš. 

Ko ste prišli na položaj predsednika vlade, vam je veliko posameznikov tudi prek družbenih omrežij namenilo precej negativnih komentarjev. Kako ste se soočali s tem? Najbrž ste že vedeli, da je politika prostor, kjer je človek vedno komu v zobeh. Tudi tisti, ki so si prej želeli novih obrazov, nad vami niso bili preveč navdušeni.
Tudi na lokalni ravni ni precej drugače. Zavedanje, da obstaja na družbenih omrežjih cela vrsta lažnih profilov in posameznikov, ki se ukvarjajo samo z njimi, pa vse skupaj olajša. Naučil sem se razlikovati resnično od lažnega.
Omenili ste negativne komentarje; takšni smo, ljudje. Vedno hočemo kaj novega, smo nezadovoljni, radi bi, da bi bilo bolje. Ko se nato na oblasti dejansko pojavi nekdo »nov«, jih nemudoma dobi po glavi. Prvi očitek, ki sem ga slišal, je bil, kako je mogoče, da sem sestavil vlado s »samimi starimi«, ko pa je moj slogan »Čas je za novo generacijo«. Hja, sem odgovoril, kolikor ste volili, toliko imate. Dobili smo trinajst poslancev, zato je, kakor je. Večine nimamo. In za nekatere je tudi to problem, čeprav ni v Evropi nič nenavadnega, da vlado sestavi drugouvrščena stranka. Danska ima premierja, čigar stranka je na volitvah zasedla tretje mesto! To je pač demokracija. 

Priznati moram, da sem v politiki na splošno naletel na mnogo bolj nadarjene igralce, kot sem sam, čeprav imam diplomo z AGRFT. Včasih imam občutek, da sem kljub temu sam še najmanj talentiran za glumaštvo. Je pa moja prednost seveda v tem, da hitro prepoznam »teater«. Blefiranje zavoham že na daleč in navajen sem se spoprijemati z njim. 

Ampak veste, izkušnje iz resničnega življenja mi potrjujejo, da so tisti, ki so na družbenih omrežjih najglasnejši, na štiri oči krotki kot mucki. Izkušnje s tem sem pridobil že kot župan. Ob izvolitvi me je marsikdo gledal kot deveto čudo tudi zato, ker je podcenjevanje lokalne samouprave pri nas nekaj samoumevnega. Ljudje mislijo, da je občinska politika skromen zalogaj. Pa ni. Kamnik je po velikosti deseta slovenska občina. Razmere so lahko kar zahtevne.

Ste se v prvih dnevih na položaju kdaj ujeli v premišljevanju, da ste morda stopili v prevelike čevlje? Da ste obdani s kariernimi politiki, ki so že davno izgubili stik z resničnostjo?
Položaj, na katerem sem zdaj, me ni ujel nepripravljenega. Tudi po naravi sem precej resen človek. V kabinetu imam ljudi, ki so močno v stiku s svetom, kakršen je. Ne maram snobizma, ne maram ljudi, ki se pretvarjajo, da so več kot drugi. Tudi zato me ni strah, da bi mi politični »uspeh« stopil v glavo. Doslej sem bil vedno hvaležen za vse, kar mi je bilo v življenju dano; naj bo prej v igralskem poklicu kot zdaj v politiki. Nikakor si ne domišljam, da je kar koli večnega. Ravno oni dan sem pomislil: nikoli nisem bil človek, ki bi samo stokal in čakal, kaj bo. Vedno sem bil proaktiven, usmerjen v reševanje problemov. 

