Manca Juvan Hessabi

Ne maram, kadar me ljudje označujejo za krhko

Čeprav svet najbolj jasno vidi skozi stekleno lečo fotografije, z razumevanjem družbe, v kateri živi, Manca juvan Hessabi nikakor nima težav. Zlahka prepozna zgodbe, ki odzvanjajo v širši skupnosti ter vzbujajo radovednost, ki končno nadomesti strah pred neznanim. Svoja fotografska raziskovanja je objavila v medijskih eminencah, kot so The Guardian, The Times in The Sunday Times ter sodelovala z agencijami, kot sta Magnum in agencija VII. Zveneči naslovi je niso prepričali toliko kot ljudje Afganistana, Irana, Venezuele, Slovenije in drugih držav, kjer je ustvarila serijo projektov, ki odražajo posamezno skupnost. V letu 2016 je v sodelovanju z novinarko Sašo Petejan in zgodovinarko Urško Strle predstavila projekt Varuhi žlice: knjigo, razstavo, spletno stran, radijski in televizijski dokumentarec o ostankih fašističnih koncentracijskih taborišč. Z vrhunsko fotografinjo, svetovno popotnico in mamo petletnega sinka smo spregovorili o usklajevanju kariere in materinstva.

Foto: Osebni arhiv

Kako izbirate svoje zgodbe? Afganistan, Chavezova Venezuela, transseksualci na Tajskem, ostanki fašistične okupacije ... Kaj povezuje te precej različne motive?

Nimam začrtane rdeče niti, ki bi ji sledila. Še vedno se ravnam po načelu, da raziskujem tisto, kar me pritegne. Danes predvsem manj potujem, kot sem včasih. Ni pravila, po katerem bi se lotevala zgodb, ene so me ujele bolj načrtno, druge manj. V Afganistan sem se odpravila, ker me je resnično zanimalo, kako izgleda osvoboditev žensk, o kateri se je toliko govorilo. Serija Tretji spol, ki je nastala na Tajskem, je prišla bolj po naključju, odkrila sem jo med bivanjem v Aziji. Venezuela me je zanimala že dolgo pred potovanjem, ta optimistični socializem, ki je takrat vladal tam. V Venezueli sem obiskala tudi zapor, kjer sem v tistih nemogočih razmerah po naključju srečala Slovence, ki so bili tam zaprti. Dobro je za seboj imeti podporo večjega medija, ki ti omogoča dostop tja, kamor sam težko zaideš.


Afganistan v 60. letih 20. stoletja je bil popolnoma drugačen kot danes, kaj se je zgodilo? Zaradi koga, česa? Težko rečemo, da nismo del te igre, četudi mnogi mislijo, da z begunci, ki so danes tukaj, nimamo nobenega opravka.


Solidarnost, ne dobrodelnost: 2016


Fotografska oprema sama po sebi ni lahka, biti ženska fotoreporterka v državah, kot je Afganistan, pa je verjetno še težje?

Ne maram, kadar me ljudje označujejo za krhko. Kar se tiče težke opreme, se je zdaj izkazalo, da imam skoliozo, posledice so! Kamorkoli greš, nisi edina ženska. Seveda je odvisno, kaj oblečeš in kako hodiš naokoli. Važno je spoštovanje, popolna infiltracija je tako nemogoča. Drži, da zbujaš radovednost. Nekateri kraji so bolj nevarni, v Venezueli na primer, na ulici vidiš marsikaj. A se raje pretvarjaš, da nič nisi opazil. Slovenci ne vemo, kaj je to kriminal.

Velik del vašega dela se bolj nagiba k fotoreporterstvu kot kateri od drugih vej fotografije.

Danes se ne bi več označila za fotoreporterko. Takrat sem bolj stremela k medijskim objavam, fotografije iz Afganistana so bile objavljene v seriji reportaž v Sobotni prilogi na primer. Kasneje sem prešla bolj na avtorsko dokumentarno fotografijo.


Afganistan: neobičajna življenja, 2010


Kakšna je razlika med fotoreporterstvom in avtorsko dokumentarno fotografijo?

