Ko si človek vtisne v spomin določeno podobo, se je stežka ogne. Marjan Šarec prebudi tisto prvo asociacijo na njegovo medijsko življenje komika. Ko pričaka pred vrati svoje značilno stroge pisarne, tiho, je treba priznati, čakaš, da bo s strani kaj »priletelo«. Kaj glasnega, krohot. Pa nič. Stroga obleka, rdeča kravata. Župan.

Igra ni šala

Prvo vprašanje seveda naleti na pričakovanja. Je komik vedel, kaj ga čaka, je bil pripravljen? »Da, vedel sem, kaj me čaka. Bil sem le nekoliko presenečen, kar zadeva nedokončane projekte. Stvari so mi prikazali bolj preproste, ko pa sem se vkopal v papirje, je bila zgodba povsem drugačna,« pove mirno in resno, da ne dopušča drugega vprašanja kot tega, kdo je bolj on – nekdo, ki se norčuje iz politikov, ali politik sam. »Tudi ko sem javno nastopal, sem bil v zasebnem življenju miren, resen, odgovoren. Zdi se, da je ta služba zato nekako bolj meni na kožo pisana. Takšen sem.« In ko pade vprašanje, koliko komedije je v politiki, koliko resnobnosti pa v komediji, spet premisli, malo utihne in pove: »Veste, je bilo res smešno, ko sem se moral srečati s kakšno osebo iz političnega sveta, ki sem jo pred letom, dvema oponašal. Ali ko sva s predsednikom Türkom na sprejem kar dvakrat prišla enako oblečena. Je pa tudi v igralstvu veliko resnosti. Vsak misli, da je igra neodgovorna šala. Še zdaleč ne. Dokaz za to je dan, ko mi je umrla mama. Bil sem ob njej, a sem moral čez 15 minut sesti v avto in se odpeljati odigrat predstavo. To je bila pač moja služba in resno sem jo jemal.«

Vedno so govorili, da si želijo novih obrazov, in se pritoževali čez politike. Jaz pa vem, da je treba sistem spremeniti od znotraj, in odločil sem se, da bom jaz tisti novi obraz. 

Kdo je bolj smešen?

Je človek, ki se rad umakne, ko čuti, da se je treba. In nove poti sprejme z vso odgovornostjo. Tako kot se je odločil, da bo naredil srednjo lesarsko šolo, da bo vsaj imel poklic, nato se je odločil za študij igralstva, ker so rekli, da je nadarjen. Vzel si je čas za premislek, se odločil in zadevo izpeljal do konca. Ni pa nikoli šlo za željo, ki bi šla na nož. Torej biti igralec ali umreti. Ko pogledam na steno njegove pisarne, kjer na sliki štirje moški v slogu Beatlesove Abbey Road prečkajo zebro pri parlamentu in »četico« vodi Hribar, za njim pa Šarec, Godler in Artač, se nasmehne. »Je bilo treba iti, ko sem bil nekdo, ki so ga še želeli gledati. To so bili hecni časi,« reče župan, ki ga čaka še leto dni županovanja, potem pa bo videl, kam ga »odnese«. »A danes bi težko še vedno počel enako. Pa tudi nekateri politiki so taki, da so sami bolj komični, kot bi jih jaz sploh lahko prikazal. Nekaterim v neumnostih kot komik ne bi mogel parirati,« se namuzne, da zaznam kanček posmeha in tistega Šarca, ki ga pozna televizija.

Zdi se, da je resen šef, čemur pritrdi. Slišati je, da je na trenutke kar malo diktatorski, s čimer pa se seveda ne more strinjati. Rad ima pač, da so stvari narejene. Poklic igralca mu koristi v vsakdanu, to pa. »Včasih ko kdo pride k meni v pisarno, po njegovem dramatiziranju vem, ali je res v stiski ali je vse skupaj samo – drama,« pove in doda, da so nekateri klavrni igralci. Da se porabi preveč besed, pa premalo naredi.

Stvari doživlja od znotraj. Rad ima svoje trenutke tišine in ni nekdo, ki bi nepretrgoma govoril. Enako je bilo, ko je šla hči v prvi razred. »Nisem si mislil, da je to nekaj, kar me bo naredilo tako strahovito živčnega. Pa mi je žena rekla, naj kaj pokažem, saj mi menda ni vseeno! Ne, ni mi bilo, a jaz meljem od znotraj in povem, ko so misli urejene.«



Strici iz ozadja

Poklic župana je nekaj, kar se bolj zlije z njegovim značajem, a je vseeno nenavadno, da je ta želja kar zrasla na njegovem poklicnem zelniku. »Veste, s tem je tako. Vedno so govorili, da si želijo novih obrazov, in se pritoževali čez politike. Jaz pa vem, da je treba sistem spremeniti od znotraj, in odločil sem se, da bom jaz tisti novi obraz. Vprašali so me, ali bi kandidiral, in ker vsako stvar premislim, preden se odločim, sem premislil tudi o tem. Nato sprejel. A ni bilo lahko. Zamenjal sem župana, ki je te prostore zasedal kar 16 let! Težka naloga. In zdelo se je, da imam 'strice iz ozadja', ki me podpirajo, da bi mi uspelo. A kaj ko se je izkazalo, da ti strici hočejo, da sem njihova marioneta. V to pa seveda nisem mogel privoliti in sem se sredi kampanje odločil, da se otresem vse 'pomoči' in grem sam naprej. Seveda se tega nikoli ne bi šel, če bi imel občutek, da nimam možnosti za zmago. In ko sem bil izvoljen, sem bil res povsem sam. Kabinet sem moral sestaviti iz nič, kar je bil precejšen zalogaj. A vsaj nisem nikomur ničesar dolžan,« pove prepričano. Zdaj je v politiki in ne čuti nikakršne ironije v svojih odločitvah. Kdor dela pošteno, nosi le tiste sence, ki jih meče sonce.