Dajete občutek, da ste človek, ki preudarno stopa po začrtani poti. Kaj tudi vam dokazuje, da je, kar pravim, res?
Z gotovostjo lahko trdim, da sem si vse življenje prizadeval dati vse od sebe, da je stvar opravljena dobro. Med kampanjo so se obregnili ob to, da sem imel na srednji lesarski šoli popravne izpite, na primer. In? Tega me ni sram. Zakaj bi me bilo? Sem imel pa petice drugje, pri angleščini na primer. Ko sem končal srednjo šolo, sem bil eden od enajstih, ki so jih sprejeli na akademijo. Vseh jih je bilo 170. In da, uspelo mi je »šele« v drugem roku. Nič zato. Vernik bo rekel, da gre zasluga božji milosti; ateist, da mu je bilo dano. Vsak po svoje dojema, kaj pomeni hvaležnost.
Veste, ko sem obiskoval srednjo šolo, sem pogosto hodil mimo Kolodvorske. Vsake toliko sem se zagledal v RTV Slovenija in si mislil, da bi bilo pa v tej hiši nekoč res fino delati. In sem. Skozi okno šole sem gledal na filozofsko fakulteto in si želel študirati. In sem. Več let kasneje sem se vozil proti domu po Mengeškem polju. Ob tabli Občina Kamnik sem se neki dan zamislil, da imamo res lep grb, veliko občino in da bi bilo zanimivo videti, kako se vodi kaj takega. In sem dobil tudi to izkušnjo. Skratka, bilo mi je dano.

Ste se torej neki dan peljali tudi mimo Gregorčičeve 25 in si rekli: »Tole bo moje!«
(Smeh.) To ne, a se zdaj spomnim, kako je bilo, ko sva se – mislim, da je bilo leta 2006 – na radiu srečala z dr. Janezom Drnovškom. Bila sva v studiu, ko si me je ogledal od glave do pet, kot je znal le on, brez besed. Ko so ga vprašali, ali bo ponovno kandidiral, se je obrnil proti meni in rekel: Njega vprašajte, on bo kandidiral! (Smeh.) Simpatično se mi zdi tudi, da imam v vladi ministra, ki sem ga nekoč imitiral. Ali pa, ko sem kot premier v radijskem studiu odgovarjal na novinarkina vprašanja in sedel na istem stolu kot poprej s Sašem Hribarjem. Veste, priložnosti, ki so mi bile v življenju ponujene, dojemam kot veliko čast. Počaščenega sem se počutil tudi, ko sem se zaposlil na nacionalki. Izhajam namreč iz skromnega okolja. Zgodaj sem se naučil, kaj pomeni trdo delo. Včasih me kdo vpraša, ali me sme fotografirati. To je še najmanj, se namuznem. Raje se fotografiram, kot pa »mrvo premetavam«. (Smeh.) In še nekaj! Ali veste, da je bila vlada sestavljena 13. septembra, je 13. po vrsti, z ženo letos praznujeva 13. obletnico poroke in še naša hišna številka je 13?! (Smeh.) Potem sem pa naslednji dan prebral v Delu, da sem imel 13-minutni govor. Ali si lahko mislite? Zdi se mi, da naključij ni. Sem prvi premier, ki je bil tudi župan. Prej smo imeli na položaju predsednika vlade ekonomiste, profesorje, pravnike, jaz pa sem prvi premier, ki je bil v enem letu župan, poslanec in zdaj predsednik vlade. 

Položaj, na katerem sem zdaj, me ni ujel nepripravljenega. Tudi po naravi sem precej resen človek. V kabinetu imam ljudi, ki so močno v stiku s svetom, kakršen je. Ne maram snobizma, ne maram ljudi, ki se pretvarjajo, da so več kot drugi. Tudi zato me ni strah, da bi mi politični »uspeh« stopil v glavo. Doslej sem bil vedno hvaležen za vse, kar mi je bilo v življenju dano.

Eno je utopija, da je mogoče spremeniti svet, če si le na položaju, na katerem so ti dane tako škarje kot platno, drugo pa resničnost političnega odločanja, ki zahteva neizogibne kompromise. Vest je nekaj, kar je oblastnikom, se zdi, pogosto tuja ideja. Kako je z vami? Katera je tista meja, ki je ne želite nikoli prestopiti?
Nikoli se nisem pretirano ukvarjal s tem, kaj lahko in česa ne smem. Moje vodilo je bilo vedno preprosto: pošteno delo! Sem v službi naroda. Če je kaj, kar preziram, pa je to gospodarski kriminal! Meja tega naklepnega dejanja si nikoli ne želim prestopiti.