Kot fotoreporter moraš biti bolj objektiven, v fotografije vložiš manjši del sebe. Knjiga avtorskih fotografij te veliko bolj odraža. Afganistan: Neobičajna življenja, je nastala iz razmišljanja, da o vojni vedno govorimo le z enega vidika, skozi pogled zahodnih vojakov, ne pa skozi Afganistance, torej tiste, ki vojno dejansko živijo. Ne le to, ki se dogaja zdaj, tudi prejšnje, hkrati pa občutijo posledice, ko vojaške čete že davno odidejo. V projektu je bilo veliko več osebnega vzgiba in emocij, ki so vodile do fotografij. Knjiga kaže moj osebni pogled na vojno in revščino, ki je posledica politike v Afganistanu v zadnjih letih. Afganistan v 60. letih 20. stoletja je bil popolnoma drugačen kot danes, kaj se je zgodilo? Zaradi koga, česa? Težko rečemo, da nismo del te igre, četudi mnogi mislijo, da z begunci, ki so danes tukaj, nimamo nobenega opravka. Ni treba biti izredno inteligenten, da ne bereš ves čas istih avtorjev in mnenj, temveč pogledaš tudi na drugo stran. In si tako razširiš pogled!

Med svojim delom se srečujete z vrsto situacij, ki človeško družbo prikazujejo v precej slabi luči. Kako se spopadate z videnim?

Takšnih stvari ne predeluješ na terenu, z njimi se soočaš potem. Sama sem pravzaprav privilegirana, saj iz takšnih okolij lahko odidem kadarkoli želim, za razliko od tistih, ki nimajo druge izbire. Tudi če jim uspe oditi, jih ves čas sodimo. Ko se ukvarjam z določeno tematiko, sem zelo osredotočena, nimam časa, da bi veliko razmišljala. Kasneje te videno zadane in oblikuje v osebo, kakršna si. Pridobiš tako negativne kot pozitivne lastnosti, ki se jih zaveš šele doma, ko se vidiš v zrcalu tukajšnjega sveta. Svojega, ki pa ni več tvoj. Tako ostajaš vmes med svetovi in gradiš svoj svet!


Venezuela: Socializem 21. stoletja? 2006


V času, ko ste se srečali z lastnim materinstvom, ste se lotili projekta »Privilegij, ne pravica,« kjer ste raziskovali zakonsko ureditev starševskega dopusta na svetu. Slovenija, na primer, ima eno izmed bolj ugodnih ureditev?

Tako je, marsikje poznajo le nekaj tednov neplačanega dopusta. Zato večina žensk pusti službo, njihovi partnerji pa garajo, da lahko preživijo družino. Tukaj pride do izraza pogled iz tujine, kjer kmalu vidiš, da ima tudi Slovenija svoje prednosti. V času pred in po porodu sem veliko časa preživela v Teheranu. To je veliko milijonsko mesto, kjer je že logistika sama celodnevni projekt. Svež zrak je odvisen od vremena, nikakor ni samoumeven. Moj sin je lani tam zbolel za pljučnico, skozi to sem spoznala, da pločevinke za kisik, na račun katerih sem se prej šalila, niso neumne. Postale so realnost! V tem oziru je Slovenija paradiž.


Problem nastane, ko opaziš, da so tisti, ki se z veseljem izpostavljajo in delijo svoje zasebne trenutke, uspešnejši od ostalih. Njihove zgodbe so bolj vidne in slišane, imajo večje občinstvo, lažje pridobijo finančna sredstva za izpeljavo projektov.


Kako je na vaše delo vplivalo materinstvo samo?

Precej sem se spremenila, v prvih letih po porodu nisem imela želje, da bi otroka pustila doma in se v svet podala na lov za zgodbami. Da bi ga vzela s seboj, tudi ni prišlo v poštev, moja osredotočenost bi bila razcepljena. Še zdaj, pet let po sinovem rojstvu, se učim, kako uravnoteženo razdeliti pozornost. Različni smo si, nekatere fotografinje gredo takoj nazaj na teren. Toliko, kot je žensk, toliko je načinov materinstva. In načinov življenja, ki se ti zdijo primerni. Po moji lastni izkušnji je čas med prvim in tretjim letom ključen za povezavo, ki se vzpostavi med teboj in otrokom, to kasneje težko nadoknadiš.

Za delo fotoreporterke, ki se sama potika po tuji državi, je potrebnega precej poguma in vztrajnosti. Ob obisku Afganistana ste komajda dopolnili dvajset let.

To je energija, ki ni povezana z leti. Dobro, drži, da je razlika v pameti, ki jo imaš pri dvajsetih ali štiridesetih. Pri dvajsetih mi ni bilo pomembnega nič drugega, kot strast do fotografije in odkrivanja sveta. Takrat sem začenjala študij novinarstva, ki ga kasneje sicer nisem dokončala. Dolgo sem želela obiskati Afganistan, zato sem vprašala kolega Uroša Severja, če bi šel z mano kot pisec. Uspelo nama je sicer dobiti nekaj sredstev, a na koncu nisva imela niti dovolj denarja niti vize. Vseeno sva uresničila trekking, kjer sem hudo zbolela in se takoj vrnila v domovino. Skozi ta proces sem začutila, kako pomembno je, da se dobro ujameš s človekom, ki gre s tabo na pot. Da imaš enako vizijo in način dela. Leto kasneje sem se tako na pot podala kar sama.