S prebujanjem desničarske ideologije se v Evropi ponovno postavljajo pod vprašaj odločitve, za katere smo do pred kratkim menili, da so varno pospravljene v predal osnovnih človekovih pravic. Kakšno je vaše stališče glede dostopnosti do splava?
Tukaj ni kompromisa. Ta vprašanja smo že rešili! Na pravici do splava se ne smejo več lomiti kopja! 

Prej ste omenili nesmiselnost očitka glede vaših popravnih izpitov v srednji šoli. Kaj pa kakšne druge »pregrehe?« Ste se kdaj zadeli z marihuano?
Ne.

Napili tako, da vam je bilo potem slabo?
Ne.

Res ne?
Ne. Dolgočasen človek sem, vem. (Smeh.) 

Na začetku politične kariere ste naznanili, da se moramo v Sloveniji nemudoma znebiti sovražnega govora. Konkretno; zmotila vas je retorika SDS, vaša odločitev za pristop k parlamentarnim volitvam pa je menda temeljila na nuji vrnitve kulture v politično komunikacijo. No, nato se je v javnosti razplamtel primer Damirja Črnčeca in njegovo imenovanje za državnega sekretarja za nacionalno varnost v vaši vladi. Na plaz osuplosti, ki se je vsul, ste odgovorili, da je strokovnjak. Še več; da se bo kakršna koli njegova nedopustna izjava – in teh je bilo pred septembrom letos obilo – »kaznovala« s koncem vajinega sodelovanja. Priznam, zbegana sem.Bom iskren z vami. Preden sva se srečala, sem imel o njem drugačno mnenje. Ko sem ga spoznal, sem ugotovil, da je v resnici popolnoma umirjen in tudi strokoven. Sprejel sem tvegano odločitev in pričakoval napade. Zavedam se, da sem s tem sprejel veliko odgovornost. Ne prvič v življenju, v preteklosti še za kakšne večje stvari. Verjamem v to, da se ljudje ravnajo po svojih nadrejenih oziroma njihovem zgledu. Sam sem prepričan, da noben ekstrem ni dober, tako nista dobra nastrojenost in zmerjanje kakor tudi ne pretirana politika odprtih vrat. 

Nikoli se nisem pretirano ukvarjal s tem, kaj lahko in česa ne smem. Moje vodilo je bilo vedno preprosto: pošteno delo! Sem v službi naroda. Če je kaj, kar preziram, pa je to gospodarski kriminal! Meja tega naklepnega dejanja si nikoli ne želim prestopiti. 

Pa vendar; volk menja dlako, narave nikoli.
Ampak v resnici ni nikoli storil nobenega dejanja v negativno smer. Tudi danes, ko je zaposlen v kabinetu, vodi politiko dialoga in uvrstitve Slovenije med države brez ekstremizma. Tudi z Branetom Golubovičem sva bila šest let na bojni nogi, saj sva bila v Kamniku na nasprotnih bregovih. Po temeljitem pogovoru sva ugotovila, da to nima smisla. Danes je vodja poslanske skupine LMŠ. Skratka, priznala sva si zmoto in šla dalje. Da se, če sta oba za to.

Marakeška deklaracija je dokument, ki ni pravno zavezujoč. Čeprav je njen namen bolje upravljati migracijske tokove iz Zahodne, Severne in Srednje Afrike v EU, je s svojo svetovalno naravo zgolj kaplja v morje. Nas bodo spet polna usta, kako krasna država smo, ko bo ta deklaracija podpisana, na povsem človeški ravni pa bomo ostali nestrpni hujskači?
No, pa smo pri politiki! Marakeška deklaracija je nekaj takega kot Kjotski protokol ali zaveza svetu brez jedrskega orožja. To je I have a dream (Imam sanje, op. p.) dr. Martina Lutherja Kinga, ml. Takšne deklaracije izkazujejo voljo, da bi svet združili v dobrem. A je treba, kot pri vsaki zadevi, uporabiti zdravo pamet. Na eni strani imamo ljudi, ki vpijejo, da v državo ne bi dovolili nobenega migranta, na drugi pa tiste, ki nočejo priznati, da se med migranti najdejo tudi radikalci. A ti skrajneži niso predstavniki islama, da bi mi lahko nato vero kar na grobo označili za zlo. To ni islam, to je zloraba islama! Nobena vera ne uči ubijanja, nobena vera ne uči slabega. Prepričan sem, da so vse vere pot k enemu in istemu, le način je morda drugačen. Če bi se Kristus danes pojavil sredi belega dne, močno dvomim, da bi bil zadovoljen s spoznanjem, kaj je nastalo iz krščanstva. Eno je ideja, nekaj drugega pa njeno uresničevanje. Podobno je bilo s socializmom. V resnici, če dobro pomislim, je bil pravi socialist Jezus. (Smeh.) Kaj je bilo njegovo vodilo? Usmili se, sočustvuj, deli, kar imaš, bodi samarijan! 

Čeprav je na teoretični ravni jasno, da Cerkev in država nimata pravice do mešanja interesov, ste vi, to javno poveste, veren človek. Boste kot predsednik vlade držali mejo med posvetnim in cerkvenim kljub temu, da hodite k maši?
Seveda, saj jo držim! Na predsedniškem soočenju sem bil lani edini, ki sem jasno povedal, da blagoslavljanje ni nekaj, kar sodi v šolo! Kot tudi verouk ne. Jaz sem ga obiskoval, pa sem vseeno prepričan, da ima vsaka reč svoj čas, namen in prostor. Ločitev Cerkve in države je zapisana v ustavi in jo sam brez dvoma popolnoma zagovarjam. In spet, pretiravanje: če se predsednik pojavi v stolnici ob imenovanju novega škofa, to ne pomeni kršitve sekularizacije, ni kršitev ločitve Cerkve od države! Kršitev bi bila pribiti križ na zid v šolsko učilnico! Tega se pa pač ne sme. 

Zdaj se spomnim, kako je bilo, ko sva se – mislim, da je bilo leta 2006 – na radiu srečala z dr. Janezom Drnovškom. Bila sva v studiu, ko si me je ogledal od glave do pet, kot je znal le on, brez besed. Ko so ga vprašali, ali bo ponovno kandidiral, se je obrnil proti meni in rekel: Njega vprašajte, on bo kandidiral!

So vas že povabili v mošejo?
Ne.

Pa bi šli?
Ja, seveda, zakaj ne?!

Vaša želja je tudi pokazati ljudem, da se delo izplača. A ste postali predsednik vlade ob rahlo nehvaležnem času, ko se končuje afera NLB. Se bojite, da bi vam pripisali kar koli, kar z vami nima nobene zveze?
Ah, tega sem vajen. Postopek glede Nove Ljubljanske banke se je začel že mnogo pred mano. Če bi imel že pred nekaj leti »žezlo v rokah«, nikoli ne bi privolil v prodajo. Slovenci imamo ravno tako dve roki, dve nogi in sposobnost preudarnega gospodarjenja, če le hočemo. Izplačila milijonskih odpravnin in nato poskusi vlade, da jih dobi nazaj, sodijo že v konkretno grotesko. V preteklosti se je zavozilo marsikaj dobrega, sklepali so se tudi škodljivi kompromisi. Država potrebuje rešitve na sistemski ravni, ljudje pa zavedanje, da čudodelnikov na oblasti ni. Ne morejo biti in nikoli ne bodo. 

Novembra 2013 sem vas intervjuvala za revijo Onaplus. Takrat ste bili na položaju župana občine Kamnik. Govorila sva o tem, kako vam igralske veščine pri vsakdanjem županovanju koristijo. Takole ste mi povedali: »Včasih, ko kdo pride k meni v pisarno, po njegovem dramatiziranju vem, ali je res v stiski ali je vse skupaj samo – drama.« Dodali ste, da so nekateri klavrni igralci. Da se porabi preveč besed, pa premalo naredi. Kako je na državni ravni? Se z dvigom na hierarhični lestvici politike izboljšajo tudi igralske sposobnosti?
Priznati moram, da sem v politiki na splošno naletel na mnogo bolj nadarjene igralce, kot sem sam, čeprav imam diplomo z AGRFT. (Smeh.) Včasih imam občutek, da sem kljub temu sam še najmanj talentiran za glumaštvo. Je pa moja prednost seveda v tem, da hitro prepoznam »teater«. Blefiranje zavoham že na daleč in navajen sem se spoprijemati z njim.