Tretji spol, Tajska.


Klic zgodbe je bil močnejši od strahu! Ste s kariero fotografinje uresničili svoje mladostniške sanje?

Nikoli nisem razmišljala, ali je pot fotografa lahka ali ne, življenje me je naravno vodilo k fotografiji. Razvoj je trajal od srednje šole k časopisnim izkušnjam, nato sem doživela šok. Zdelo se mi je, da bi se morala še naprej vzpenjati, a se je pot v času velike medijske krize obrnila navzdol. Medtem ko so kolegi na Zahodu na to že nekaj časa opozarjali, se je pri nas še dalo preživeti z bolj poglobljenimi zgodbami. Včasih se je bilo mogoče razvijati na profesionalnem področju, ki te je zanimalo, danes so honorarji tako nizki, da si to težko privoščiš. Soočiš se z vprašanjem, kaj bom torej delal za denar? Če nekaj delaš s srcem, težko spremeniš poklic.

Danes večina kreativnih ustvarjalcev polovico časa namenja promociji svojega dela, vse manjši delež časa pa dejanskemu ustvarjanju.

Priznam, da mi marketinško razmišljanje ni blizu. Mene zanima fotografija, raziskovanje skozi fotografijo in včasih besedo, zanima me življenje kot tako. Precej romantičen in zanesenjaški pogled na svet! Dejstvo je, da je na svetu veliko ljudi, ki so v nečem dobri. Kaj potem zares šteje pri odločanju, kdo bo dobil posel, ne vem. Morda socialna mreža, sposobnost, da slediš toku časa. Danes vsekakor šteje jakost tvojega glasu, s katerim opozarjaš nase. A enostavno ne vidim smisla, da bi na primer na socialnih omrežjih delila svoje življenje. Že tako se mi zdi, da sem dovolj glasna v svojem delu, kjer skozi zgodbo velikokrat govorim namesto drugih. Problem nastane, ko opaziš, da so tisti, ki se z veseljem izpostavljajo in delijo svoje zasebne trenutke, uspešnejši od ostalih. Njihove zgodbe so bolj vidne in slišane, imajo večje občinstvo, lažje pridobijo finančna sredstva za izpeljavo projektov. Že industrija vedno večkrat zahteva, da si uspešen na socialnih omrežjih. V čem je tukaj povezava z mojim delom? Vseeno je veliko takšnih, ki z zvezdniškim utripom z veseljem hranijo svoje duše.


Venezuela: Socializem 21. stoletja? 2006


Vaše teme so izrazito človekoljubne, glas dajejo ljudem in skupinam, ki jih družba presliši.

To je klasični romantični humanistični ideal, ki velja tudi za klasični žurnalizem, da glas omogočamo tistim, ki nimajo možnosti lastnega izraza. To je bilo sicer fantastično v 60., 70. ali 80. letih prejšnjega stoletja, tisto je bil drug čas. Še zdaj je pomembno, a se moramo zavedati, da je ta pogled precej pristranski, prihaja od posameznika, ki je član taiste družbe, ki zatira. Pred obstojem interneta in socialnih omrežij je bilo res pomembno, da so ljudje prinašali zgodbe iz »drugega sveta«, danes je ta ločnica bolj zabrisana. Tudi doma najdeš zgodbe ljudi, ki živijo drugače. Fotografija se mi zdi odlično orodje, da približa različne svetove, hkrati pa poudarja človeškost, tisto, kar imamo vsi skupnega. Ni nujno zapletena, lahko se je lotiš z relativno malo znanja, vizualni jezik je bolj univerzalen, kot katerikoli drug.

Fotografija kot košček Mance Juvan Hessabi torej, ki je razumljiv širšemu krogu ljudi?

Fotografija mi je od nekdaj predstavljala izraz lastne poti in radovednosti, doživljam jo kot nekaj zelo svojega. Nikoli nisem imela določene ideje, kakšen položaj v svetu želim skozi fotografiranje doseči. Pa bi bilo morda pametno! S poslovnega vidika vsekakor. A fotografija zame ni medij, ki mi bo omogočil ugled, temveč preprosto vzgib zanimanja za določen čas. Lažje kot skozi besede se izražam na vizualen način.


Manci Juvan Hessabi se lahko pridružite na fotografskih delavnicah v okviru Galerije Fotografija. Naslednja, Sporočilna moč fotografije, bo med 21. in 23. marcem 2019 v Ljubljani. Več informacij najdete tukaj. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE